Neprijetna resnica

Dobršen del javnosti se je pretekli teden zgražal ob prestopih novinarke Vesne Vuković in donedavne predsednice sveta delavcev RTV Slovenija Petre Bezjak Cirman v politiko; prva naj bi postala predstavnica za odnose z javnostmi pri Gibanju Svoboda, druga pa prevzema vodenje vladnega urada za komuniciranje. Vesna Vuković je bila pred tem več let novinarka Dnevnika, od leta 2020 je delovala na preiskovalnem portalu Necenzurirano. Slednjega je ustanovila skupaj s Tomažem Modicem in Primožem Cirmanom, možem Petre Bezjak Cirman.

To je bilo dovolj, da so mediji okoli stranke SDS, nato pa še pomemben del preostalih, pograbili vile in bakle in začeli na veliko moralizirati o stanju slovenskega novinarstva. Oba prestopa naj bi tako dokazovala, da je bil portal Necenzurirano ves čas nekakšna izpostava leve politike, ker je soproga enega izmed ustanoviteljev delala še na TV Slovenija, pa naj bi to avtomatično veljalo tudi za nacionalko. S tem naj bi se dokončno in neizpodbitno potrdila svarila Janeza Janše o levem medijskem monopolu, ki da se je v spregi s SDS sovražnimi političnimi opcijami že davno zarotil proti desnici.

Drugače povedano: ko so se zazrli v Necenzurirano in RTV, ko so slišali za oba prestopa, se je Janševim medijskih delavcem zazdelo, da vidijo sami sebe. S slastjo nekoga, ki mora že leta prenašati – dokazano utemeljene – očitke o ideološki obremenjenosti, incestu s politiko, naročenih medijskih umorih, trolanju, netransparentnem in nezakonitem financiranju (…), so končno lahko še oni uperili prst v svoje nasprotnike. Končno so lahko Peter Jančič, Uroš Urbanija, Bojan Požar, Jože Biščak in druščina izlili ves svoj gnev in terjali enake standarde za vse. Ko je nato premier Robert Golob javno izjavil, da bi »v službo kamorkoli« vzel tudi Primoža Cirmana, pa so kritiko slednjega zaostrili do skrajnosti.

»Novinarji« in novinarji

Toda med Cirmanom in Jančičem je celo vesolje razlike in to vesolje pomeni kontekst, o katerem je treba govoriti. Prvi je kariero začel na Delu, ki ga je moral kljub nagradi za najboljšega mladega novinarja v državi zapustiti, ko si je leta 2005 vpliv nad časnikom – prek nezakonite kupčije z Mercatorjem – zagotovila prva Janševa vlada in za glavnega urednika imenovala Petra Jančiča. Ta je največji slovenski časnik s cenzuro in pritiskom na zaposlene v nekaj letih spremenil v senco nekdanje veličine, Delo je zapustilo ogromno novinarjev, za to politično eksekucijo medija pa je bil nagrajen s stalnim položajem v medijski mašineriji SDS.

Ko je Janša iz opozicije snoval vnovičen naskok na oblast in v ta namen kot po tekočem traku odpiral propagandne medijske portale, se je Peter Jančič pojavil v vlogi ustanovitelja in urednika portala Spletni časopis, na videz resnega političnega medija. Ta se je uradno financiral s prispevki (maloštevilnih) bralcev in po Jančičevih besedah kot doslej edini medij v Sloveniji pokazal, »da lahko novinar na trgu preživi tudi brez zaledja velikega podjetja«. Kljub temu je Jančič takoj sprejel priložnost za vodenje Telekomovega paradržavnega spletnega medija Siol, ki se mu je ponudila po Janševi vrnitvi na oblast.

Primož Cirman je ta čas kariero nadaljeval kot novinar Dnevnika, kjer se je vzpostavila kakovostna preiskovalna novinarska ekipa, ki je razkrivala ozadja številnih afer tako leve kot desne politike, od TEŠ 6 (ki jo je v veliki meri zakuhala stranka SD) do Janševih kupčkanj z zemljišči v Trenti. Ta ekipa – poleg Cirmana sta v njej bila še Vesna Vuković in Tomaž Modic – je po sporu z lastnikom časopisa, Bojanom Petanom, odšla najprej na Siol, kasneje pa na svoje in ustanovila portal Necenzurirano. To je bilo konec leta 2019, torej krepko v času Šarčeve vlade, mesece pred nastopom tretje Janševe oblasti, za rušenje katere naj bi bilo spletišče po teorijah SDS ustanovljeno.

