Pozicijska vojna

V času gorkega socializma so pionirjem delili knjige o Josipu Brozu - Titu. Nekatere izmed njih, denimo Deček s Sotle Milivoja Matošca, opisujejo veselo otroštvo vrlega maršala, idealizirano in mitotvorno. V radijski priredbi omenjene knjige družino Broz zadene nesreča in mati malega Tita Marija, rojena na slovenski strani Sotle, vsa žalostna izjavi, da ni nujno, da po slabih časih pridejo lepši, morda pa po hudi nesreči pride še hujša nesreča. Ta več kot 40 let star radijski posnetek, izdan pri tozdu Produkcija kaset in plošč RTV, lepo opisuje, kaj se danes dogaja v naši največji medijski hiši. Ko misliš, da ne more biti huje, je naslednji teden še hujše.

Najprej je bivša parlamentarna večina imenovala nove programske svetnike, seveda po svoji podobi, med njimi tudi človeka, ki do tedaj ni redno plačeval RTV-prispevka. Potem je generalni direktor RTV Slovenija za odgovorno urednico Informativnega programa Televizije Slovenija imenoval Jadranko Rebernik, ki ji je nasprotovalo tako rekoč celo uredništvo. V tem času so se po Sloveniji pojavili jumbo plakati, ki so napovedovali novo, moderno, prodorno oddajo Panorama, »ki naj bi poglobljeno in temeljito ter v sodobni televizijski formi obravnavala izbrane dnevne dogodke«. A ta oddaja je najprej zamujala nekaj mesecev, ko pa se je že pojavila, je hitro postalo jasno, da gre za slabo kopijo oddaje Svet na Kanalu A. A nesreča ne počiva. Odgovorna urednica je maja ukinila Studio City in na cesto poslala njenega voditelja Marcela Štefančiča. Sledili so protesti, novinarska stavka, vendar se ni nič spremenilo. Po nekajkrat ponovljenih razpisih za direktorja TV Slovenija se je od nekod kot samouresničujoča se prerokba katastrofe pojavil Uroš Urbanija, politik, desna roka Janeza Janše, najbolj grob izvrševalec Janševe politike, in na začudenje mnogih, ki so še naivno upali, da programski svetniki niso tako nespametni, saj jih zakon zavezuje, da morajo svoje delo »opravljati neodvisno in nepristransko in so dolžni uresničevati samo interese RTV Slovenija kot javne radiotelevizije«, postal direktor TV Slovenija. Iz meseca v mesec slabše. Nato je Urbanija začel delati, temeljito. Zahteval je, da se Panorama oglašuje v TV Dnevniku. Zahteval je, da se nekateri prispevki Panorame, ki sicer niso na ravni profesionalne novinarske produkcije, zavrtijo tudi v TV Dnevniku. Namesto Studia City pa je v nasprotju z veljavnim programsko-produkcijskim načrtom zavrtel oddajo Arena z Igorjem Pirkovičem, Bojanom Požarjem, Vinkom Gorenakom in Igorjem Lukšičem. Urbanija natančno ve, da krši veljavna pravila, a mu je za to vseeno. Ponedeljkovo oddajo Arena je oglaševal tudi na zasebnem profilu na Twitterju.

Nesreča ne pride sama od sebe, to, kar se danes dogaja s TV Slovenija, je jasno že od Janševega premierskega eseja o vojni z mediji. Le bolj bizarno in še bolj grobo je vse skupaj.

Imajo moč, imajo pravno službo, kadrovsko službo, programski svet, lahko naredijo, kar si želijo. Ne glede na pravna določila. Ne verjamem, da se bodo ustavili, opozarjajo novinarji RTV Slovenija.

Ne gre le za abstraktne pojme, kot so »javni interes«, »svoboda medijev«, »zastopanje interesov javnosti«. Gre tudi za usode ljudi, tistih, ki so se upali upreti političnemu prevzemu. Voditelj TV Dnevnika Sašo Krajnc in urednica Vesna Pfeiffer sta storila edino, kar sta lahko: v Dnevniku sta napovedala, da je sporen prispevek objavljen po »izrecnem navodilu odgovorne urednice«, ustvarjen mimo uredništva. Prislužila sta si jezno izjavo Uroša Urbanije, obetata se jima kazenska premestitev in opomin pred prekinitvijo delovnega razmerja. Ne samo njima. Ker ju je podprlo 14 kolegov in kolegic, le stopili so pred kamero ob koncu TV Dnevnika, se tudi njim obeta podoben disciplinski postopek. Tako tudi skoraj 60 ljudem, ki so enako storili ta ponedeljek.

