Pridobivanje evropskih sredstev

Štarija Pr Vance
Nova vas nad Dragonjo 54
Tel.: 06 4260 652
Pr Vance kuhajo od srede do petka od 16. do 21., ob sobotah in nedeljah pa od 11. do 21. ure.

Ambient:
razgled je kar vrhunski, tudi notri utegne biti med kamnom, lesom in stenskimi slikarijami čisto prijetno, še posebej, če se jim da pripaliti ognjišče

Napitki:
odprta malvazija in refošk ter nekaj buteljk res bližnjih, sosednjih vinarjev

Vegetacija:
česa več od pašt s tartufi ali gobami ter kakšne solate ne gre pričakovati

Dostopnost:
nekaj parkirnih mest je na voljo, za gibalno ovirane ni prehudih zaprek

Fino:
njoki z golažem

Ne tako fino:
ramstek
na pamet vkup zmetane priloge
panakota s tartufi

Hobotnica in karpačo sta stala 14, jurčki na žaru 16, njoki z golažem 12, fuži s tartufi 16, pečenka 14, ramstek 22, biftek 24, krostata in zavitek 4, panakota s tartufi pa 5,4 evra.

»Kdo pravi, da je Slovenija majhna? S temle tempom bomo na Obali čez štiri ur e! « je med petko vim polže nje m proti Vrhniki modroval vodja tokratne, časovno sicer ne ravno optimalno planirane odprave v slovensko Istro, od koder je eden od naših terenskih informatorjev še ne tako davno poročal o dvojno – s sladkim žerjavičnim dimom in pod čripnjo brbotajočimi dobrotami – odišavljenem osrednjem prostoru Štarije Pr Vance. Pričakujoče iskrice v očeh nam je instantno pogasil pogled na prazno in hladno ognjišče in bolečine ob razlagi (samo po prednaročilu – hm, zakaj pa tega niste povedali, ko smo klicali za rezervacijo?!) niso zmogli olajšati ne krasen razgled na istrsko gričevje, ne s kredo napisan seznam jedi, ne steklenica v led djane Pucerjeve malvazije.

Resnici na ljubo je treba sicer povedati, da se je na krožnikih vse skupaj (razen cen: mar nova realnost res pomeni, da oštirji že za čisto navadne predjedi v čisto simpl oštarijah brezsramno colajo po 15 evrov?!) začelo povsem spodobno: omniprezentna rukvična stelja je bila fundament za lepo zmehčano, nedolžno začinjeno, le s paradižnički opremljeno hobotnično solato, za mehke rezine boškarinovega karpača (z ostružki staranega sira in krhlji štacunskih, v olje vloženih artičok) in za sočne, na vroči plošči opečene (razumljivo, da zamrznjene, suša je) jurčke.

Uvodnemu triu je sledil prvi – no, pa v resnici tudi edini – highlight, ki smo ga bili deležni Pr Vance: mehki domači njoki so bili opremljeni z resno krepkim in okusnim golažem, v katerem so se med dolgo in počasno kuho poleg bočnika znašli še segmenti volovskega repa, njih stopljeni kolagen pa se je fletno lepil na cmokajoče ustne inšpektorata. Njam! Kanček kredibilnosti je v celotno sliko prispeval še – glede na pričakovanja in izkušnje – z naftnimi derivati zelo zadržano naparfuman krožnik fužev s tartufi, potem pa je Vancetov voz potegnilo samo še nekam daleč dol.

Vlogo rukole je pri glavnih jedeh prevzel ocvrti krompir – čeprav bi bilo zavoljo njegove bledoličnosti, skoraj še surovosti, bolje, da ga ne bi nobenemu, so ga priložili kar vsem trem kosom mesa – skupaj s kislim zeljem (?!?!!) že rahlo utrujeni svinjski pečenki, s pečenimi cuketami pa najprej menzasto preplozanemu ramsteku, nato pa še bifteku, ki je sicer ušel usodi prepečenosti, a je bil utopljen v enako generičnem zosu. Ker niti sladice niso prinesle kakšnega olajšanja – obetavno figovo krostato so, tako kot obilen, lazanjast štrudelj, pokvarili s pregrevanjem v mikrovalovki, eksperiment z do teksture žele bombona strjeno panakoto, prelito z medom, tartufi in njih umetnimi aromami, pa se je končal z neprijetnim spahovanjem – zaključujemo z občutkom, da gre za trenutno predvsem intenzivnemu črpanju sredstev iz žepov tujih turistov namenjen obrat, v katerem je – paradoksalno – najboljša jed tudi najcenejša.