Boj za cerkvene milijone

V katoliški cerkvi, ki ji je Janševa vlada izdatno finančno pomagala, se poglablja razkol zaradi denarja

Nadškofija Ljubljana je po denacionalizaciji daleč najbogatejša upravna enota katoliške cerkve v Sloveniji. Premoženje »obrača« ob pomoči krovne skupine podjetij Metropolitana, iz nje je v zadnjih desetih letih v obliki dividend pridobila dobrih deset milijonov evrov. O teh prilivih iz premoženja, ki jih imajo druge škofije skupaj bistveno manj kot ljubljanska, cerkev molči in skuša v javnosti ohranjati vtis, da živi zgolj »od darov dobrotnikov in drobtinic države«. A zdaj so se pojavile napetosti znotraj cerkve: finančna »dolce vita« ljubljanske nadškofije vse bolj moti revnejše škofije.

Slovenska katoliška cerkev je glede finančnega stanja netransparentna. Ne razkriva niti celostne slike, kaj šele razlik med svojimi ustanovami, torej med Nadškofijo Ljubljana in preostalimi petimi upravnimi enotami, to so Nadškofija Maribor in Škofije Novo mesto, Koper, Celje in Murska Sobota.

Obstajata dva uradna vira podatkov o finančnem stanju. Prvi je uradno letno poročilo katoliške cerkve v Sloveniji, ki ga vsako leto pripravi Slovenska škofovska konferenca, nekakšen najvišji organ katoliške cerkve, v katerem sedijo škofje in nadškofa. Poročilo vsebuje poglavje Financiranje in plačevanje davkov katoliške cerkve. Vendar namen tega poglavja, ki v zadnjem poročilu obsega le šest strani od 221, ni celosten prikaz cerkvenih financ, saj poglavje sploh ne omenja podjetij v lasti nadškofij, škofij in župnij, njihovih dejavnosti, lastnine in poslovnih rezultatov.

To poglavje je namenjeno dvema drugima sporočiloma. Prvo vernike prepričuje, da je prihodnost cerkve in verskih dejavnosti tako rekoč odvisna od njihovih darov. »Glavni vir prihodkov Katoliške cerkve v Sloveniji predstavljajo prostovoljni darovi vernikov, ki so prvenstveno namenjeni financiranju verske dejavnosti (bogoslužje, kateheza, vzdrževanje duhovnikov, dobrodelnost ipd.),« piše. Poročilo ne razkriva skupne vrednosti zbranih darov. Grob izračun omogoča podatek, ki ga je na novinarsko vprašanje januarja lani razkrila Slovenska škofovska konferenca; navedla je, da je povprečni mesečni dohodek (neupokojenih) duhovnikov 700 evrov. Če ta znesek pomnožimo s 749 verskimi uslužbenci katoliške cerkve, ki jim je država leta 2020 sofinancirala socialne prispevke, to pomeni mesečno nekaj več kot 520 tisoč evrov (darov vernikov).

Drugo sporočilo omenjenega poglavja pa je, da cerkev od slovenske države dobi odločno premalo. To sporočilo ni v ničemer omehčano niti v zadnjem letnem poročilu iz decembra lani, ko je Janševa vlada povečala pritokih javnega denarja v (desnici lojalno) katoliško cerkev. Spomnimo se, da je zvišala socialne prispevke, ki jih država plačuje verskim uslužbencem, hkrati pa je tem za 12 mesecev brezpogojno izplačala covidno pomoč. Vsak verski uslužbenec je marca 2020 prejel 350 evrov, nato pa s premori še 11 mesecev po 700 evrov vse do junija 2021.

V 26 mesecih Janševe vlade je bilo za sofinanciranje prispevkov verskim uslužbencem katoliške cerkve namenjenih 4,8 milijona evrov ali 1,2 milijona evrov več kot v istem obdobju prej.

Koliko je to stalo javne finance? V 26 polnih mesecih Janševe vlade je bilo za sofinanciranje prispevkov verskim uslužbencem katoliške cerkve namenjenih 4,8 milijona evrov ali 1,2 milijona evrov več kot v istem obdobju prej, dodatnih pet milijonov evrov je bilo namenjenih za covidno pomoč, izplačano neposredno duhovnikom. Hkrati je ministrstvo za kulturo pod ministrom Simonitijem okrepilo subvencioniranje obnov cerkva, neposredno župnije so za obnovo verskih objektov v času prejšnje vlade prejele več kot 1,5 milijona evrov. Janševa vlada je cerkvi že leta 2020 ugodila tudi s trajnim povečanjem deleža dohodnine z 0,5 odstotka na en odstotek, ki ga lahko davkoplačevalci donirajo različnim ustanovam. Za leto 2020 je tako katoliška cerkev iz dohodnine prejela dobrih 112 tisoč evrov in s tem bila peta največja prejemnica med vsemi upravičenci; za Rdečimi noski, Slovensko Karitas ter Zvezama prijateljev mladine Slovenije in Moste-Polje.

