Ne moreš biti ekonomist, če nimaš tudi političnih mnenj

»Ekonomisti, politiki, domače in tuje institucije se kar naprej ukvarjamo z prašanji, kako smo prišli sem, kjer smo, kje sploh smo in kam gremo. Če ne vemo odgovora na prvo in drugo vprašanje, ni razlogov, da bi poznali odgovor na tretje. Celo če bi znali odgovoriti na prvi dve, bi bil odgovor na tretje vprašanje negotov; netočnost je v ’znanosti’, kot je ekonomija, razumljiva. Ekonomisti sicer menimo, da smo znanstveniki, vendar smo največkrat le pridigarji vsakokrat veljavnih dogem o delovanju gospodarstva in morda bolj teologi kot znanstveniki.«

Dr. Jože Mencinger nikoli ni bil pridigar vsakokratnih veljavnih dogem. Bil je razbijalec dogem, in to vse svoje življenje. A citat iz njegovega članka za Mladino iz leta 2013, s katerim smo začeli to besedilo, kaže širino izjemnega človeka. Celo življenje neodvisen, vizionarski, svobodomiseln in nekonvencionalen um, pogumen in pošten. Niti v socializmu niti pozneje v kapitalizmu ni podlegal prevladujočim ekonomskim, ideološkim ali nazorskim tokovom. Razmišljal je z lastno glavo. In bil je trdo iskren, tudi do sebe, nobenih olepšav, nobenega samopovzdigovanja, nobenih falzificiranj zgodovine.

Pri njem je bila kot pri vsaki pravi avtoriteti poleg znanja zelo pomembna drža. Če ne bi bil takšen človek, tudi karakterno, bil raje tiho in se tako prilagodil histeriji uničevanja vsega prejšnjega, bi bila usoda Slovenije bistveno bolj žalostna. Jugoslavijo je po njegovem mnenju seveda uničila neumna gospodarska politika, v nastali krizi pa je prevladal nacionalizem, ki ga je spretno izkoristil Milošević. Ali kot je dejal leta 2020 ob 30. obletnici osamosvojitve: »Slovenci smo bili predvsem bolj taktični od drugih. Pred osamosvojitvijo so politiki ljudi prepričevali, da je Slovenija v Jugoslaviji izkoriščana, kar je neumnost, ki pa je bila demagoško zelo uporabna. ’Sava teče navzdol in denar tudi’ je bilo veljavno pravilo. O tem, da v Jugoslaviji nismo izkoriščani, je bilo težko prepričati celo ministre v vladi.«

Imel je veliko ekonomskega znanja. Iz ekonomije je doktoriral v ZDA, s svojim tamkajšnjim mentorjem, pozneje pa tudi z naprednimi evropskimi ekonomskimi krogi, je imel stalne stike. V nasprotju z nemajhnim številom slovenskih ekonomistov je domačo – prej jugoslovansko, pozneje slovensko – ekonomijo poznal do obisti, v drobovje. Bil je tudi soustanovitelj in pozneje direktor vplivnega Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti (EIPF) in urednik publikacije »Gospodarska gibanja«, ki so jo, tudi s svojimi ekonomskimi modeli, vsak mesec pripravljali člani inštituta. Zaradi sistematičnega spremljanja ekonomskih gibanj si je EIPF že v Jugoslaviji, še zlasti pa v samostojni Sloveniji, pridobil velik vpliv na vodenje gospodarske politike. »Gospodarska gibanja« je imel na svoji mizi vsak guverner centralne banke, pa tudi vsak pomemben politik ali direktor.

