Boj za sveti zakon

Pred malce več kot sto leti, natančneje leta 1906, je na Kranjskem in v monarhiji potekala burna razprava o tem, kaj je zakonska zveza. Kje je lahko sklenjena? Pred državo? Pred bogom? Pod kozolcem ali pod hruško? Avstro-ogrska monarhija je bila takrat, vsaj kar se tiče sklepanja zakonske zveze, med bolj konservativnimi evropskimi državami, predvsem njen avstrijski del pa je kolobaril med reformami, ki so enkrat omogočale civilno poroko, spet drugič pa so v imenu konkordata poudarjale krščanski zakrament svetega zakona.

Leta 1906, kot v knjigi Boj za sveti zakon opisuje zgodovinar dr. Janez Cvirn, se je razprava zaostrila, saj je Dunaj razmišljal o reformi poročnega prava, ki bi odpravila različne cerkvene zadržke in pravila ter – natančneje določila postopek ločitve. Zaradi napovedane reforme poročne zakonodaje so se v naših krajih, kot je tedaj poročal katoliški časopis Slovenec, »vršili številno obiskani protestni shodi na veliko jezo rdečih zagovornikov ’proste ljubezni’ ter duševno zaspane in nravno gnile buržoazije«, duhovščina pa je uprizorila »po vsej Avstriji pravcato križarsko vojno proti napovedani reformi državljanskega zakonika«. V cerkvah na Kranjskem naj bi bili skratka »grmeli proti onim brezbožnikom, ki so stegnili pregrešne svoje prste proti svetosti katoliškega zakona«. Ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič je marca 1906 v dnevnik zapisal, da »protestni podpisi zoper razdružitev zakona prav dobro napredujejo ... Uradniki in učitelji slabo podpisujejo; pristaši naroda se branijo in ne marajo ... Na prižnici in pri shodih se ljudstvo podučuje.«

Cerkev je bila uspešna, shoda katoliških žena se je marca 1906 v veliki dvorani Hotela Union udeležilo 3000 žensk, ki so protestirale proti »vsaki postavi, ki bo poizkusila porušiti in oskruniti krščanski zakon«, načrtovana reforma poročne zakonodaje pa naj bi pomenila skušnjavo za ženske in moške. Saj veste, krščanski zakon je zakrament, nerazdružljiv in svet, več kot golo uživanje, v resnici božja služba. »Zato krščanska žena vztraja tudi v težkih urah, vztraja iz ljubezni do rodbine, vztraja iz ljubezni do Boga. Kakor je vojak, ki prelomi domovini dano besedo ter pobegne izpod zastave, izdajalec, ki ga ustrele, tako so tisti, ki bi radi prelomili in poteptali prisego svete in večne zakonske ljubezni, izdajalci rodbine, izdajalci otrok, izdajalci – žene,« je na shodu pridigala ena izmed govornic Marija Klepec. Katoliške aktivistke so se bale, da se bo položaj žensk zaradi dovoljene ločitve poslabšal. Moški, so bile prepričane, bodo izsilili ločitev in se ponovno poročili, ženo in otroke pa bodo prepustili revščini.

Takrat je katoliškemu taboru v celotni Avstriji uspelo zbrati 4,5 milijona podpisov, od tega so jih samo na Kranjskem zbrali 230 tisoč, kar je bil izjemen dosežek. Kranjska je bila tisti čas pač ena izmed bolj zaostalih in manj razvitih dežel avstrijskega dela monarhije. Reforme avstrijskega poročnega prava in uvedbe obvezne civilne poroke zaradi upora katoliškega tabora ni bilo, obvezna civilna poroka je bila pri nas uvedena šele po drugi svetovni vojni, v času socialistične Jugoslavije.

