Poskus umora pisatelja Salmana Rushdieja je napad na svobodo mišljenja

Predstavljajte si, da živite v državi, kjer obstajajo avtoritete, ki jih ne sme nihče kritizirati, predsedniki, cesarji, škofje, vojaški poveljniki. Predstavljajte si, da živite v državi, kjer vsaka kritika oblasti pomeni napad na ustavo in državno ureditev. Lahko je še huje, kaj pa če živite v okolju, kjer se ne sme kritizirati bog, saj je eden in edini, vsemogočen, kritika je razumljena kot blasfemija in pripelje do smrtne obsodbe.

Ravno to se je zgodilo Salmanu Rushdieju, indijsko-britanskemu pisatelju, avtorju Satanskih stihov, knjige, ki slika napetosti med islamom in sodobnim svetom. Rushdie že leta živi v ZDA, varovali so ga tajne službe in varnostniki. Ne dovolj, saj je nanj 12. avgusta med predavanjem v mestu Chautauqua planil mlad verski gorečnež in ga zabodel. Razlog za napad je bila fatva, ki jo je proti pisatelju daljnega leta 1989 razglasil takrat že na smrt bolni iranski verski voditelj ajatola Homeini. Ni bil prvi pisatelj, ki se mu je to zgodilo, podobno so preganjali in napadli tudi egiptovskega nobelovca Nagiba Mahfuza.

Rushdie se je opravičil in se za nekaj let zaradi pritiskov celo spreobrnil v islam, vendar so fatvi sledili leta skrivanja, protesti, podstavljanje bomb v knjigarnah, umor prevajalca, grožnje založbam, požig hotela v Turčiji, kjer je umrlo 27 ljudi, na Rushdiejevo glavo je bila razpisana milijonska nagrada.

Homeini je že dolgo mrtev, fatva pa ostaja, tudi iranske oblasti, ki so se le ogradile od napada, so zdaj privoščljivo dejale, da je pisatelj s svojim delom užalil več kot milijardo ljudi in je sam odgovoren za to, kar se mu je zgodilo. Hadi Matar, napadalec, 24-letni militantni musliman z libanonskimi koreninami, je napadel univerzalno moč umetnosti, četudi Rushdiejevega dela najverjetneje ni niti poznal.

Rushdie je pisatelj »eksistencialne razseljenosti«, ki je, kot je zapisal Aleš Debeljak, v Satanskih stihih razkril, kaj je narobe s skrajnostmi, pa naj bodo te na ravni popolne asimilacije ali fundamentalističnega vztrajanja pri starem svetu ali na ravni razumevanja božje besede. »Ideologija čistosti« je nevarna, sklicevanje na »pristnost, nepokvarjenost, izvirnost« lahko vodi do arijskega človeka, pa tudi, to je Rushdie spoznal sam, do fatve. V svojih delih kritizira islamizem, verski fundamentalizem, džihadistični fanatizem in hkrati naš, zahodni rasizem.

Pa lahko pisateljeve besede res užalijo toliko ljudi? Je zaradi besed in domnevnih žalitev boga vredno ubijati? Seveda ne, a Rushdie je za nekatere postal simbol osovraženega Zahoda, osovraženi simbol svobode, drugačne družbene ureditve, postal je tudi priročna tarča tistih, ki zaradi utemeljenih razlogov sovražijo Zahod, izkoristili so ga goreči verski voditelji in politiki, ki so manipulirali z množicami.

Napad nanj je zloraba vere, islama, podobno, kot so islam zlorabili tisti, ki so zaradi za koga res žaljivih odlomkov iz knjige Satanski stihi zahtevali njegovo smrt. Ali kot je dejal že omenjeni Mahfuz: »Nobena blasfemija ne rani islama in muslimanov tako kot zahteva po umoru pisatelja.« Napadalcu ni uspelo, Rushdie je napad preživel, kot bodo preživeli tudi njegova literarna dela in njegova misel.

Navsezadnje ne gre za neko versko in kulturno tradicijo. Kot bi rekel Rushdie sam: »V trenutku, ko je neka ideja nedotakljiva za kritiko, satiro, posmeh ali prezir, postane svoboda mišljenja nemogoča.« Včasih in v nekaterih državah je svoboda mišljenja smrtno nevarna, smrtno nevarna je bila za Ano Politkovsko, za Thea van Gogha, za karikaturiste francoske satirične revije Charlie Hebdo. Niso pa le islamski fundamentalisti tisti, ki omejujejo svobodo, tudi katoliški škofje so zažigali knjige, v ZDA pa so verski gorečneži v Jezusovem imenu napadali klinike, kjer so zdravniki opravljali splav. Vsakemu avtokratu, tistemu, ki je prepričan, da ima v rokah ključ do razumevanja sveta, gre svoboda strašno na živce, morda ljudi ne ubija, pač pa jih kaznuje, preganja. Seveda vsega ne moremo enačiti s tem, kar je doletelo Rushdieja, a tudi v naši državi je oblast še lani razmišljala, da bi kaznovala tiste, ki bi si upali zaklicati »smrt janšizmu«.

Rushdie ima prav, v družbi, kjer je kritika avtoritete prepovedana, ni prostora za svobodo.