A kljub tej statistiki zadnje letno poročilo katoliške cerkve ponavlja podatke iz osem let stare analize o javnem financiranju verskih skupnosti, ki jo je konec leta 2014 pripravil raziskovalni oddelek državnega zbora. Analiza naj bi kazala, da je Slovenija po prispevku na prebivalca zadnja (5,81 evra) izmed analiziranih držav, pri tej trditvi pa Slovenska škofovska konferenca v letnem poročilu vztraja tako goreče, da v preglednici našo državo vztrajno uvršča celo za Francijo, čeprav ima ta nižji prispevek (5,56 evra). Hkrati nekaterih držav, ki so bile tudi zajete v analizi, v letnem poročilu sploh ne omenja, denimo Nizozemske z 0,47 evra na prebivalca.

V poglavju Financiranje in plačevanje davkov Katoliške cerkve je sicer izrecno poudarjena, čeprav z nobenimi podatki podkrepljena trditev, da cerkev »s plačevanjem različnih vrst davkov plača vsaj desetkrat več, kot država nameni za sofinanciranje socialnih prispevkov verskih uslužbencev«. Pri tem namiguje na »posebno obdavčitev« cerkve, ki pa ne obstaja, pač pa je katoliška cerkev – zlasti njen ljubljanski del – v resnici velik gospodarski subjekt z ogromno (denacionaliziranega) premoženja, iz katerega cerkev generira dobičke in zanj plačuje davke, popolnoma enako kot vsi.

O tem priča drugi »dokaz« o finančnem stanju katoliške cerkve, ki ga to letno poročilo tako rekoč ne omenja – to so finančna poročila podjetij v lasti cerkve oziroma nadškofij, škofij in župnij.

Ravno ta poročila potrjujejo razlike, ki v zadnjem času po podatkih, za katere je izvedela javnost, vse bolj delijo bogato Nadškofijo Ljubljana in drugih pet škofij, ki je finančno ne dohajajo, v razmere pa se vpleta celo Vatikan. Tednik Reporter je v eni zadnjih izdaj poročal o skoraj filmskem prizoru: junija letos je papež Frančišek sprejel novo vodstvo Slovenske škofovske konference (to so od marca trije periferni škofje, novomeški, murskosoboški in celjski) in med pogovorom, med katerim so očitno govorilo o financah, tajniku naročil, naj celjski in murskosoboški škofiji, ki sta nastali leta 2006, nakaže po sto tisoč evrov. »Papež nam je jasno povedal, da bi si želel več notranje solidarnosti,« je potezo pojasnil celjski škof Maksimilijan Matjaž ter poudaril: »Zaradi bogastva predvsem ene (nad)škofije daje celotna cerkev videz bogate cerkve. Tudi v mednarodnih institucijah mislijo tako. Ne obravnavajo nas več v paketu vzhodnih in afriških revnih cerkva.« Jasno torej je, da finančna dolce vita ljubljanske nadškofije, katere izvor je denacionalizacija, in premajhna solidarnost vse bolj motita druge, mlajše škofije, ki so brez premoženja in finančno odvisne zlasti od župnij.

Skupina Metropolitana

In kaj razkrivajo poročila o finančnem poslovanju podjetij Nadškofije Ljubljana? Krovna skupina podjetij, prek katere ta nadškofija upravlja denacionalizacijsko premoženje, zlasti gozdove, je skupina Metropolitana. V njej je prek treh podjetij (osrednje je Metropolitana, d. o. o., ki je stoodstotna lastnica Gozdnega gospodarstva (GG) Bled in podjetja Pokljuka) združenih več dejavnosti; od gozdarstva, upravljanja nepremičnin do prodaje na drobno nabožnih artiklov v škofijski knjigarni na Mačkovi ulici 6 v Ljubljani. Daleč najdonosnejša dejavnost je trgovanje z lesom oziroma upravljanje gozdov, ki jih je nadškofija dobila z denacionalizacijo in jih večinoma upravlja GG Bled. Nadškofija ima v lasti gozdove v Zgornji Savinjski dolini ter na Pokljuki in Jelovici. Zgolj na območju blejskega gozdnega gospodarstva je v lasti nadškofije 19.802 hektarja gozdov. Sredstva skupine Metropolitana, torej vse stvari, pravice in denar, s katerimi skupina premoženjsko-pravno razpolaga, so bila konec lanskega leta ocenjena na skoraj 118 milijonov evrov.