Kaj nas uči ta odkrušek zgodovine, zakaj ga omenjamo, če pa so v vsem tem času izginile vsaj tri države, pa tudi današnja družba je drugačna, kot je bila pred sto in še nekaj leti? Pa je res? V tistem kulturnem boju ni šlo za ženske in moške, ni šlo za poroko in ločitev, šlo je za vprašanje, kakšen je položaj katoliške cerkve v družbi. Ali konkretneje: zakaj v državi, kjer ima oblast cesar, pri oblasti pa je prek parlamenta zastopano ljudstvo, način sklepanja zakonske zveze, obveznosti in pravice, ki izvirajo iz nje, določajo svete knjige in ne zakon. Bog in ne država?

Danes, toliko let kasneje, se v Sloveniji ukvarjamo s podobnim vprašanjem kot tiste pomladi leta 1906. Tudi tokrat je del družbe prepričan, da je družinska politika neločljivo povezana z božjimi, ergo naravnimi zakoni, drugi del pa govori, takisto kot pred sto in še nekaj leti, o enakopravnosti in različnosti družinskih vezi.

Odločitev ustavnega sodišča

Ustavno sodišče, najvišji varuh človekovih pravic v Sloveniji, je 16. junija sprejelo ustavni presoji, ki sta bili deležni velike pozornosti. Odločilo je, da je omejitev, ki določa, da lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola, nedopustna oblika ustavno prepovedane diskriminacije. Sodniki so jo takoj, nemudoma razveljavili. Takisto je večina ustavnih sodnikov presodila, da lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca različnega spola. Še nedavno veljavna vnaprejšnja absolutna prepoved uvrstitve istospolnih partnerjev na seznam kandidatov za skupno posvojitev, kakršna je veljala do sklepa ustavnega sodišča, je bila po mnenju sodišča neustavna in v neskladju z varstvom največje otrokove koristi. To korist v postopkih posvojitve namreč presojajo centri za socialno delo in sodišče, ne pa vnaprejšnji diskriminatorni zakonski pogoji.

Ali kot so zapisali ustavni sodniki: »Odločitev ustavnega sodišča ne uvaja pravice do posvojitve, ne zmanjšuje pomena tradicionalne in še zlasti ne biološke družine za korist otroka ter ne vpliva na položaj takih družin. Pomeni pa, da mora zakonodajalec pri urejanju posebnega varstva otrok, za katere biološki starši ne skrbijo (več) in ki zato nimajo možnosti živeti v svoji primarni družini, upoštevati ustavno prepoved diskriminacije in istospolnim partnerjem omogočiti, da se uvrstijo na seznam kandidatov za skupno posvojitev.«

Argument tradicije v demokratičnih družbah ne more utemeljiti diskriminacije.

Pojasnil ustavnih sodnikov vsi niso slišali. Ali pa jih niso hoteli slišati. Medtem ko je del javnosti praznoval, odločitev sodišča je odpravila nedopustno diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, ki jo med drugim izrecno prepoveduje Listina EU o temeljnih pravicah, pa so se hitro zbudili varuhi javne morale, svetega zakona in »normalne zakonske zveze«. Gre namreč za življenje in za otroke.

Cerkev moti laična družba, motijo jo osvobojene ženske, ki same odločajo o rojstvu otrok, motijo jo osvobojeni moški, ki drugače vzgajajo otroke, motijo jo osvobojeni ljudje, ki živijo po pravilih, neskladnih s cerkvenimi.

Pri Slovenski škofovski konferenci so tako zapisali, da je odločitev sodišča »v nasprotju tako z naravnim razumevanjem zakonske zveze, družine, očetovstva in materinstva kot tudi s slovensko zgodovino, kulturo in pravno tradicijo,« in dodali, da je »namen odločb zanikati človeško naravo, zavrniti naravne stvarnosti moškega in ženske kot dopolnjujočih se bitij in doseči nov družbeni red«. Nekateri predstavniki cerkve so bili še bolj ogorčeni, murskosoboški kaplan Aljaž Baša je denimo zapisal, da so katoličani dolžni »opozarjati na resnico o človeški naravi, ki nam je dana od Boga. To prinaša neizogibno nasprotovanje ljudi, ki gradijo svet brez Boga. Slovenija, vrni se h Gospodu! Slovenija, vrni se nazaj k svojemu Bogu!«

