Zamenjajte programski svet RTV!

Na spletni strani javnosti neznanega društva Rusalka je objavljen tale opis njegovega nastanka: »V deželo se je leta 2015 čisto tiho prikradla pomlad in v poznopopoldanskem sončku so si svoj sprehod ob zasanjani reki Ljubljanici umislile Brigita, Lili, Tatjana, Darja in Minka. Na otoku na reki so zazrle ples rusalk. Začudene so obstale in opazovale rusalke. Po plesu je sledilo prepevanje in pripovedovanje zgodb … Sonce se je skrilo za Šmarno goro, a rusalk to ni zmotilo. Prepevale so, plesale in pripovedovale ter vedno bolj in bolj s svojimi čarobnimi glasovi zlezle pod kožo opazovalk. Ko je v zvoniku sv. Andreja odbila ura deset, je to pomenilo slovo – slovo rusalk, ki so se zlile z reko in odhitele vsaka proti svojemu tolmunu. Tudi Brigita, Lili, Tatjana, Darja in Minka so odšle proti domu. Niso bile preveč zgovorne. Ko so se odpravile k počitku, so se v njihov san prikradle rusalke in jim pripovedovale zgodbe iz davnih časov ... Naslednji dan je dekleta prebudilo kikirikanje vaškega petelina. Že zjutraj so se dogovorile, da se morajo še isti dan sestati. Na popoldanskem srečanju so si izmenjale svoje sanje in spoznale, da so se dogodki preteklega dne zgodili z razlogom. Sporočilo rusalk je bilo eno – ohranjati zgodovino vzhodnega dela Ljubljane in preko kulture širiti našim zanamcem. Tako se je rodilo Kulturno-zgodovinsko društvo Rusalka ...« Te besede je napisala ustanoviteljica društva Minka Jerebič. Kdo je to?

Minka Jerebič se z ohranjanjem ljubljanskega izročila ukvarja le ljubiteljsko, sicer pa je javna uslužbenka na ministrstvu za kulturo. Ne želimo ugibati, koliko je to dejstvo pripomoglo, da je društvo Rusalka že jeseni 2017, torej dobri dve leti po magičnem srečanju ob Ljubljanici, pridobilo odločbo prav omenjenega ministrstva o statusu društva, ki deluje v javnem interesu na področju kulture.

S tem je Rusalka, obrobno društvo, ki ga širša javnost ne pozna, pridobila vrsto privilegijev. In med njimi je tudi pravica, da predlaga kandidate in kandidatke za programski svet nacionalne radiotelevizije RTV Slovenija, ki naj bi zastopali zainteresirane javnosti na področju kulture. Pravico je društvo izkoristilo spomladi 2020, ko je tretja vlada Janeza Janše imenovala nove člane programskega sveta. In društvo Rusalka je predlagalo, da se v slednjega imenuje operna pevka Alenka Gotar, sicer vneta privrženka stranke SDS. Minka Jerebič je na parlamentarnih volitvah leta 2011 kandidirala na listi stranke NSi.

Svojo pripadnost desnici je dokazovala tudi z delovanjem na ministrstvu; kot vodja sektorja za statusne zadeve je pomagala danes že nekdanjemu ministru Vasku Simonitiju v njegovem boju proti levičarskim parazitom v kulturi – prav Minka Jerebič je bila ob Simonitiju tudi podpisana pod odločbo, s katero je ministrstvo nezakonito odvzelo status samozaposlenega v kulturi upornemu raperju Zlatanu Čordiću - Zlatku. In nekaj mesecev zatem, ko je bila prek Rusalke imenovana v programski svet kot od politike neodvisna zastopnica občinstev RTV Slovenija, se je Alenka Gotar pridružila Minki Jerebič kot sodelavka na ministrstvu za kulturo; dobila je službo višje svetovalke v Simonitijevem kabinetu.

