Za dva milijona evrov več

V Sloveniji imamo 63 verskih skupnosti, ki so vpisane v register. Prva je bila vpisana leta 1976, gre za Katoliško cerkev v Sloveniji, zadnja, Judovsko združenje Slovenije, pa se je v register vpisala 12. marca letos. Vmes si je pravni status uredilo veliko različnih cerkva, od Jehovovih prič do Duhovne skupnosti Oriš, od Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji do Slovenske starokatoliške cerkve. V vsem tem obdobju so nekatere verske skupnosti nehale obstajati in bile na lastno željo izbrisane iz registra. Verske skupnosti so pravne osebe zasebnega prava, katerih delovanje je v naši državi svobodno, a mora biti skladno s pravnim redom.

Načeloma velja, da so verske skupnosti družbeno koristne organizacije, vsaj del njihovega delovanja gotovo povezuje družbo, zato zakon o verski svobodi določa, da verskim uslužbencem država plačuje del prispevkov za socialno varnost. Zadnja leta je plačevala socialne prispevke v višini 48 odstotkov od povprečne plače (od leta 2007 pa do sprejetja varčevalnega ZUJF je bil delež financiranja večji – 60 odstotkov). Ta delež je zadnja Janševa vlada med epidemijo povečala na sto odstotkov, na eni izmed zadnjih sej pa je sprejela posebno uredbo, s katero je stoodstotna finančna pomoč pri plačilu prispevkov za socialno varnost cerkvenim uslužbencem postala stalnica, nevezana na epidemijo ali kakšno drugo izredno stanje.

Verske skupnosti, predvsem pa duhovniki katoliške cerkve – med 780 upravičenci do takšne pomoči je zdaj 743 uslužbencev katoliške cerkve – so s tem dobili dobrohotno finančno pomoč. Leta 2019 je država za plačilo socialnih prispevkov verskim uslužbencem namenila 1,7 milijona evrov, leta 2021, ko je bil čas epidemije in stoodstotnega financiranja, pa 3,1 milijona evrov. Tako naj bi bilo, če Golobova vlada omenjene uredbe ne spremeni, tudi vnaprej.

Kaj se je torej zgodilo? Uredba o velikodušni pomoči verskim skupnostim je začela veljati 13. maja, torej tri tedne po aprilskih državnozborskih volitvah. Že takrat so se v javnosti pojavila mnenja, da je Janševa vlada s tem sklepom prestopila ustavne in zakonske omejitve. Nedavno preminuli dolgoletni direktor urada za verske skupnosti Gregor Lesjak, ki ga je s tega položaja degradirala Janševa vlada, je spomladi zapisal, da je »vlada Janeza Janše na področju verske svobode za seboj pustila razdejanje«, sporno uredbo o finančni pomoči pa naj bi bilo treba razveljaviti, saj presega namene in cilje zakona o verski svobodi. Uredba je namreč »zakonsko določilo o splošni koristnosti verskih skupnosti povzdignila v status, ki ga je mogoče doseči ali ne, in s tem pridobiti neko finančno korist ali ne«. Hkrati je Lesjak opozoril, da je bilo sofinanciranje socialnega zavarovanja verskih uslužbencev iz javnih sredstev uvedeno z jasno omejitvijo, da ta boniteta za verske uslužbence velja »zgolj do zaključka denacionalizacije premoženja katoliške cerkve«.

Denacionalizacija se je večidel že končala, največji denacionalizacijski upravičenec – katoliška cerkev – pa še vedno dobiva finančno pomoč države.

Janševa vlada je imela kritično mnenje lastne službe za zakonodajo na mizi več mesecev, a osnutka uredbe o finančni pomoči verskim skupnostim, predvsem katoliški cerkvi, ni bistveno spremenila.

Uredbi so nasprotovali tudi drugi, celo tisti iz Janševe vlade. Vladna služba za zakonodajo je že 19. januarja na tedanje Simonitijevo ministrstvo za kulturo poslala dopis, v katerem je zapisala, da je v takrat še predlagani uredbi zaznala več pravnih nedoslednosti. Dopis je podpisala tedanja v. d. direktorice vladne službe Mateja Lekan Štrukelj, ki je v času zdajšnje vlade postala namestnica direktorja, pravno mnenje pa sta pripravila Damjan Tušar in Gordana Lalić.

V razmeroma ostrem mnenju je bila Janševa vlada opozorjena na več nedoslednosti. Pravnika sta najprej zapisala, da je urejanje takšnih vprašanj z uredbo nedopustno. »Takoj ko je vsebina predpisa take narave, da terja zakonsko urejanje (na primer postopki ali pravice in obveznosti), urejanje na podzakonski ravni v skladu z načelom zakonitosti ni dopustno.« Zakon o vladi glede izdajanja uredb to v nekaterih primerih dopušča, »nikakor pa se to ne sme storiti za uresničevanje pravic in obveznosti državljanov in drugih oseb, kadar za to ne obstaja izrecno pooblastilo v zakonu. V predlogu uredbe gre prav za urejanje slednjega, pri čemer zakon o verski svobodi takega pooblastila ne vsebuje.« Po mnenju pravne službe je torej »pokritje prispevkov za socialno varnost pravica, ki mora biti jasno določena in urejena z zakonom. Dodelitev namenske državne finančne pomoči za pokritje prispevkov za socialno varnost pomeni tudi porabo javnofinančnih sredstev, za kar pa je treba imeti izrecno podlago v zakonu. Navedeno vključuje tudi vprašanje višine državne pomoči.«

Popolnoma jasno je, zakaj si je maja odhajajoča vlada izbrala bližnjico. Državnozborska razprava o dodatni pomoči verskim uslužbencem bi bila pred volitvami politično tvegana, po njih pa je zanjo zmanjkalo časa. Janševa vlada je sicer zelo rada vladala z uredbami, ki jih je kasneje ustavno sodišče razveljavljalo kot po tekočem traku.

