Primer Dušan Smodej

V Sloveniji se še vedno ne znamo spoprijeti s primeri spolnega nasilja

V Mladini že od leta 2011 v kulturnem snopiču izhaja rubrika Portret. Namenjena je različnim slovenskim ustvarjalcem, predvsem umetnikom. Med portretiranci prevladujejo mladi ljudje, ki šele začenjajo svojo pot. To je tudi eden od njenih glavnih namenov – predstaviti mlade avtorje. Nekateri so pravkar izdali prvi glasbeni album, drugi prvi kratki film, nekdo je naredil izjemno zbirko drobnih ilustracij, spet nekdo serijo grafik, tu je plesalka, ki je odšla v tujino, mlada režiserka ali pa reperka. Uredništvo poskuša najti te talente, predstaviti svojemu bralstvu te ljudi, njihovo delo in sicer kratko življenjsko pot. A skoraj vsem portretirancem je nekaj skupno, čeprav tega ne izrečejo, novinarji pa tega tudi ne napišejo: težko se prebijajo s svojim delom.

Težko je namreč biti mladi ustvarjalec v Sloveniji, vrednost dela na področju umetnosti je izrazito podcenjena, slovenski umetniški in kulturni trg pa izrazito zaprt. Velikokrat je meja že mesto, v katerem ti ljudje ustvarjajo. Težko se je prebiti, težko je najti mesto v družbi in predvsem je težko najti dovolj odjemalcev za svoja dela – pa naj gre za ples, slikarstvo, glasbo, grafično oblikovanje, katerokoli obliko umetniškega izražanja oziroma kulturnega ustvarjanja. Sploh na začetku poklicne poti se večina preživlja s priložnostnim delom, različnimi komplementarnimi deli in službami – in dejansko le redkim uspe ostati na področju, za katero so študirali ter upali, da bodo lahko od tega in za ta poklic tudi živeli.

V teh razmerah je seveda zlasti mlado kulturno okolje veselo vsakega novega prostora, nove pobude, ki se pojavi v prestolnici in tudi drugod po državi. Vsak nov prostor je nova možna odskočna deska. In vsi se razveselijo vsakega novega poskusa in novega prostora, ki nastane in daje občutek, da bi se lahko v teh res zagatnih razmerah, ki ustvarjalce obsojajo na životarjenje in prekarstvo, kaj premaknilo.

Tudi drugi strani, tistim, ki se ukvarjajo z organizacijo kulturniških in umetniških projektov, ni veliko lažje. Svoje projekte prijavljajo na razpise države, zlasti ministrstva za kulturo, ter mest in občin. Vsaka otvoritev, vsaka razstava, vsak performans, ki mu uspe, da je realiziran, je zato velika stvar. Proračuni projektov in razstav so majhni. Projektom se velikokrat pozna, da so nastali s premalo denarja, da bi bili res dobri. Kdor obiskuje razstave v tujini, zelo jasno začuti to razliko med Slovenijo in razvitimi državami.

Težko je biti mladi ustvarjalec v Sloveniji, vrednost dela na področju umetnosti je izrazito podcenjena, slovenski umetniški in kulturni trg pa izrazito zaprt.

Seveda vsi mladi umetniki in ustvarjalci niso res dobri, nekaterim ni usojeno. A enako velja tudi za organizatorje kulturnih in sorodnih prireditev. Niso vsi pošteni in dobronamerni. Nekateri izmed njih avtorje slabo plačujejo ali sploh ne. Ker so plačila izjemno slaba in pogosto zamujajo mesece, je težko prepoznati, zlasti tem, ki šele prihajajo na področje umetnosti, kdo je resen, kdo profesionalen, kdo jih bo prinesel okoli in jim nikoli ne bo plačal njihovih del, kdo ima dobre namene.