Pričakovano pa so bili ostri politiki, tisti, ki naj bi nagovarjali vernike in njihova čustva. Med njimi sta bila najvztrajnejša Aleš Primc, goreči zagovornik tradicionalne družine, in kdo drug kot poslanec SDS Branko Grims. Primc je dejal, »da je bila ukinjena tisočletna zveza, ki omogoča rojstvo otrok, ki omogoča, da preživimo kot narod,« takšna odločitev pa naj bi bila »v hudi demografski krizi, ki traja že 40 let, narodna veleizdaja«.

Še natančnejši je bil Grims. »Kar pravi ustavno sodišče, je čisti lari fari,« je v Studiu ob 17h pojasnjeval poslanec stranke SDS. »Ustavno sodišče je degradiralo zakonsko zvezo, naredilo je kar nekaj, degradiralo je družino, vrednote, ki jih varuje slovenska ustava, in kar je najhuje, obrnilo se je v škodo otrok. Zavestno je kršilo slovensko ustavo in Konvencijo o otrokovih pravicah.« Še več: »Gre za strahoten madež za vse večne čase na ustavnem sodišču, ki poslej ni več vredno tega imena. Ustavno sodišče se je profiliralo kot politični aparatčik, ki je nad voljo ljudstva.« In kaj se po Grimsu skriva za tem? »Vso zadevo se prikazuje kot neko modo, sedaj je moda, da bodo istospolni lahko posvajali otroke, potem bo moda spreminjanje spola, v ozadju pa je v resnici samo denar. Ne bom se začudil, pri takšni vladi, da bodo na koncu tako davčno obremenili družine, da bodo ostale brez prihodkov, potem pa jim bodo otroke vzeli, ker jih ne bodo mogli preživljati, in jih bodo dali istospolnim partnerjem, ker bodo ti pozitivno privilegirani.« Vse skupaj, skratka, vodi »v propad civilizacije«.

Globoko vdihnimo in se zadržimo pri besedah častitljivega poslanca. Nekaj neskončno nedojemljivega je v tem, kako se neki politik napačno, a vendar sklicuje na Konvencijo o otrokovih pravicah, četudi sam pred leti otrokom izbrisanih ni priznaval niti obstoja, kaj šele kakšne pravice.

Spravljivi in pazljivi papež

Seveda je iluzorno verjeti, da bi katoliška cerkev, enako kot pred sto leti, mirno sprejela, da država zakonsko zvezo, odnos med partnerjema, ureja drugače, kot naj bi bil zapovedal bog. Natančneje, kot je metaforično zapisano v tisočletja starih svetih knjigah, ki so prepisane, napačno prevedene, apokrifno prilagojene, a imajo vrednost svete besede, ki jo od časa do časa kakšen papež razlaga tako ali drugače. Zakonska zveza med možem in ženo je po katoliškem nauku povzdignjena na raven zakramenta, prisege, zvestobe, posvečenja, temeljnega obreda katoliške cerkve, razumljena je kot neločljiva in sveta. Napad na svetost ene, edine in prave zakonske zveze moškega in ženske v katoliški cerkvi razumejo kot napad na boga samega. Odločitev ustavnega sodišča je zanje akt nenaravne herezije.

Papež Frančišek je do gejev in lezbijk precej bolj odprt kot njegovi predhodniki. Rekel je, denimo, da mora cerkev sprejeti in ljubiti vse ljudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost, a porok med istospolnimi partnerji ne podpira. »Poroka je zakrament. Cerkev nima moči spreminjati zakramentov. Tako se je odločil naš Gospod,« je dejal septembra lani, a hkrati poudaril, da cerkev ne sme obsojati ljudi, ki živijo v drugačnih skupnostih: »Ne, prosim! To so naši bratje in sestre in moramo jih sprejeti.« Letos januarja je denimo dejal, da starši otrok, ki so istospolno usmerjeni, »ne smejo obsojati«, pred dnevi pa se je, in to ne prvič, sestal še s transspolnimi osebami. Papež trdi, da mora cerkev sprejemati vse ljudi, a tukaj se njegova strpnost tudi konča.