Pet plus šestnajst je enako ena

Primer društva Rusalka in Alenke Gotar je simptomatičen, ker kaže, kako je SDS po prevzemu oblasti izigrala zakonodajo in prek satelitskih društev, združenj in posameznikov na čelo javne radiotelevizije imenovala svoje ljudi. Le nekaj tednov po nastopu tretje Janševe vlade, maja 2020, je državni zbor namreč imenoval sedem novih članov in članic programskega sveta RTV, ki jih je na papirju predlagala civilna družba, da bi bilo zakonu na videz zadoščeno. Poleg Alenke Gotar je tedaj svoj stolček zasedel tudi član SDS in dolgoletni železničarski sindikalist Slavko Kmetič; da bi pro forma prikril strankarsko pripadnost in zadostil zakonskim pogojem, je kandidiral prek Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Tudi slednje je del navidezne civilne družbe, sicer pa del mreže stranke SDS.

Spomladi 2020 so stranke tretje Janševe koalicije prek satelitske civilne družbe v programski svet spravile svoje ljudi.

Svetnika Alojza Bogataja je formalno predlagalo kulturno društvo Ivan Tavčar, a vpogled v strukturo članov tega društva nam pokaže, da gre dejansko za društvo, ki ga sestavljajo v veliki meri člani Nove Slovenije.  Nastjo Flegar in Roka Hodeja je za svetnico in svetnika RTV Slovenija nominiral Nejc Šporin, uradno kot poslušalec in gledalec nacionalkinih programov, dejansko pa v tistem trenutku predsednik podmladka takrat koalicijske stranke SMC (iz katere je leto in pol kasneje protestno izstopil). Teolog Ivan Štuhec, eden najvidnejših obrazov slovenske katoliške cerkve in večkratno izpričan tesni zaveznik Janeza Janše, je do stolčka v programskem svetu prišel s kandidaturo prek še ene civilnodružbene izpostave SDS, Zbora za republiko. Prek slednjega je na vrh nacionalne radiotelevizije prišel tudi Matevž Tomšič, eden od skrbnikov vzporednega izobraževalnega sistema desnice. Še enega teologa, Jurija Pavla Emeršiča, je kandidiral zaskrbljeni gledalec Mitja Štular, sicer član SDS. Članica slednje je bila tudi Klara Remec, ki je v krovni organ nacionalne radiotelevizije prišla prek Fakultete za uporabne družbene študije, ki je pred leti sicer zaživela prav z odlokom prve Janševe vlade. V tem naboru izstopa le Andrej Prebil, ki ga je predlagal Inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije, takrat pa je bil svetovalec predsednice DeSUS Aleksandre Pivec in pomemben člen stranke DeSUS.

Velika večina od 16 svetnikov in svetnic, kolikor naj bi jih po zakonu o RTV imenovali gledalci in poslušalci oziroma njihova združenja, ima torej zelo jasne povezave s političnimi strankami, čeprav zakon izrecno zapoveduje, da člani programskega sveta ne smejo biti člani strank. Tovrstno neskladje je očitno tudi pri Petru Gregorčiču, ki danes kot predsednik programskega sveta RTV Slovenija s posebnim fanatizmom usklajuje prizadevanja za uničenje ključnega nacionalnega medija. V programski svet ga je kot uglednega znanstvenika kandidiralo neoliberalno think-tank društvo Fokus 2031, ki spada pod okrilje stranke Nove Slovenije.

A ne samo to: zelo so vprašljive tudi njihove strokovne reference za članstvo v svetu RTV Slovenija. Seveda bi bilo morda celo logično, da je prišlo do imenovanja teh ljudi, če ne bi bilo boljših kandidatov. A državni zbor je imel na seznamu kandidatov za članstvo v programskem svetu vrsto vidnih posameznikov in posameznic, ki so jih kot kandidatke in kandidate predlagale druge organizacije civilne družbe. Društvo slovenskih skladateljev je zaman nominiralo izjemnega skladatelja Janija Goloba, Društvo slovenskih režiserjev in režiserk ni uspelo s kandidaturo večkrat nagrajenega filmskega režiserja Metoda Pevca, izviseli so tudi izkušeni novinarji Domen Savič, Brane Piano, Jožica Grgič in Alenka Sivka, ki so jih predlagali gledalci in poslušalci. Kakopak je bil neuspešen tudi kandidat Zveze združenj borcev NOB, dolgoletni poročevalec časnika Dnevnik iz državnega zbora, Jože Poglajen. Celo več: tudi dekanja Fakultete za družbene vede Monika Kalin Golob je zaman kandidirala prek Slovenskega sociološkega društva, nekdanja predsednica maturitetne komisije Martina Tavčar Kranjc prek društva za dostojno starost Srebrna nit, antropolog Dan Podjed je bil neuspešen kot kandidat Društva novinarjev Slovenije, nekdanji direktor GZS Jožko Čuk pa s kandidaturo prek Zveze društev upokojencev. Še celo dolgoletni direktor POP TV Tomaž Perovič, eden od utemeljiteljev sodobnega televizijskega novinarstva v Sloveniji, ter dolgoletni voditelj in novinar televizije Slovenija Slavko Bobovnik sta kandidirala zaman.