Ustvarjalci morajo tako pogosto sami financirati razstave in dogodke. Morda nekaj denarja dobijo kasneje, če prodajo kakšen izdelek ali če morda prodane karte prinesejo kaj denarja. Tako ni le v neinstitucionalni kulturi. Ravno v teh dneh je na primer mestna občina Ljubljana objavila vsakoletni razpis za razstave v atriju Mestne hiše in Kresije. Z njim, kot pravijo, spodbujajo izvirno in kakovostno umetniško produkcijo. Mestna občina se v razpisu celo kar malo pohvali, kako ustvarjalcev ni treba plačati, da predstavljajo svoja dela: »Mestna občina izbranim prijaviteljem s tem razpisom ne zagotavlja finančnih sredstev za osnovne produkcijske stroške projekta, kot tudi ne daje na razpolago tehnične službe ali tehnične opreme za izvedbo razstavnega projekta. Izbrani prijavitelj je dolžan v celoti zagotoviti postavitev in podiranje razstavnega projekta, vključno s popravilom in sanacijo sten na lastne stroške.«

Zakaj vse to pripovedujemo? Da bi sploh lahko razumeli, kdo je 28-letni Dušan Smodej, človek, za katerega do preteklega tedna večina Slovenk in Slovencev še nikoli ni slišala, po današnjih opisih pa naj bi bil nekdo, domnevno pomemben na slovenski kulturni sceni. Zadnja leta je bil najemnik malega bencinskega servisa na Tivolski cesti v Ljubljani. Ta je bil zgrajen leta 1968 in ne služi več prvotnemu namenu. Oblikoval ga je izjemni arhitekt Milan Mihelič, Smodej pa ga je preoblikoval v galerijo in prostor za umetniške projekte in dogodke. Imenuje se Fotopub, logotip je viden tudi z ulice.

Smodej na področju slovenske kulture ni ne pomembno ne verodostojno ime, kar kažejo že poročila medijev o njem in njegovih projektih – teh je namreč izrazito malo. Če je trg tako majhen, kako to, da ga mediji niso zaznali in o njem poročali? Razlog je dejansko preprost: v medijskem svetu velja za neprofesionalnega človeka, za nekoga, ki ne plačuje kulturnih ustvarjalcev in finančno izkorišča avtorje. Zato so tisti novinarji, ki so to vedeli, njegove dogodke raje spregledali.

Takšni ljudje so seveda na vseh področjih, med vodovodarji, menedžerji, pravniki, novinarji ... Najdemo jih povsod, ne le v kulturi. Slab glas se je Smodeja prijel že, ko je vodil novomeški festival kulturnega ustvarjanja Fotopub. Prevzel ga je leta 2014, potem ko je njegov ustanovitelj, novomeški zavod LokalPatriot, zašel v finančne težave in je to blagovno znamko prodal. Smodej, tedaj star komaj 20 let, ga je tudi preselil v Ljubljano. Prva leta je šlo. Nato se je mlada ekipa, zbrana okrog Smodejevega Fotopuba, od projekta vse bolj distancirala. Razlog je bil sam Smodej, saj je bilo primerov slabe in nedostojne prakse, kot je denimo neplačevanje honorarjev, vse več.

A na področje kulture in umetnosti vsako leto pridejo novi avtorji, željni prve razstave ali dogodka, na katerem bodo predstavili svoja dela. Za to so pripravljeni založiti denar, si ga sposoditi ali delati zastonj, če je treba. Četudi je priložnost slaba, je zanje vseeno priložnost. Veliko jih je žal prvo izkušnjo doživelo prav pri Smodeju. Večina je ostala brez denarja, projekti pa so se pogosto sfižili. Danes je že znano tudi, da ni bil prepričljiv le za ustvarjalce, ampak je prepričal tudi marsikatero institucijo in fakulteto, da mu je zaupala denar. Sodelovanje se za večino ni dobro končalo. Če bi bil Smodej gostinec, bi se njegovo ribarjenje v kalnem hitro končalo: dobavitelji mu ne bi več dobavljali pijač, nihče ne bi hotel biti natakar v njegovem lokalu. A pri kulturi je drugače. Ker je cilj ustvarjalcev postaviti svoje delo na ogled, možnosti pa je malo, to daje takšnim ljudem navidezno moč.