Zore je spregledal, in to je storil namenoma, da radostna družina ni samo družina moškega in ženske. Namenoma je spregledal, da odločitev ustavnega sodišča ne odpravlja moškega ali ženskega spola, odpravlja le diskriminacijo.

Spravljivi papež Frančišek ima glede porok prav in se hkrati moti. Nič ni večnega. Niti sveti zakon in katoliška cerkev ne. Sklenitev zakona je bila v katoliški cerkvi kot zakrament, četudi ne zakrament iniciacije, priznana šele po drugem lyonskem koncilu leta 1274, natančneje pa jo je določil tridentinski koncil, sklican kot odziv na pojav reformacije. Katoliško cerkev so pri urejanju zakonske zveze vseskozi vodili posvetni interesi, ideološki in ekonomski, teološki argumenti so ji pri doseganju tuzemskih ciljev le prav prišli.

Papežev zadržano-spravljivi odnos je nekaj drugega od odnosa domače cerkve do vprašanja porok istospolnih partnerjev in možnosti posvojitve. V slovenski cerkvi je več struj, trdo strujo predstavljajo kardinal in nekdanji ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, pa tudi prav tako nekdanji ljubljanski nadškof dr. Anton Stres in ljudje, ki jima sledijo. Stara garda torej – aristokracija in dogmatizem. Kaj si Rode misli o papežu Frančišku in njegovem odnosu do drugih in drugačnih, je povedal v nedavnem intervjuju za Mladino. Človek, ki je »raje na barikadah kot pa v ozadju«, pri papežu Frančišku pogreša malo več kulture, znanja, teološke izobrazbe, kakršno je imel denimo nekdanji papež Benedikt XVI. »Južnoameriška teologija še zdaleč ni toliko poglobljena in študij ni toliko resen,« je Rode dejal o Frančišku, priznava mu, da zna nagovoriti množice, a za Rodeta pač ni dovolj kultiviran in izobražen. Gre za težke besede, zato ni čudno, da je apostolski nuncij v Sloveniji Jean-Marie Speich prevetril vodstvo Slovenske škofovske konference, po nekaterih podatkih naj bi bil s tem poskušal omejiti Rodetovo moč in vpliv.

»Katoliška cerkev ima glede zakonske zveze svojo tradicijo in dokumente,« pojasnjuje sociolog religije dr. Marjan Smrke. »Glede na pojmovanje zakonske zveze, ki je zapisano v aktualnem Katekizmu, kjer kakšne alternativne možnosti niti omenjene niso, ni pričakovati, da bi sprejemala novosti. Vprašanje je, koliko manevrskega prostora sploh ima katera krajevna cerkev – bržkone mora braniti ’uradno’ doktrino. Moteče je, da skušajo nekateri govorci katoliške cerkve pri nas ustvariti vtis, kot da se cerkvi s tem, ko civilna zakonodaja sprejema progresivne ukrepe, kaj jemlje. Katoliška cerkev, kar zadeva cerkvene poroke in podobno, lahko še naprej ostaja pri svojih stališčih. Morda pa bo situacijo izkoristila za to, da se bo javno kazala kot branik neke ’normalnosti’. V smislu: tisti na drugi strani so že povsem iztirili, vse sprevrgli …«

Zamujena priložnost na Brezjah

Petnajsti avgust je velik krščanski praznik. V Sloveniji je dela prost dan in po tradiciji se verniki takrat zgrinjajo proti temu ali onemu romarskemu središču. Največ ljudi obišče narodno svetišče na Brezjah, kjer praviloma govori ljubljanski nadškof in v pridigi nakaže, kaj so temeljne naloge katoliške cerkve in njenih vernikov na Slovenskem. Letos je bila odlična priložnost, da bi slovenski škofje nakazali, da je ljubezen med osebama istega spola še vedno ljubezen in da so tudi netradicionalne družine družine, ki jih sprejemajo, spoštujejo in ne obsojajo.

