Toskanizacija Štajerske

Restavracija Opok 27
Jedlovnik 27
Tel.: 031 249 985
Med z opoko opremljenimi vinogradi zanimivo kuhajo in natakajo od četrtka do sobote od 13. do 22. ure, ob nedeljah pa zaključijo ob 19. uri.

Ambient:
prostorna, udobna, svetla, sodobno načrtovana novogradnja z veliko razglednega stekla in toplega lesa

Napitki:
prodajajo svoja vina – od petnata prek svežih mirnih do krepkejših v amforah in/ali sodih staranih maceratov –, pa tudi njih derivate, kot je vermut & šnopcovje

Vegetacija:
če ne štejemo glavnih jedi, ki so izključno ribje-mesne, je mogoče sestaviti čisto simpa špuro tudi iz rastlinja

Dostopnost:
v navigacijo namesto Opok 27 vnesite geslo Leber Vračko, nekaj parkirnih mest je, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
marinirana postrv
vermutov žele

Ne tako fino:
telečja rulada

Štajerski vitello tonatto je stal 14, marinirani file postrvi in obe pašti 16, telečja rulada 23, jeseter 25, sladici pa 5 evrov.

»Haha, Štajerci vržejo na finto tudi googla!« je pozitivne vibracije naše odprave ohranjal dežurni voznik, ko nas je domnevno vsevedna navigacijska naprava odvrgla na neki mivkasti in drseči, ne ravno perspektivni kolovoz med sicer silno ljubkimi vinogradi. Na tej točki smo obupali, se vrnili na izhodišče in šele nato opazili tablo, ki nas je usmerila na pravi naslov: k novemu, po sodobnih agriturističnih in arhitekturnih šegah postavljenemu gostinskemu kompleksu z vinsko kletjo, sobami in restavracijo.

Ta zvesto sledi arhitekturni zasnovi – v njej je zaznati tradicionalne temelje, a se močno trudi ugajati sodobnemu, instagramirano filtriranih podob vajenemu očesu. Že pozdravno govejo pašteto so nabrizgali v majhno hrustljavo čašico in jo posuli z mikrozelenjem in vse skupaj postavili na plutovinast krožniček, očesne bombončke pa potem delili skozi ves obrok. Še najbolj klasični sta bili pašti – na obeh krožnikih so bili za osnovo rustikalni, zelo široki rezanci, ki so jih enkrat kombinirali z lisičkami v smetanovi omaki, kar se je zavoljo dodatka kisle smetane in neke lahkotne pene precej bolje okušalo, kot pa se sliši, in je bilo tudi bolj prepričljivo kot verzija s kozicami (deklarirane so bile kot sladkovodne, o čemer sodeč po njih izgledu in okusu močno dvomim), ki so se kopale v preveč reducirani, premočni, že kar grenki omaki iz njih glav in oklepov.

Več elegance je bilo zaznati na hladnih krožnikih: v poštajerčeni verziji italijanske klasike vitello tonatto so zamenjali oba elementa – teletino s svinjskim hrbtom, tuna pa s postrvjo – in reč simpatično zašpičili z majonezo iz bučnega olja, redkvico, motovilcem in postrvjimi ikrami. Druga hladna jed je navdih poiskala pri severnjaških praksah suhega mariniranja rib – tu je bila to postrv, na krožnik postavljena z okisano rdečo peso, granatnim jabolkom in krasno miniaturo, ki pa je naredila odločilni preboj: segmente pomaranče so osmodili z gorilnikom in tako jedi dodali zanimivo ognjeno dimenzijo. Zelo suvereno in spoštljivo so se lotili tudi na naših krožnikih redko postreženega jesetra: kose fileja so sestavili v nekakšen mozaik, jih natančno termično obdelali, podložili s koromačevim pirejem, obložili s kaviarjem in obdali z opečeno cvetačo in mladim bobom.

Prav zavoljo natančnosti pri pripravi jesetra nas je presenetilo, kakšno žagovinasto suho in gumasto žvečljivo zmatrarijo jim je uspelo narediti iz telečje rulade – ubogemu kosu mesa na otožni zadnji poti niso kaj prida pomagale ne pečene bučke ne kepica praženega krompirja ali krema iz pečenih melancan. V sladkem zaključku se je vtis spet popravil – morebiti je bilo ves skupaj preveč kremasto in moussasto in penasto, a vermutov žele z limonino kremo, meringami in pomarančno lupinico je bil res fajn. Sicer pa ob obisku Opoka ne ponovite naše napake in kakšno njihovo flašo le vzemite tudi s seboj, tako kot restavracija namreč tudi vina niso slaba.