Kritika pa se ne konča pri vprašanju hierarhije pravnih aktov, vladno službo za zakonodajo je zmotila tudi vsebina sporne uredbe. Ta namreč ni le darežljivo delila proračunskega denarja, pač pa je v predhodnih členih določila, katere verske skupnosti so lahko »splošno koristne organizacije« in s tem upravičene do stoodstotnega financiranja socialnih izdatkov. Uredba je ta status podelila zgolj tistim, »ki imajo pomembno vlogo pri javnem življenju in njihove dejavnosti bogatijo nacionalno identiteto državljank in državljanov«. Razumljivo, a kaj, ko veljavni zakon o verski svobodi, ki je nadrejen tej uredbi, ta status definira drugače. V 5. členu nadrejenega zakona so ob istem statusu omenjeni še pomen duhovnosti, človekovo dostojanstvo, osmišljanje bivanja na področju verskega življenja, kulturna, socialna, karitativna in druge vloge verskih skupnosti. Z drugimi besedami: Janševa uredba status splošno koristne organizacije dopušča le tistim skupnostim, ki »bogatijo« nacionalno identiteto, s tem pa »zakonsko določbo neupravičeno oži«. Če bi vlada torej že presodila, da se način ugotavljanja splošne koristnosti verskih skupnosti spremeni, bi morala tudi to vsebino določiti z zakonom, ne pa z na hitro sprejeto uredbo.

A tukaj se pripombe vladne službe za zakonodajo ne končajo. Gremo naprej: vladna uredba določa, da se verskim skupnostim, ki imajo status splošno koristne organizacije, prizna stoodstotno financiranje socialnih prispevkov, drugim brez tega statusa pa zgolj 60-odstotno. Lepo, a v vladni zakonodajni službi so znova ugotovili, da si je vlada Janeza Janše privoščila bližnjico. Zakon o verski svobodi ne omogoča razlikovanja med verskimi skupnostmi pri vprašanju, kolikšna naj bo višina državne pomoči, ne daje posebnega pomena tem ali onim skupnostim.

Sporna uredba pa je naredila še nekaj drugega – uslužbence različnih cerkva je postavila v privilegiran položaj v primerjavi s samozaposlenimi v kulturi. Tudi ti so upravičeni do delnega sofinanciranja prispevkov za socialno in zdravstveno zavarovanje. Nikjer pa v sporni uredbi ali kakšnem drugem zakonu ni jasno opredeljeno, na to so opozorili tudi v vladni pravni službi, zakaj imajo verski uslužbenci pravico do višjih proračunskih sredstev, do višje finančne pomoči kot samozaposleni v kulturi. Nikjer ni jasno opredeljeno, kakšni so »razumni, stvarni in iz narave stvari izhajajoči razlogi za razlikovanje«.

To kritično mnenje je imela Janševa vlada na mizi več mesecev, a osnutka uredbe o finančni pomoči verskim skupnostim, predvsem katoliški cerkvi, ni bistveno spremenila. Namenoma. Katoliška cerkev, zlasti pa njeni škofje, so v času epidemije jasno in glasno podpirali vlado Janeza Janše. Podpora na eni strani in obsodbe petkovih kolesarjev na drugi so bile tako očitne, da je politična opredelitev zmotila tudi vernike. Če jih ne bi, bi vlada Janeza Janše verjetno obstala, če jih ne bi, tudi moralni teolog dr. Ivan Štuhec po volitvah ne bi bil rekel, da so se volivci v Sloveniji že četrtič zmotili. »Golobovo govorjenje, da bo zdaj prišla v Slovenijo svoboda, je čista neumnost, kakor da v Sloveniji ni svobode.

Na letni ravni uredba o finančni pomoči verskim skupnostim državo stane dva milijona evrov več, kot če te uredbe ne bi bilo in bi obveljala prejšnja ureditev.

Kdo pa ni svoboden v Sloveniji? To govorjenje je govorjenje v tri dni.« V času, ko je še veljalo 48-odstotno financiranje, je država za finančno pomoč pri plačevanju socialnih prispevkov verskim uslužbencem namenila okoli 160 tisoč evrov na mesec. Od zadnje Janševe uredbe pa jim nameni 330 tisoč evrov na mesec. Na letni ravni sporna in pravno vprašljiva uredba državo stane dva milijona evrov več, kot če te uredbe ne bi bilo in bi obveljala prejšnja ureditev.

Glede na mnenje Janševe vladne službe za zakonodajo ima vlada Roberta Goloba pred seboj lahko nalogo. Razveljaviti mora uredbo, ki je bila sprejeta na eni izmed zadnjih sej vlade Janeza Janše. S tem tvega politični spor s katoliško cerkvijo in z njo povezanimi strankami. A pameten politik bi ta spor predvidel vnaprej in predčasno na pogovor povabil predstavnike vseh verskih skupnosti ter napovedal, da bo politiko odmaknil od cerkve in polje religij vrnil v ustavno določeni okvir. Vlada lahko začne tako, da izboljša zakon o verski svobodi, uredi položaj pozabljenega urada za verske skupnosti in ga spremeni v sodobno, neodvisno institucijo. Verska svoboda je človekova pravica, vendar zanjo ne sme skrbeti politika, ne tista na strani države niti ne ona na strani katerekoli verske skupnosti že.

Po zadnjih informacijah naj bi najkasneje do konca septembra ministrstvo za kulturo na vlado vendarle poslalo sklep o odpravi sporne uredbe.