Institucija, ki rada govori o pravih in naravnih družinah, je sodelovala pri razgradnji številnih družin, ki po njenem mnenju niso bile prave.

Zgodilo se je nasprotno. V napadih na odločitev ustavnega sodišče je šel najdlje ljubljanski nadškof metropolit dr. Stanislav Zore. Po njegovem mnenju odločitve ustavnega sodišča in politike niso vedno namenjene »iskanju skupnega dobrega«, v času »odpovedi razuma in zdrave pameti« pa se je treba vrniti k bogu in njegovi besedi. Ena od napačnih potez naj bi bila nova družinska politika. Zore je poudaril – in tukaj se je skliceval na papeževe misli –, da mati otroka obdaja z nežnostjo in sočutjem, a otrok hkrati potrebuje tudi očeta, saj njegov lik pomaga zaznavati meje resničnosti; oče z jasno moško identiteto, ki v odnosu do žene izkazuje naklonjenost in podporo, je prav tako potreben kot materina skrb.

»Dragi bratje in sestre, se hočemo odpovedati podobi človeka, ki jo je imel – človeško govorim – pred očmi bog, ko je ustvaril človeka po svoji podobi in ga ustvaril v rodovitnem dopolnjevanju moškega in ženske? Se hočemo odpovedati radosti družine, ko oče ponosno nosi za vratom svojega sina ali hčer, mama pa ga drži pod roko in mu zagotavlja ljubezen in zaupanje? Se hočemo odpovedati radosti rojstev in skrbem odraščanja? Se hočemo odpovedati čarom skrivnostnega pogovarjanja med fanti in dekleti, čudoviti govorici in vznemirjenju zaljubljenosti?« se je med pridigo na Brezjah retorično vprašal ljubljanski nadškof. In hitro dodal, da si tega seveda ne želimo in da se moramo zahvaliti bogu, da smo tako čudovito ustvarjeni, da smo moški in ženske, da imamo čudovite otroke in družine. Nauk katoliške cerkve pač uči, da je bog ustvaril moškega in žensko in jima rekel, naj napolnita zemljo. To je glavni namen zakonske skupnosti.

»Napovedujemo boj za otrokove pravice, za naše otroke, za naše vrednote vse do zmage. Dokler ne spremenimo te sramotne odločitve ustavnega sodišča.« 

Aleš Primc

A kaj je naravno poslanstvo moškega? In kaj je naravno poslanstvo ženske, o čemer tako radi govorijo v katoliški cerkvi?

Zore je spregledal, in to je storil namenoma, da radostna družina ni samo družina moškega in ženske. Namenoma je spregledal, da odločitev ustavnega sodišča ne odpravlja moškega ali ženskega spola, odpravlja le diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti. Družine niso nekaj danega in naravnega, ampak jih ustvarjamo, niso izolirane, ampak se pojavljajo v različnih kontekstih, kulturnih, socialnih, ekonomskih, družbenih, vseskozi se spreminjata njihova oblika, pomen, a hkrati vseskozi velja, da dobre družine ne določa oblika, temveč vsebina. Kakovost starševstva ni odvisna od spola staršev, pač pa od procesov, ki potekajo v družini. Današnje družine so drugačne od nekdanjih. Vedno več se govori o družini »sotočne ljubezni«, o družini, ki nastane kot zlitje enakovrednih posameznikov. Čas, ko so bile v družini spolne vloge natančno določene, ko je vladal spolni in starševski dimorfizem, češ ženske negujejo otroke, moški pa so tu, da jih naučijo, kaj je morala in kakšna so družbena pravila, pogosto s strogo in pravično roko avtoritarca, ki mu ni mogoče ugovarjati, je minil. Na srečo.