Mandatno-volilna komisija državnega zbora je torej leta 2020 imela na voljo precej več precej boljših izbir za imenovanje v novi programski svet. Namesto njih je nato državni zbor podprl strankarske vojščake Janševe koalicije, ki so že v naslednjih tednih s svojim delom dokazali, da jih javni interes in dobrobit nacionalke prav nič ne zanimata. Iz izbora kandidatov se tudi jasno vidi, da so se leta 2020 stranke tretje Janševe koalicije sistematično organizirale in s pomočjo povezanih društev in posameznikov poskrbele, da so pod krinko civilne družbe na čelo RTV prišli njeni ljudje. V kombinaciji s peterico svetnikov, ki jih po zakonu lahko neposredno imenuje državni zbor – oziroma vsakokratna politična oblast –, si je tako Janez Janša do konca leta 2021 zagotovil prepričljivo večino v ključnem vodstvenem organu RTV in si dokončno podredil najpomembnejši javni medij.

Kako delujejo funkcionarji, na papirju zavezani javnosti ter od politike neodvisni svetniki in svetnice, je pred nekaj mesecev lepo ponazoril nemara največji radikalec med njimi, Slavko Kmetič, ki se očitno že dolgo ne boji nikogar: »Mi imamo zdaj čvrsti programski svet. Imamo 21 svetnikov, ki smo kot en mož, mi se prej ene stvari zmenimo. Ne glede na to, kar oni napišejo ali zahtevajo, programski svet deluje enotno z jasnimi zahtevami vodstvu, kaj naj naredi.« Do rezultata 21 svetnikov je seveda prišel po preprosti formuli: seštel je 16 domnevnih predstavnikov civilne družbe in pet uradnih predstavnikov koalicije.

Škodljivci na delu

Praktično ne mine dan, da vodstvo RTV – generalni direktor RTV Andrej Grah Whatmough, direktor TV Uroš Urbanija, odgovorna urednica informativnega programa na TV Jadranka Rebernik in urednik MMC Igor Pirkovič – ne bi poskrbelo za nov udarec novinarski avtonomiji, s katerim poskušajo »uravnotežiti« RTV v skladu z vizijo Janeza Janše. Vendar pa je celoten niz imenovanj teh ljudi prišel od omenjenega programskega sveta. Danes, po manj kot letu dni delovanja, je naloga omenjenih izvajalcev in izvajalk ideologije stranke SDS povsem jasna: podrediti nacionalko Janševi viziji, če to ni mogoče, pa jo kratko malo uničiti – kot je Janša poskušal s finančnim izčrpavanjem in grožnjo zaposlenim, da bodo ostali brez plač, uničiti nacionalno tiskovno agencijo STA, ko mu podreditev ni uspela. Po zanesljivih informacijah je v zadnji meritvi gledanosti TV Slovenija zabeležila osupljiv padec, ki mu ni para v vsej zgodovini televizije – v različnih dnevnih obdobjih so njene vsebine pritegnile med 15 in 20 odstotkov manj gledalcev kot doslej. V istem obdobju je raziskava Ogledalo Slovenije, s katero marketinška agencija Valicon meri zaupanje državljanov in državljank v najpomembnejše družbene akterje, pri RTV Slovenija zabeležila daleč največji, 24-odsototni upad zaupanja. Nacionalka uradno letos še beleži pozitivne poslovne rezultate – vendar na račun ene dobljene tožbe v višini nekaj deset tisoč evrov, predvsem pa s prodajo ključne srebrnine, Eutelsatovih delnic, s katero je Grah Whatmough ob podpori programskega sveta financiral bogate odpravnine nekaterih kadrov, ki so v ključnem trenutku zapustili potapljajočo se barko.