Od ustanovitve Necenzurirano dosledno sledi svojemu temeljnemu poslanstvu: obrambi demokracije skozi nadzor delovanja političnih in kapitalskih elit. In ker je v kratkem času, odkar portal obstaja, daleč največjo grožnjo temeljnim človekovim pravicam, državljanskim svoboščinam in pravni državi pomenilo delovanje Janševe vlade, je bil konflikt med njima neizbežen.

Necenzurirano je torej »levi« medij. Pa ne, ker bi objavljalo piar sporočila točno določene stranke ali gradilo kult določenega politika, kot to počno desni mediji – temveč le zato, ker se zavzema za transparentnost, pravno državo, strpnost, ekonomsko pravičnost ... Skratka, za demokracijo.

V času, ko je Peter Jančič tako na svojem Spletnem časopisu udrihal čez migrante, levičarske medije, Udbo in socializem in se bahal, da zato živi od prispevkov bralstva, je Necenzurirano objavljalo preiskovalne zgodbe, ki so jih bralci lahko prebirali tudi v Mladini: o nezakonitem financiranju SDS medijske mreže z madžarskim denarjem, o neplačanem dopustu kmetijskega ministra Jožeta Podgorška, o korupciji pri državnih nabavah mask in hitrih testov med epidemijo covid-19, pa tudi o poslih Janševega zaporniškega cimra, doktorja davčnih utaj Roka Snežiča. Ki je zato portal zasul z nepregledno množico tožb – po zadnjem štetju jih je bilo okoli 50 –, s katerimi ga je pahnil na rob uničenja, kar je brez dvoma tudi Snežičev edini namen. Ki mu glasno ali pa po tihem ploska marsikdo na desnici, pa tudi na domnevni levici.

Kako preživeti in ob tem še preiskovati

V nasprotju z Janševo propagandno mašinerijo na čelu z Nova24TV, v katero se je zlilo za približno 12 milijonov evrov madžarskega denarja in še nekaj sto tisoč evrov iz državnih podjetij, portal, ki je razkril dobršen del teh transakcij, deluje na trgu. Čeprav na mesec zabeleži več kot 2,5 milijona klikov, pa se po Cirmanovih besedah »ves čas borimo za preživetje in borili se bomo še naprej«. Treba se je zavedati, da v Sloveniji daleč največji del oglaševalske pogače delijo velike agencije, kot je Pristop, ki za naročnike izvajajo storitve zakupa medijskega prostora. Kdor ni na liniji z njimi, mu ostanejo drobtinice.

Necenzurirano se tako financira predvsem z oglasi in z nakazili, ki jih ustanoviteljem izplačuje medijska skupina Salomon. Slednja je zaradi svojega obsežnega portfelja in njegovega vpliva še kako moteča za Janšo, ki si po vzoru Viktorja Orbána na vse kriplje prizadeva, da bi prevzel, uničil ali marginaliziral vse od sebe neodvisne kanale javne razprave. Ta odnos se pozna tudi pri uredniški politiki portala Necenzurirano – toda dejstvo je, da spletišče brez podpore mecena ne bi preživelo. Zgolj dejstvo, da se obnaša tržno in skrbi za preživetje, da lahko sploh opravlja svoje poslanstvo, pa še ne bi smelo biti povod za diskreditacije. »Obsedenost desnice z levim medijskim monopolom temelji na prividu. V Sloveniji imamo z ideološkega gledišča na eni strani samo desne medije, na drugi pa vse ostale,« ocenjuje komunikologinja dr. Sandra Bašić s Fakultete za humanistične študije.