Cerkveni pogled na družine je omejujoč, predvsem pa bi rada cerkev določala, kaj je prav in kaj ni. Natančno to je na Brezjah počel Zore. Katoliški nauk je želel razširiti na celotno slovensko družbo. Drugačne poglede na družino pa razglasiti za nenaravne, nerazumne, celo sprijene.

A težava je seveda, in tukaj se katoliška cerkev, še posebej pa njena slovenska veja, izogiba odgovornosti, dvoličnost. Institucija, ki rada govori o pravih in naravnih družinah, je sodelovala pri razgradnji številnih družin, ki po njenem mnenju niso bile prave. Cerkev je povzročila veliko življenjskih tragedij. Tako je bilo z zgodbo o izgubljenih španskih otrocih. V času frankizma je fašistična oblast materam, ki naj bi bile podpirale republikansko stran, nasilno odvzela na tisoče otrok in jih dodelila staršem, ki so podpirali diktaturo. Veliko vlogo je pri tem odigrala katoliška cerkev v Španiji, predvsem nune in duhovniki, ki so materam v porodnišnicah odvzemali otroke. Podobno je bilo v Kanadi, kjer so v katoliških šolah nasilno poučevali in zlorabljali domorodne otroke in jih tako prisilno asimilirali.

»Ostanimo pozorni na najrazličnejše krivice v družbi, predvsem tiste, ki se godijo drugačnim od nas samih. In ne dopustimo, da bi nas kdorkoli kadarkoli sprl med seboj s pretvezo, da več pravic drugim pomeni manj pravic meni.« 
 Pobudnika ustavne presoje o zakonski zvezi

Tudi Slovenija ni brez greha. V nekaterih drugih državah, denimo v Nemčiji, Franciji, na Irskem, je katoliška cerkev privolila v oblikovanje neodvisne komisije, ta pa je nato avtonomno raziskovala desetletja spolnih zlorab, ki so se dogajale v institucijah katoliške cerkve, zanje se je cerkev javno opravičila in sodelovala s civilno oblastjo. V Sloveniji ta proces raziskovanja in katarze poteka zelo počasi. Katoliška cerkev pri nas je novembra lani razpustila posebno »ekspertno skupino za zaščito mladoletnih in ranljivih odraslih«. Hkrati je napovedala, da bo še letos ustanovila novo, domnevno agilnejšo komisijo za varstvo otrok. Kakšna naj bi ta bila, pri tiskovnem uradu Slovenske škofovske konference niso znali povedati. Odvrnili so le, da »trenutno poteka faza priprav na nove strukture, zato bo o njih mogoče govoriti ob njihovi vzpostavitvi«.

V laičnem društvu Dovolj.je mislijo drugače. Duhovnik Janez Cerar, ki je sam doživel zlorabe, je maja na tiskovni konferenci v Rimu dejal, da je »katoliška cerkev v Sloveniji v krču svoje togosti izbrala pot birokratizma, popreproščenja, hierarhičnega odmika in distance od realnosti življenja. Ta togost je odmik od živega evangelija … Osnovni pokazatelj, da se bo cerkev k temu vrnila, bo prav odnos do zlorabljenih.« Janez Cerar podpira »takojšnjo ustanovitev neodvisne komisije za reševanje problematike spolnih zlorab v katoliški cerkvi v Sloveniji ter intervencijo Svetega sedeža«.

Kaj takšnega se seveda (še) ni zgodilo, zato pa domači duhovniki raje žugajo ustavnemu sodišču in grozijo s propadom civilizacije. Katoliška cerkev v Sloveniji ne more pridigati, kakšna naj bo prava družina in kako živeti v skupnosti, če sama ne želi, ne zmore ali noče razčistiti zgodb o zlorabah, ki so se zgodile pod njenim patronatom, in zavarovati žrtev. Lahko govori, kar želi, a izgublja še tisti kanček verodostojnosti. Število duhovnikov, redovnikov in redovnic se zmanjšuje, četudi pri nas še vedno radi operirajo z neverjetnim podatkom, da je v Sloveniji več kot 1,5 milijona katoličanov. Zmanjšuje se število krstov, birmancev in tudi število cerkvenih porok.