Dušan Smodej je tako na obrobju kulturnega dogajanja vseeno nekako obstajal, tudi zato, ker je bil izrazito družaben. Prirejal je večerje in piknike pred omenjeno Miheličevo bencinsko črpalko ter pri sebi doma. In ker je tovrstnih dogodkov v Ljubljani malo, so se tam zbirali mnogi. Ne samo ustvarjalci, ampak sleherniki. Dogodki so bili javni in obetali so prijetno druženje. Z njim so se družili tudi nekateri znani posamezniki, na primer pokojni slikar Roman Uranjek. Malce ekstravaganten za te kraje, s pridihom nekakšne navidezne svetovljanskosti, je bil Smodej marsikomu zanimiv.

Ne vemo, kdo je avtorica žvižgaškega profila na Instagramu o Dušanu Smodeju, na katerem so se v zadnjih dveh tednih pojavila pričevanja o njegovih domnevnih kaznivih dejanjih s področja spolne nedotakljivosti, seveda tudi o njegovih dolgovih in goljufijah, ki pa so ob razkritju domnevnih hudih kaznivih dejanj nemudoma postala obrobna zadeva v celotni zgodbi. Danes se kaže, da se je vse skupaj začelo, ker je bil tudi njej dolžan denar in ji ga ni hotel vrniti. Avtorica bloga je bila obupana in mu je v finančni stiski, v kateri se je znašla, očitno tudi grozila z objavami obremenilnih zgodb. Zaradi tega jo je Smodej, kot je mogoče razumeti, prijavil na policijo.

Na tej točki je torej prvič v zgodbi nastopila država oziroma policija. In kot izhaja iz zapisov na Instagramu, je policija avtorico profila zaradi groženj Smodeju priprla čez noč, jo nato izpustila, zoper njo pa ni sprožila nobenih postopkov.

Država se torej ob prvem stiku ni odzvala pravilno, policija očitno ni zaznala, s čim oziroma kom ima opravka in kaj sporoča prizadeta oseba – pri čemer ne vemo, kaj je ob stiku s kriminalisti omenjena oseba že izpovedala. Zaradi varstva podatkov tega na policiji tudi ne moremo preveriti. Zelo verjetno je, da je prav dejstvo, da ji policija kot organ, ki je dolžan preiskovati tovrstna dejanja, ni pomagala, temveč jo je obravnavala kot prestopnico, prispevalo k temu, da se je odločila za pot mimo sistema in naredila žvižgaški profil na Instagramu z imenom »Proti nasilju Dušana Smodeja«. V njenih očeh jo je verjetno sistem, torej država, pustil na cedilu. Na anonimnem profilu so se tako nekaj časa po omenjenem priprtju začela pojavljati anonimizirana pričevanja deklet. V anonimnih objavah so opisovala, kako jih je Dušan Smodej omamil z drogo z imenom GHB, jih spolno zlorabil in fizično mučil.

GHB je poceni in dostopna, a nevarna droga v obliki brezbarvne tekočine, imenujejo jo tudi droga za posilstvo. Uporabnik, zlasti če ne ve, da je pod njenim vplivom, zelo težko kontrolira svoje telo in voljo. Razširjena je po vsem svetu, strokovnjaki pa jo zaradi hude zasvojljivosti primerjajo s heroinom. Prisotna je tudi v Sloveniji, seveda tudi v Ljubljani, v nekaterih klubih, zlasti na Metelkovi, pa že leta visijo različni letaki in plakati, ki opozarjajo na njeno nevarnost. Skupnost se je nanjo odzvala. Društvo Škuc je na primer skupaj z gledališčem Glej pripravilo gledališko predstavo, s katero je opozarjalo na nevarnost tovrstnih drog. A zakaj ji pravijo droga za posilstva? Ker jo je mogoče zelo preprosto dati nekomu v pijačo, oseba pa pod vplivom droge lahko hitro izgubi nadzor nad sabo. Na urgentnih centrih slovenskih bolnišnic obravnavajo vsako leto nekaj primerov hudih zastrupitev z omenjeno drogo, nekaterih, ki so prišli v stik z njo, pa žal zaradi prevelikega odmerka tudi niso mogli rešiti.

