(Pre)velike besede

Supernatural, naked food + wine
Pogačarjev trg 1, Ljubljana
Tel.: 059 019 505
Od torka do četrtka od 10. do 22. ure, ob petkih od 10. do polnoči, ob sobotah pa od 9. do polnoči.

Ambient:
nekaj (preozkih) separejev in miz v notranjosti, zunaj pa dodatne, ne prav komfortne kapacitete na obeh straneh vogala pokrite tržnice

Napitki:
huda izbira evropskih hipijadnih (beri: eko, bio, low intervention, naravnih) vin, tudi za domov, kar nekaj jih točijo na glaž, zanimiv je univerzalni gostinski pribitek 15 evrov na trgovsko ceno; tudi fajn piva & koktajli

Vegetacija:
nekaj jedi se v ponudbi najde tudi za herbivore

Dostopnost:
brez avta, kakopak: kolo, noge, skiro … za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
izbira napitkov

Ne tako fino:
sloppy joe

Dagnje so stale 9, kup koruznih takosov in ravioli 10, grška solata 8, sloppy joe 12, tiramisu pa 6 evrov.

»Pripravite se, da non stop sučejo Carlosa Santano,« je inšpektorsko ekipo posvaril vodja Konzumove ekspedicije v samo osrčje ljubljanskega prehranskega oskrbništva, na vogal pokrite osrednje tržnice, kjer je mesto nekdanje Magde zasedel že z imenom domnevno superiornost in naravnost ponujene robe poudarjajoči obrat. Santanovega brenkanja nato ni bilo slišati, od pridevnikov super in natural pa velja predvsem slednji, pa še ta precej bolj za vina kot za hrano.

Vinopivci so s Supernaturalom dobili plac, kot ga še ni bilo: police so polne vin, ki jim eni pravijo naravna, v naši redakciji pa bi raje poslovenili označevalec low intervention wines (mogoče nizkoposegna vina?), ker ta še najbolje pove, da gre za vina, v katera med nastajanjem vinar komajda kaj (ali pa sploh ne) posega. Torej: avtohtone kvasovke, ležanje na drožeh, brez filtracije, (skoraj) nič žvepla itd. To lahko rezultira tudi v precej nenavadnih, divjih, nespoliranih, funky vinih. Takih je v Supernaturalu ogromno: avstrijskih, italijanskih, španskih, hrvaških, čeških (!), nemških, francoskih in tudi slovenskih. Plac deluje kot vinoteka, se pravi, da steklenice lahko kupite tudi za domov, če vam jih odprejo tu, pa jih opremijo z univerzalnim 15-evrskim pribitkom, kar se zdi zelo fer. Dodatna zanimivost so dimenzijske opcije za vina, ki jih točijo na kozarec: izbirate lahko med decijem, 188 mililitri in polovičko flaše. Vse zapisano je fino, a kdor ni ravno poznavalec te sorte vin, bo v Supernaturalu pogrešal malo več usmerjanja, vodenja in pomoči osebja; tega pa je za tako široko ponudbo pijač (poleg vin tudi piva) premalo.

No, v bistvu ga je nasploh premalo, še posebej, če se zapolnijo tudi zunanje mize – če je tako, ne pričakujte, da bo kdo sam od sebe opazil prazen kozarec ali krožnik. Tudi od hrane smo – zavolj visokozvenečega imena in ker gre za bolj ali manj stalen in niti ne ne vem kako kreativen jedilnik – pričakovali več. No, tako smo pač bolj ali manj neprizadeto posrebali okusen zaftek, ki so ga v kombinaciji s česnom in belim vinom v skodelo izpustile klapavice, se kar dolgo borili z ogromno gomilo zmešnjave iz kosov koruzne tortilje, nacufane svinjine, gvakamola, kisle smetane in čedarja, ki je bil na začetku še topljen, a se je med konzumacijo že spet strdil. Podobno nenavdihujoč je bil sendvič/burger sloppy joe, pri katerem je sezamova štručka zaradi premokrega nadeva iz dušenih govejih prsi in čedarja razpadla že pri drugem grižljaju, so nam pa bili všeč fletni ravioli, polnjeni s sladkasto muškatno bučo, opremljeni z rjavim maslom, žajbljem, strtimi lešniki in kozjim sirom, pestra grška solata in nič več kot le korekten tiramisu. Supernatural je sicer čisto fajn plac za sproščen, neobvezen prigrizek v spremstvu kakšnega zanimivega napitka, a če daš reči tako visokoleteče ime, moraš vzeti v zakup tudi visoka pričakovanja gostov.