Kulturni boj

Vrnimo se na začetek. Za kakšne podatke pravzaprav gre? V Sloveniji je bilo lani le 40 posvojitev otrok, od tega je v državi živelo le 17 od posvojenih otrok. Doslej je bilo pri nas od leta 2016 sklenjenih 347 istospolnih partnerskih zvez, ki bodo po uveljavitvi novega zakona samodejno prekvalificirane v zakonske zveze, dva istospolna para pa sta v času od odločitve ustavnega sodišča sklenila zakonsko zvezo. To so majhne številke, a kljub temu želi katoliška cerkev v navezi z različnimi civilnodružbenimi organizacijami in političnimi strankami, ki so jo v času zadnje vlade izdatno finančno podprle, znova zagnati pogrom proti posameznikom, ki so bili do nedavnega diskriminirani.

Obljubljajo boj z vsemi pravnimi sredstvi, obljubljajo novo kulturno vojno. »Napovedujemo boj za otrokove pravice, za naše otroke, za naše vrednote vse do zmage. Dokler ne spremenimo te sramotne odločitve ustavnega sodišča. V tem boju bomo zmagali. Boj bo lahko trajal dolgo. Na to sem pripravljen. Ampak nikoli ne bomo odnehali in nikoli se ne bomo predali,« pravi Aleš Primc.

Morda res, a v vsej zgodbi ne gre le za geje, lezbijke, za takšne in drugačne posvojitve. Cerkev moti laična družba, motijo jo osvobojene ženske, ki same odločajo o rojstvu otrok, motijo jo osvobojeni moški, ki drugače vzgajajo otroke, motijo jo osvobojeni ljudje, ki živijo po pravilih, neskladnih s tistimi, ki jih želi uveljaviti cerkev. Natančno za to gre. Za osvoboditev izpod tradicije, za osvoboditev izpod diktata starejših moških, ki sami niso nikoli ustvarili zakonske zveze, zato pa druge poučujejo, kako naj ravnajo. Ni naključje, da so v ZDA omejili pravico do splava, ni naključje, da enako počno na Poljskem, in ni naključje, da je ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore na Brezjah zaničljivo govoril o ustavno zagotovljeni pravici do izbire. O tem, kot je že pred skoraj dvema desetletjema dejal Franc Rode, »sramotnem členu slovenske ustave«. Cerkev želi nadzorovati življenje ljudi, predvsem žensk, in njihovo spolno življenje. Cerkveni boj za sveti zakon, zavračanje pravic skupnosti LGBT je pripravna epizoda v vsem tem dogajanju. Ne gre torej le za geje, lezbijke, transspolne osebe, njihov boj za svobodo in enakopravnost je boj za svobodo in enakopravnost vsakega izmed nas.

K boju vedno sodijo zmage in porazi. Rado Fele in Janez Capuder sta geja, ki zdaj, ko sta zmagala na ustavnem sodišču, čakata na poroko. Pa sta res zmagala? »Ne govoriva o naši zmagi, ampak o uspehu. Zmaga bi šla na škodo drugega, uspeh gre v korist vseh, celotne družbe. Zato ostanimo pozorni na najrazličnejše krivice v družbi, predvsem tiste, ki se godijo drugačnim od nas samih. In ne dopustimo, da bi nas kdorkoli kadarkoli sprl med seboj s pretvezo, da več pravic drugim pomeni manj pravic meni.«

Oba sta bila krščena in oba sta bila vzgojena v krščanskem duhu. Njunim besedam bi morala prisluhniti tudi katoliška cerkev. Praznik Marijinega vnebovzetja namreč prinaša upanje in ljubezen. Ljubezen za vse.

POVEZANI ČLANKI:

• Počasna otoplitev