Mencinger je vedel, kaj je socializem, vedel pa je tudi, kaj je kapitalizem. To je v času kaotičnega razpadanja socialističnega bloka vedelo malo ljudi in še manj starih in novih politikov. Do obeh je imel distanco. Za socializem je vedel, da je precej zavožen, in to tudi javno objavil, kar so mu v času njegovega obstoja zamerili. Ni pa ga kar počez odpisal, kar mu del novih politikov še vedno šteje za smrtni greh. V tistih časih, ko so socializem vsi samo preklinjali, je branil njegove kvalitete in jih kot podpredsednik vlade prenašal v novo demokratično kapitalistično državo. Glede kapitalizma ni imel iluzij, kar je bila zlasti v prvem desetletju njegove vrnitve v Sloveniji splošno stanje duha. Razvoj zahodnega finančnega kapitalizma po letu 1980 je označil za finančne inovacije, sorodne tistim, ki so jih še v socializmu v bivši Jugoslaviji izvajali Fikret Abdić, Dafina in Gazda Jezda, za sofisticirane prevare. Kriza leta 2008 je njegovo oznako potrdila. A Mencinger je to govoril takrat, ko je to večina še slišala kot nekaj bogokletnega.

Mencinger je intelektualno vodil krog akademskih ekonomistov (Ivan Ribnikar, Velimir Bole, Marjan Senjur), ki so zaslužni za tako imenovani slovenski gradualizem. Torej za to, da Slovenija po razpadu Jugoslavije vseeno ni na hitro prešla na brutalni neoliberalni kapitalizem, kar se je zaradi pomanjkanja znanja in odsotnosti izkušenj s tržnim gospodarstvom zgodilo v drugih socialističnih državah, ampak je ohranjala socialno enakost in druge pomembne prvine socialne države. Svoje poglede je kratek čas, do protestnega odstopa, uveljavljal kot podpredsednik in gospodarski minister prve vlade, in nato kot član sveta Banke Slovenije. Ta svet je v prvem desetletju po razglasitvi samostojnosti vodil ključno gospodarsko politiko (da, svet Banke Slovenije in ne vsakokratna vlada) in ob tem skrbel, da Slovenija ni slepo sprejemala od Mednarodnega denarnega sklada vsiljevanih dogem. S tem so preprečili, da bi mlada država postala hiter plen tujega kapitala.

Mencinger je bil v socializmu in tudi v kapitalizmu kritičen ravno zato, ker ni zapadel v čredna navdušenja. Mladoekonomisti so ga zaradi njegovih stališč zmerjali z domačijskim fiziokratom, njegova gledanja pa omalovaževali kot »mencingerjanstvo«. Agresivnim nasprotnikom nikoli ni pokazal prizadetosti. »Mnogo zabavneje je biti proti splošnemu mnenju kot tuliti s čredo,« je dejal leta 2008, ko je svetovna finančna kriza mladoekonomistom, dolgo časa njegovim zvestim intelektualnim nasprotnikom, za dolgo časa zaprla usta.

Ne moreš biti ekonomist, če nimaš tudi političnih mnenj. O geopolitiki. O beguncih. O rezilni žici. O Natu. To je bila Mencingerjeva kvaliteta, zato ga je treba danes postaviti ob bok pomembnim slovenskim politikom – ker je to tudi bil. A ne po poklicu, ampak po vplivu na javno mnenje in moči svojih mnenj. Mencinger je vedno povedal vse naravnost in nepreračunljivo. Nikoli ni pozabil povedati, da je bilo prvih deset let Slovenije zaznamovanih z dvema grdima stvarema: z ustavno krajo neprenesenih vlog v NLB in z izbrisanimi. Med največje napake sodobne Slovenije je štel vstop v zvezo Nato in pomoč pri ameriškem »ustvarjanju demokracije« v Iraku in Afganistanu, vedno znova je povedal tudi, da smo z bolonjsko reformo uničili visoko šolstvo. Rezilna žica po hribih in gozdovih je bila zanj morda najsramotnejša, nedvomno pa najneumnejša stvar, ki smo si jo lahko izmislili v sodobni Sloveniji.

Dr. Mencinger je bil dolga leta tudi kolumnist Mladine, nato pa je redno nastopal v naših posebnih izdajah in intervjujih. V najbolj zapletenih trenutkih te države je bil med tistimi, ki smo jih zaprosili za mnenje, vedno tudi on. Veliko razlogov nas je napeljalo k temu. In to se je vedno izkazalo za dobro odločitev.