Slavko Kmetič v programski svet ni prišel kot član stranke, temveč kot predstavnik civilne družbe. A ker je član SDS, česar sam ne skriva, bi moral državni zbor že zdavnaj sprejeti ugotovitev, da mu je mandat ugasnil.

Rezultati dela Janševih nameščencev in nameščenk na RTV so za zavod izjemno slabi, vsak drug programski svet, ki bi sledil interesom javnega zavoda, bi že ukrepal zoper vodstvo zaradi vseh napak, ki so bile škodljive za ustanovo. Ne nazadnje so prav sedanji svetniki pri političnem razreševanju nekdanjih vodilnih na RTV svoje poteze utemeljevali s poslovnimi razlogi: Ko je tik pred volitvami desnica namestila Igorja Pirkoviča za urednika spletišča MMC, so dotedanjo urednico Kajo Jakopič odrezali z očitki o padcu klikanosti; MMC je tedaj padel z drugega na četrto mesto med najbolje obiskanimi portali v Sloveniji. Danes, po manj kot pol leta Pirkovičevega mandata, je na sedmem mestu – pa vendar ne generalni direktor Grah Whatmough ne programski svet v tem ne vidita razloga, da bi vsaj pomislila na menjavo urednika. Kot programski svet niti ne pomisli na zamenjavo Andreja Graha Whatmougha, pa čeprav 48. člen statuta RTV jasno določa, da se generalni direktor razreši, »če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči RTV Slovenija večjo škodo, zanemarja ali malomarno opravlja svoje naloge, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda RTV Slovenija«.

V očeh tega političnega programskega sveta RTV strmoglavljenje gledanosti in zaupanja, ukinjanje uveljavljenih in priljubljenih oddaj, cenzura in novinarska stavka proti vodstvu pač niso hujše motnje pri opravljanju dejavnosti RTV. Iz česar bi lahko sklepali, da najhujše šele prihaja. »Tega se bojimo,« pravi ena najvidnejših novinark informativnega programa TV Slovenija Eugenija Carl. »Vodstvo zavoda javnost načrtno zavaja, da se borimo za višje plače in dodatne privilegije. Ne – borimo se za proti kršitvi projektno-programskega načrta, proti poslovni škodi, proti padanju ugleda. Borimo se proti skupini ljudi, ki po ideološki liniji načrtno uničuje javni zavod, ker si ga določena stranka pač ne more v celoti podrediti. Borimo se za javnost, za novinarstvo in za zakonitost.« Medtem pa Uroš Urbanija svojim podrejenim z okrožnico zatrjuje, da se jim ni treba bati ničesar – poziv, ob katerem lahko vsakemu novinarju, ki količkaj pozna Urbanijevo preteklost, zledeni kri v žilah.

Po črki zakona, črke pa z Grimsove tipkovnice

Edina pot za rešitev nacionalne radiotelevizije pred uničenjem je zato čimprejšnja in čim hitrejša zamenjava sedanjega programskega sveta RTV. To je tudi namen novega zakona o RTV Slovenija, ki ga je pripravila Golobova vlada. Seveda so v SDS takoj začeli zbirati podpise za sklic zakonodajnega referenduma, s katerim naj bi preprečili uveljavitev že sprejetega zakona. Zamenjava problematičnega programskega sveta je torej blokirana.

Gledanost RTV Slovenija je v zadnjem obdobju doživela rekorden padec, strmoglavilo je tudi zaupanje ljudi vanjo.