Necenzurirano je označeno za »levi« medij. Kaj to sploh pomeni? Da odkrito podpira in propagira točno določeno stranko, da nekritično povzema njene objave, pod krinko novinarskih tekstov objavlja piar sporočila in govore izbranih politikov, slednje pa v svojih tekstih povzdiguje v bogove? Da diskreditira vsakršno nasprotno mnenje s sovražnim govorom, ščuva spletne trole k linču, napada temeljne človekove pravice, širi strankarsko propagando prek lažnih novic? Vse to namreč dokazano počnejo mediji iz omrežja skrajne desnice. Za »levega« je v resnici danes označen vsak medij, ki se zavzema za strpnost in sožitje med narodi, odpravo vsakršne diskriminacije, transparentnost delovanja države in gospodarstva, za ekonomsko pravičnost, solidarnost, čisto okolje, za pravno državo, napredek, osnovne človekove pravice in socialne svoboščine. To so načela, za katera se zavzema ves tako imenovani rdeči medijski monopol, ki stoji nasproti Janševi tovarni laži – ne po lastni izbiri, temveč zaradi narave svojega poslanstva, ki je osnovno poslanstvo medijev kot branika demokracije.

Ali Necenzurirano ima določene povezave z Golobovo vlado? Nedvomno. Ali bo zato do nje bolj popustljiv kot do Janševe? Za zdaj tega ne more trditi nihče.

Ta načela s svojim delom uresničuje tudi Necenzurirano. Pred volitvami je portal svojo uredniško politiko jasno in transparentno povzel v Cirmanovem uredniškem komentarju z naslovom »Ta oblast se mora posloviti. Ker je za družbo nevarna.« S tem ni nič narobe, pojasnjuje Sandra Bašić: »Ideal objektivnosti ne pomeni, da novinar ne sme imeti in tudi izražati svojih stališč. Temveč da mora pri svojem delu preverjati dejstva, biti odprt za različne interpretacije, delovati v skladu s predpisi, predvsem pa brezkompromisno riti vse do dna zgodbe, do imen, dejanj in odgovornosti.«

Na prodaj ali ne

Ali Necenzurirano ima povezave s politiko? Primož Cirman je pred volitvami vodil okroglo mizo za Roberta Goloba. Vesna Vuković je pred Golobovim vstopom v politiko v daljšem obdobju dejansko dobila sto tisočakov za svetovanje družbi Gen-I – to je delala ob svoji novinarski službi, kar je nedvomno konflikt interesov. Vendar pa o Gen-I ni pisala, ni pisala o energetiki. Gen-I ima sklenjene pogodbe z nepregledno množico partnerjev, dobaviteljev in svetovalcev; po aplikaciji Erar je to podjetje v manj kot letu dni, kolikor je uvrščeno v sistem poročanja, sodelovalo s 1378 prejemniki izplačil, od velikih odvetniških pisarn in trgovcev z energijo do goriških odbojkaric. So zato vsi člani nekakšnega Golobovega omrežja? Cirman pravi, da poslovne vezi na poročanje portala ne bodo vplivale in da tudi v preteklosti niso imele vpliva, kar se bo ne nazadnje pokazalo tudi v prihodnosti, saj se »bomo lotili vsakega politika, ki bo iz tujine vozil denar za financiranje lastne stranke in toleriral korupcijo«.

Ko se ne da več dalje

Zgolj zaradi svojega priimka se je na tnalu znašla tudi soproga Primoža Cirmana; njen angažma za vodjo vladnega urada za komuniciranje je bil sprejet kot kronski dokaz prepletenosti celotne družine z novo vlado in njenimi domnevnimi strici iz ozadja. Toda dušebrižniki so pozabili na preprosto dejstvo, da Petra Bezjak Cirman nikoli ni veljala za levo ali kakorkoli politično opredeljeno novinarko, temveč zgolj za nekoga, ki je predan svojemu poklicu. Na TV Slovenija jo je ne nazadnje pripeljal Janšev nameščenec na nacionalki Rajko Gerič. Ne samo to: Petra Bezjak Cirman je že leta 2017 prevzela položaj poklicne predsednice Sveta delavcev RTV Slovenija. Petra Bezjak Cirman je torej iz novinarstva izstopila že pred skoraj petimi leti.