Lani je skupina Metropolitana imela skoraj 4,2 milijona evrov čistega dobička (leta 2020 ga je bilo 2,7 milijona). Ustvarila je 63 milijonov evrov poslovnih prihodkov, kar dve tretjini jih je ustvaril GG Bled s prodajo lesa v tujino. Lanski prihodki so bili drugi najvišji v več kot desetletnem obstoju skupine, razlog zanje pa so visoke odkupne cene lesa v zadnjih dveh kriznih letih.

Letno poročilo skupine Metropolitana razkriva še dva pomenljiva podatka. Prvi je, da si je nadškofija iz Metropolitane, v katero se stekajo dividende GG Bled, zgolj lani izplačala 2,5 milijona evrov dividend. Od leta 2014 do lani, torej v obdobju po finančno-špekulativnem zlomu slovenske cerkve, je ljubljanska nadškofija iz Metropolitane pridobila skupaj 10,1 milijona evrov dividend.

Drugi zanimiv podatek pa je, da ima skupina Metropolitana po novem tudi podjetje v Italiji. Septembra lani je v kraju Predazzo v pokrajini Trento ustanovila gozdarsko podjetje GG Bled Italija Srl. Podjetje je postalo aktivno letos, aprila je dobilo 700 tisoč evrov posojila za nakup žičnice. Marko Matjašič, direktor GG Bled, je pojasnil: »Podjetje smo ustanovili, ker izvajamo gozdarsko dejavnost v tujini daljši čas in to zahteva zakonodaja.«

»Davčna izguba je bila nepravilno prikazana. … Upam, da nas ne obišče davčni inšpektor.«

Nova žičnica se bo uporabljala le za gozdarstvo. Omenjenih 700 tisočakov verjetno ni naključje, saj ustanovitveni akt Metropolitane določa, da morajo organi družbe za posle, vredne več kot 700 tisoč evrov, »pridobiti soglasje Svetega sedeža«. Nadškofija se je sicer nedavno dejavneje vključila v upravljanje Metropolitane; od marca je njen direktor glavni finančnik ljubljanske nadškofije, nekdanji vrhniški župnik Blaž Gregorc. Metropolitano zdaj zastopa skupaj z »laikom«, direktorjem Robertom Ogorevcem, ki je družbo zadnji dve leti zastopal samostojno.

Nadškofija Ljubljana ima za svojo skupino podrobno izdelane razvojne načrte. Napoveduje dodatno rast gozdarske dejavnosti, že zdaj se družba GG Bled hvali z uporabo najsodobnejše tehnologije za strojno sečnjo v Sloveniji. Druga razvojna naloga, ki ji misli nameniti pozornost, pa je turistična dejavnost. GG Bled je pred petimi leti kupil hotel Bellevue v Ribčevem Lazu v Bohinju, po več prestavitvah je konec lanskega leta začetek prenove napovedal za letos. GG Bled že oddaja kočo na Jelovici in malo kočo na Pokljuki, apartma v Piranu in dva apartmaja v Barbarigi na Hrvaškem.

Tudi druge škofije in nekatere župnije imajo podjetja, a ne tako uspešna. Denimo župnija Bled ima podjetje Blejski otok, d. o. o., ki je lani imelo milijon evrov prihodkov in izgubo, leta pred covidom pa po 2,5 milijona evrov prihodkov in več kot pol milijona evrov dobička. Soboška škofija ima podjetje Pogača, registrirano za prodajo knjig, ki je lani imelo dobrih 27 tisoč evrov prihodkov in izgubo. Izgubo je lani prvič izkazalo tudi podjetje Beneficij v lasti premoženjsko močnejše novomeške škofije, ki ima gozdove in nepremičnine. Letna poročila Beneficija, ki je imel lani 2,2 milijona evrov prihodkov, so zanimivo branje; pripravljavka poročila iz leta 2018 je zapisala: »Ugotavljamo, da je imelo skoraj 80 odstotkov vseh novomeških župnij davčno izgubo. Davčna izguba je bila nepravilno prikazana. … Upam, da nas ne obišče davčni inšpektor, ker bomo morali popravljati obrazce za davek od dohodkov pravnih oseb za nazaj.«