Vendar pa obstoječi zakon o RTV, ki ga je sicer v času prve Janševe vlade prav z namenom prevzema zavoda spisal poslanec SDS Branko Grims, v 17. členu nalaga, da so v programski svet nacionalne radiotelevizije lahko imenovane le osebe, ki s svojim znanjem, ugledom oziroma dosežki na kulturnem, izobraževalnem ali kateremkoli drugem področju družbenega življenja lahko pripomorejo k dobremu delovanju in krepitvi ugleda javne radiotelevizije. Ti ljudje morajo »svoje delo opravljati neodvisno ter nepristransko in so dolžni uresničevati samo interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije«. V naslednjem členu nato veljavni zakon predpisuje, da posameznikom, ki ne izpolnjujejo več pogojev za imenovanje oziroma izvolitev, avtomatično preneha mandat. In tukaj si lahko zastavimo vrsto tehtnih vprašanj. Slavko Kmetič, ki javno priznava, da je član SDS, torej politične stranke, ter da ne deluje nepristransko, ampak sledi interesom politične stranke, bi moral biti torej avtomatično brez mandata – državni zbor mora zgolj sprejeti ugotovitveni sklep. A ne gre le za Kmetiča: iz opisa, kako je prišlo do imenovanj in do zlorabe civilne družbe za imenovanje političnih predstavnikov v programski svet RTV, je jasno, da je prišlo do zlorabe zakona, do izigravanja zakonodaje in seveda državnega zbora kot tistega, ki iz predlogov civilne družbe izbere kandidate za člane programskega sveta.

Vse to bi moralo zadostovati, da javnost, predvsem civilnodružbene organizacije, ki jih je pri vlaganju kandidatur za programski svet povozil koalicijski valjar skrajne desnice, podrobno prouči delovanje vsakega člana in članice programskega sveta ter način, kako je bil imenovan. Tovrstno analizo bi morala opraviti tudi vlada in parlament, ki bi morala ugotoviti, koliko in prek katerih posameznikov je Janša ugrabil javno radiotelevizijo in kdo izmed imenovanih je pri svojem delu kršil predpise.

A ne samo to: dodobra so načeta tudi delovanje, poslovanje in dobro ime RTV Slovenija, kar je tudi razlog za prenehanje mandata posameznega člana. Na podlagi vseh dejstev, ki smo jih navedli že v tem članku, bi lahko stekli zakonsko utemeljeni postopki za prenehanje mandata posameznih članov in članic programskega sveta, ki so najzaslužnejši za demontažo nacionalke.

In to je tudi podlaga, na podlagi katere lahko zaposleni še zaostrijo stavko, ki še vedno traja. Ali kot pravi Eugenija Carl: »Dokler ne bomo storili tega, se nam bo vodstvo še naprej posmehovalo v obraz. Dokler so razmere takšne, oni ne morejo izgubiti ničesar, mi pa izgubljamo vse. Ne strinjam se, da moramo zaradi gledalcev ohranjati tudi minimalno raven produkcije – nasprotno, prav v imenu gledalcev in gledalk moramo ustaviti to početje ter preprečiti uničenje informativnega programa TV Slovenija.«

A če zaposleni na RTV spet preštevajo in konsolidirajo svoje vrste, pa vlada Roberta Goloba in celotna vladajoča koalicija nista storili še nič oprijemljivega v opisani smeri. Kajti kot opozarjajo pravniki, so luknje v Grimsovem zakonu, ki opredeljujejo prenehanje mandata članov programskega sveta, res ozke, vendar ne nemogoče. »Dosedanji zakon o RTV Slovenija je slab, slab je že od svojega začetka in slab je tudi pri pomanjkljivi opredelitvi, kdaj in kako se lahko člane programskega sveta odpokliče oziroma zamenja. Trenutno stanje je tako v resnici dober dokaz, s kako slabim zakonom imamo opravka in da dejansko nujno potrebujemo nov zakon o RTVS tudi s tega vidika,« opozarja dr. Marko Milosavljević iz katedre za novinarstvo na FDV.

A državni zbor možnost ima – lahko ugotovi, da je članom programskega sveta avtomatično prenehal mandat, ker ne izpolnjujejo pogojev za imenovanje, saj je prišlo že ob imenovanju do zlorabe instituta civilne družbe ter izigravanja zakonodaje in seveda državnega zbora. Ker to se je dejansko zgodilo in tega niti ne skrivajo. Dejansko je to dolžnost poslancev državnega zbora, saj je državni zbor tisti, ki s tem, ko prepušča RTV Slovenija rušilni moči SDS, prevzema odgovornost za uničenje javnega zavoda.

POVEZANI ČLANKI:

• Programski svetnik RTV Slovenija in član SDS, obtožen spolnega nasilja