Pričevanja, ki so jih začele objavljati domnevno zlorabljana dekleta in ženske, govorijo o tem, da so bile omamljene, da so se ovedle sredi spolnega odnosa, da jim storilca ni uspelo odvrniti od spolnega odnosa, da so bile v spolne odnose prisiljene, da so bile fizično mučene, da jim je namenoma in zavestno na različne načine proti njihovi volji povzročal bolečine.

Gre za izredno hude obtožbe, opisi pa so zunaj običajnih in znanih opisov posilstev v Sloveniji. Opisana dejanja se ne zdijo kot klasična spolna objestnost, povzročena pod vplivom drog – dovoljenih in nedovoljenih –, ampak anonimna pričevanja opisujejo naklepna in premišljena ravnanja storilca. Gre za kazniva dejanja, ki se po kazenskem zakoniku za posamezno dejanje kaznujejo z zaporno kaznijo do desetih let, gre za kazniva dejanja s področja spolne nedotakljivost in tudi zoper življenje in telo. Kot je mogoče razbrati iz anonimnih pričevanj, gre za mlada dekleta, nekatera tudi na meji polnoletnosti. Smodej navedbe zanika, trdi, da gre za maščevanje, za diskreditacijo.

Policija je primer Dušana Smodeja že začela preiskovati, pozvala je anonimne avtorice pričevanj, naj se oglasijo na policiji in kazniva dejanja dejansko prijavijo ter s tem omogočijo policiji, da dejanja začne preiskovati. Pozivu policije sta se pridružila tudi ministra za kulturo in delo, Asta Vrečko in Luka Mesec, ki sta seveda kdaj tudi srečala Smodeja – Ljubljana je kljub vsemu tako majhno mesto, da se družbe in znanci pač hitro prepletejo, Smodej pa je bil družaben človek, pogost gost dogodkov in javnih zbirališč. Oba, Vrečkova in Mesec, sta se odzvala tudi zato, ker je primer domnevno zlorabljenih deklet začela izkoriščati SDS. V svojih medijih je namreč začela izpostavljati, da je Smodej človek, ki da je povezan z Levico, in ga začela povezovati z organizatorji protestov zoper Janševo vlado.

Kot tolikokrat doslej je torej zgodbo del politike nemudoma pograbil, da bi prek nje izvajal politične obračune. Ne pa da bi dejansko pomagal pri zaščiti žrtev. Za zdaj edina resna povezava Dušana Smodeja s politiko je sicer razpis ministrstva za kulturo, ki je lani, ko ga je še vodil Vasko Simoniti, za upravljanje portala Kulturnik izbral založbo Beletrina, ki jo vodi Mitja Čander, Beletrina pa je za urednika tega portala izbrala prav Smodeja. Ko je prišlo do razkritij o domnevni vpletenosti Smodeja v kazniva dejanja, ga je Beletrina s tega mesta razrešila.

Seveda pa objavljena pričevanja odpirajo nekatera vprašanja. Je prišlo z objavljanjem anonimnih zapisov do pogroma? Kako se odzvati na anonimnost razkritij? Bi lahko to imenovali kamenjanje človeka v informacijski dobi? Je Dušanu Smodeju in slikarju Romanu Uranjeku, ki je v soboto zjutraj storil samomor, njegova vloga pri vsem skupaj pa ni jasna, na neki način sodila ulica?

Če bi slovenska družba imela razvito občutljivost za te pojave in če bi bile žrtve tovrstnega nasilja v Sloveniji res zaščitene, sistem obravnave teh dejanj pa učinkovit in dober, če bi žrtve torej ščitila družba ter tudi sodni in preiskovalni sistem, bi to seveda lahko zapisali. V interesu žrtev in tudi javnosti je namreč, da te procese vodi in izpelje država, da sodni sistem resno obravnava storilca ter njegova dejanja in razišče dogajanje ter mu na koncu tudi izreče kazen.