Na položaj vodje Ukoma tako ne prihaja kot novinarka nacionalke, temveč poklicna sindikalistka. Njeno delo je bil boj za delavske pravice in novinarsko avtonomijo, ki jo je novo vodstvo RTV po diktatu SDS oziroma Janeza Janše začelo ogrožati na vsakem koraku. In zato je tudi postala tako moteča za SDS. Ta boj je izredno naporen in zaradi pritiskov je nacionalko zapustila že vrsta prepoznavnih novinark in novinarjev. Petra Bezjak Cirman je vztrajala, dokler se je dalo – ko pa je bila sprejeta odločitev pristojnega sodišča, da se s 15. septembrom svet delavcev RTV Slovenija do nadaljnjega ukinja, je ostala brez delovnega mesta. Edina možnost, ki bi ji preostala, je bila vrnitev v poteptani, cenzurirani, kadrovsko podhranjeni, novinarsko ponižani informativni program TV Slovenija pod vodstvom Jadranke Rebernik in Uroša Urbanije, enega najbolj fanatičnih Janševih propagandistov. Prav ta širši kontekst ima v mislih

Petra Bezjak Cirman dejansko sploh ne zapušča novinarstva, saj je že od leta 2017 profesionalna predsednica sveta delavcev RTV Slovenija. SDS se je vanjo zaganjala zaradi njenega sindikalnega dela.

Sandra Bašić pri analizi njenih potez. »Moti me moralistična drža, v kateri se ne pomisli, v kakšnih okoliščinah deluje posamezna novinarka ali novinar. Vsi pričakujejo, da se bodo ti ljudje obnašali kot asketi, ki praktično zastonj delajo po 15 ur dnevno in razkrivajo nečednosti, in prenašali vse mogoče pritiske – to preprosto ni ne pošteno in ne realno.«

Nihče ni brez greha

Vesna Vuković in Petra Bezjak Cirman še zdaleč nista edini, ki sta se iz novinarstva odpravili v politiko. Dolgoletna novinarka Primorskih novic Vesna Humar je postala državna sekretarka v vladnem uradu za zamejce. Nekdanji novinar zunanjepolitične redakcije na TV Slovenija Dejan Štamfelj je šel za predstavnika za odnose z javnostmi na ministrstvu za kulturo; na slednjem so pred tem za svetovalca angažirali Lenarta Kučiča iz portala Pod črto. »Gotovo ti prestopi kažejo na določene povezave na politiko, ki prinašajo določena tveganja. Še v mnogo večji meri pa kažejo na katastrofalno stanje v poklicu. Namesto zgražanja potrebujemo tankočuten premislek o za sistemskih ukrepih, ki bodo novinarjem in medijem omogočili ustrezno avtonomijo,« poudarja Sandra Bašić.

So torej omenjeni ljudje odšli iz novinarstva, ker so jih njihovi resnični – temno rdeči – gospodarji z bajnimi službami nagradili za zasluge pri rušenju Janeza Janše? Ali pa nemara zato, da bi izstopili iz vlog pasivnih opazovalcev družbe in spremenili sistemske okoliščine, ki so jim dokončno vzele voljo do opravljanja poklica, ki so ga nekoč opravljali s strastjo in z veseljem? Še več je takšnih, ki so iz novinarstva šli v gospodarstvo ali pa kar na svoje in brez sledu poniknili v žrelih prekarne revščine in pozabe. Medtem pa po nacionalni radioteleviziji požigajo in plenijo podizvajalci skrajne desnice na čelu z Andrejem Grahom Whatmoughom, Petrom Gregorčičem, Jadranko Rebernik, Urošem Urbanijo, Jožetom Možino, Igorjem Pirkovičem.

Ali kot brez dlake na jeziku sklene Sandra Bašić: »Ljudje preprosto pričakujejo, da bodo zastonj dobili preverjene, kredibilne in vrhunsko podane medijske vsebine. Ne pomislijo pa, kateri pogoji morajo biti za to izpolnjeni – pač pa raje, kakor da bi jih pomagali zagotoviti, iščejo nepreverjene informacije in polresnice na Twitterju in Facebooku. Javnost torej ni nedolžna in gotovo nosi svoj del odgovornosti za sedanje stanje.«