»Najhuje je, da se nič ne ve,« pravi eden izmed vpletenih. »Slišim, da se pišejo pravne utemeljitve disciplinskega postopka, sklicujejo se na neki pravilnik iz leta 1996, še vedno pa ni nič. Najhujša je negotovost. Ne veš, kaj te čaka, kaznovan boš, ker si zastopal profesionalno novinarstvo.« Razmere v informativnem programu so zelo napete. »Vsako jutro, ko prihajam v službo, ne vem, ali mi bo delala kartica ali pa ne bom mogla v hišo,« pravi neka novinarka. »Pri nas je panika, ljudje so na bolniški, sklicani so sestanki, potem so kar tako odpovedani, gre za totalni mobing, vseskozi, vsak dan. Imajo moč, imajo pravno službo, kadrovsko službo, programski svet, lahko naredijo, kar si želijo. Ne glede na pravna določila. Ne verjamem, da se bodo ustavili, da je še možen dialog.«

To, kar dela Uroš Urbanija, ni »odpiranje prostora«,s čimer se rad hvali naokoli. Nasprotno, danes je TV Slovenija, njen informativni program, žrtev grobe politične čistke. Hkrati se dogaja banalizacija njenih medijskih vsebin, oddaje v živo vodijo ljudje, ki na javni televiziji ne bi smeli sedeti pred kamerami. Ali kot so uporni novinarji zapisali v posebni izjavi: »Zaradi skrajšanja vseh dnevnoinformativnih oddaj ter ukinitve ali predrugačenja nekaterih drugih oddaj je že močno ogroženo temeljno poslanstvo obveščanja javnosti in s tem tudi pravica javnosti do obveščenosti.« Hkrati se novinarski kolektiv sooča »še s krizo vodenja in kaotičnimi odnosi, naročenimi prispevki, rezanjem izjav, grožnjami, kazenskimi premestitvami in šikaniranjem zaposlenih, ki hočejo le profesionalno opravljati svoje delo«. Ne gre za pretiravanje, TV Sloveniji naj bi v zadnjih mesecih padala gledanost, izgublja pa tudi svoj ugled v javnosti.

A kako naprej? Novinarji in drugi delavci so se opogumili, dvigujejo glas, še bolj ga bodo. Ni verjeti, da bo Urbanija popustil ali pa priznal napake in osramočeno odstopil. Na nov upor bo, kot je vedno doslej, odgovoril ostro in nesramno, denimo z novimi namestitvami poslušnih kadrov. Urbanijeva Nova24TV, nekaj časa je bil njen urednik, tako že piše, da gre za »šov levičarskih aktivistov«, za potomce »komunistične revolucije, ki izgubljajo popolno ideološko hegemonijo«. Seveda bi kakšnemu Igorju E. Bergantu ali pa Eriki Žnidaršič pri zdravi pameti težko očitali, da sta komunista, a pri »mediju«, ki je v službi politike, velja tista stara Heglova misel, da če se teorija ne ujema z dejstvi, »toliko slabše za dejstva«.

Takšen je bil tudi torkov popoldanski odziv vodstva RTV Slovenija, kjer so tih protest zaposlenih primerjali z nasilnim vdorom v studio, ki si ga je sredi epidemije privoščil Ladislav Troha, množico, ki se je zgolj postavila pred kamero, pa so obtožili, da zagovarja »parcialne« interese. Ali z besedami Uroša Urbanije: »Nikoli si ne bi predstavljal, da je za del zaposlenih major Troha postal ikonična figura, zgled in spodbuda, kako vdirati v studio. Kar je nedopustno, nezakonito in zavrženo.« (Verjetno je mislil napisati zavržno, a se je zmotil.)

Robert Golob in njegova Svoboda, pa tudi Levica in stranka Socialnih demokratov so bili izvoljeni za to, da se odpravijo prakse prejšnje oblasti. Ponekod se je že zgodil radikalen rez. A ne na televiziji.

Od novinarjev in drugih sodelavcev informativnega programa ter njihovih podpornikov je težko pričakovati, da bodo zgolj sami, s svojimi telesi in prebiranjem poezije ubranili neodvisno javno televizijo. Lahko se zaradi ukrepov in neargumentiranih premestitev odpravijo na delovna sodišča, a gre za dolgo in zapleteno pot. RTV Slovenija ni v lasti novinarjev in ljudi, ki delajo tam. Gre za javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena.

Ko se uničuje RTV, se hkrati uničuje država. In zato je ravno vlada in nihče drug odgovorna, da se to uničevanje nemudoma konča. Robert Golob in njegova Svoboda, pa tudi Levica in stranka Socialnih demokratov so bili izvoljeni za to, da se odpravijo prakse prejšnje oblasti. Ponekod se je že zgodil radikalen rez. A ne na televiziji. Ne v njenem informativnem programu. Vlada Roberta Goloba mora najti način, kako rešiti javni medij, paradoks pa je seveda v tem, da mora javni medijski servis pred politiko rešiti politika sama in se potem iz nje nemudoma umakniti. Če tega ne bo storil, bo izgubil velik del zaupanja, ki ga je zbral aprila. Pokazal bo, da je šibek in ranljiv.

Predsednik vlade Robert Golob je bil v odgovoru na vprašanje, ali v politiki cilji posvečujejo sredstva, v intervjuju za Mladino zelo jasen: »Vedno se je treba držati legalnega okvira, a tudi ta se lahko prilagodi, seveda na javen, transparenten, demokratičen način, če so ovire za doseganje legitimnega cilja prevelike. Tvoja dolžnost do volivcev je, da cilj, ki si ga obljubil in si zanj dobil tudi mandat, dosežeš. To je dolžnost, ne pravica. Hkrati moraš razmišljati o etičnosti in lastni integriteti.«

Golob ima prav. To je zdaj njegova dolžnost. Razmere so grozljive.

POVEZANI ČLANKI:

• Maščevanje Andreja Graha Whatmougha