Vendar pa je v Sloveniji še vedno težko biti žrtev spolnega nasilja. V Inštitutu 8. marec, kjer so na začetku leta začeli zbirati pričevanja intimnopartnerskega nasilja, na podlagi prejetih pričevanj ugotavljajo, da se žrtve za prijavo še vedno ne odločajo. »Žrtve govorijo o tem, da imajo pogosto občutek, da se jim ne verjame, da morajo ob tem podoživljati travme in da je odločitev za prijavo zanje v resnici zgolj podaljšanje agonije, ki jo že tako preživljajo,« izsledke analize pričevanj opisuje Nika Kovač, direktorica inštituta. Pomembno vlogo odigrata tudi odziv okolice in strah pred stigmatizacijo. To velja še posebej v primerih, ko je bila žrtev ob dogodku pijana ali je prej zaužila kakšno drogo. Sedanji primer je še posebno specifičen, saj gre za mlade domnevne žrtve. Te se težko izpostavijo, ker morajo s tem že staršem priznati svoj življenjski slog. Težko jim je na primer že razkriti, da včasih jemljejo nedovoljene droge – pri čemer so prav te tako imenovane rekreativne droge dejansko prisotne v vseh porah družbe.

Podobno se žrtve za prijavo ne odločijo, kadar so od storilca finančno odvisne, bodisi v partnerskem odnosu, kjer njihov partner plačuje najemnino ali položnice, bodisi v kateremkoli drugem odnosu, kjer je storilec na poziciji moči – in recimo odloča, kdo bo dobil naslednji honorar ali bo povabljen v naslednji projekt. To so ugotavljali že med kampanjo #jaztudi, ko so odkrivali tudi spolno nasilje v kulturnem sektorju. »Kar ta pričevanja razkrivajo, je, da imamo v Sloveniji veliko večji problem, kot smo si upali priznati,« meni Nika Kovač.

Lani je spolno nasilje v univerzitetnem okolju ugotavljala tudi raziskovalna skupina Rezistenca. Anonimni vprašalnik je tedaj ugotavljal, da se s spolnim nasiljem v univerzitetnem okolju srečuje več kot 10 odstotkov študentk. Kot odziv na izsledke raziskave, razlaga podpredsednica študentskega sveta ljubljanske Filozofske fakultete Sara Svati Sharan, je ljubljanska univerze spremenila pravilnike, ki po novem določajo mehanizme podpore žrtvam spolnega nasilja. V procesu sprejemanja novih pravilnikov so tudi preostale univerze, ki so v to prisiljene zaradi spremenjene zakonodaje, ta univerzam nalaga, da morajo študentom zagotoviti varno študijsko okolje.

Primer, kako javnost obravnava žrtve tovrstnih dejanj, smo videli v zadnjih dveh letih v primeru igralke Mie Skrbinac, ki se je javno izpostavila ter razkrila spolno delikvenco profesorja na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT) in igralca Matjaža Tribušona. Čeprav je šlo za nedvomno žrtev, je njeni javni izpostavitvi sledilo razkrivanje njene spolne usmerjenosti, njenih življenjskih navad, v njenih igralskih vlogah se je iskalo domnevno pohujšljivo vedenje (ki da naj bi napeljevalo moške k napačnemu razumevanju!?) in podobno. Pa ne samo to: Mia Skrbinac se je za razkritje odločila nekaj let po dogodku, kot odrasla ženska, izoblikovana oseba, z dohodki in socialno mrežo.

Kot tolikokrat doslej je zgodbo del politike nemudoma pograbil, da bi prek nje izvajal politične obračune.

»V patriarhalni družbi ustvarjalnost, pa naj bo umetniška ali znanstvena, velja za moško lastnost. Domneva je, da se umetnik napaja iz spolnosti, kjer dobiva kreativno moč. Zato se moškim dopušča nasilno seksualno vedenje, testosteronska moč naj bi napajala umetniško in znanstveno izražanje,« komentira sociologinja in profesorica na ljubljanski Fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek. »Zato družba nasilno seksualno vedenje moških dopušča. Patriarhat verjame, da je seksualno predatorstvo vir seksualne moči, zato naj bi bile ženske po svoji naravi manj ustvarjalne ali sploh neustvarjalne. Ta mit je treba razgaliti. Veliki slikarji so imeli ’svoje muze’, zgodovina umetnosti obožuje vse variante ’ugrabitve Sabink’, ’rojstva Evrope’, kar ni bilo nič drugega kot zgodovina posilstev. Tisočletna tradicija je odporna proti spremembam in zahteva kontinuirano pozornost države in zakonodajalcev ter posledično podsistemov, predvsem vzgoje in izobraževanja, sodnega sistema, zdravstva in tako dalje.«

Pomembno se je ob tem zavedati, da spolno nasilje ni samo stvar kulturne scene, akademije ali univerz, kjer so ti primeri prišli na plano. Spolno nasilje je vseprisotno, opozarja sociologinja, docentka na ljubljanski Filozofski fakulteti in prostovoljka Društva SOS telefon dr. Jasna Podreka. »To nam govori predvsem o tem, da so ta področja bolj senzibilna na pojav spolnega nasilja in da si žrtve tukaj prej upajo spregovoriti.« Neke korake k večji ozaveščenosti, senzibilnosti splošne družbe smo naredili. To navsezadnje kaže dejstvo, da si žrtve vendarle upajo spregovoriti, pa čeprav anonimno.

Vseeno pa se izkazuje, da se še vedno srečujemo s precejšnjo stigmatizacijo tovrstnega nasilja in da v širši družbi pravzaprav še vedno ne razumemo, o čem govorimo pri spolnem nasilju, ter da je senzibilnost do spolnega nasilja še vedno razmeroma nizka. »Ne razumemo tudi, da se povzročitelji praviloma dobro zavedajo, kaj počnejo, in da vedo, kdaj prestopijo mejo. In to je problem, ki ga ne želimo razumeti kot družba – da je oseba, ki je povzročala spolno nasilje, praviloma vedela, kaj počne, in da je zgolj izkoristila dano situacijo,« razlaga dr. Podreka. Kot družba se na te prestope mej v preteklosti nismo odzvali dovolj dobro, zato se, ko nanje reagiramo danes, določen del družbe počuti ogrožene oziroma ne razume, da posegamo v nekaj, kar je bilo že od nekdaj v resnici nedopustno.

Dobra zakonodaja je lahko podlaga za pregon primerov, a dokler ne bomo vzpostavili kulture, v kateri je stopnja tolerance do spolnega nasilja ničelna, do takrat nam tudi zakonodaja ne bo omogočala dovolj dobrega sistema za obravnavo primerov. Zato je tako pomembno ozaveščanje. »Samo poglejmo, koliko kampanj na temo spolnega nasilja je izpeljala naša država. Skoraj, da jih ni,« je kritična dr. Podreka. »Pred časom smo sicer imeli kampanjo o nasilju v družini, ki jo je izpeljalo notranje ministrstvo. Ampak prav državne kampanje, ki bi potekala na nacionalni ravni in kjer bi se celotna politična srenja izrekla zoper spolnemu nasilju, nimamo.« Ozaveščanja o tej temi pa nam primanjkuje tudi v šolah in na področju vsakodnevnega življenja. Primanjkuje nam rednega izobraževanja o tem, kdaj so bile prestopljene meje, kaj je tisto, kar je dovoljeno in kaj ne, kaj je zdrava spolnost. »Vsa ta vprašanja bi ljudem pomagala prepoznati, v kakšni situaciji so se znašli, po drugi strani pa bi skozi to lahko ustvarjali kulturo, v kateri bi se žrtve počutile dovolj varno, da spregovorijo.« Nobenega dvoma ni: čeprav se iz anonimnega razkritja poskuša narediti politična zgodba, za nazaj pripisati nekemu področju izrojenost, kar je del slovenske politične folklore, je danes temeljno vprašanje, kako zaščititi domnevne žrtve razkritih dejanj, ki so za zdaj anonimne, ter kako jim zagotoviti, da zaradi tega njihovo prihodnje življenje ne bo – pekel. Ne gre le za vprašanje države in aparata, ampak družbe kot celote.