Balkanski (con)fusion

Balkanska restavracija Dagara
Stegne 13 c, Ljubljana
Tel.: 040 203 621
Dagara ima duri odprte od ponedeljka do petka od 8. do 20., ob sobotah od 9. do 15. ure. Vsekakor priporočamo vnaprejšnjo najavo, dogovor in rezervacije, še posebej za dnevne specialke, ki hitro grejo!

Ambient:
sam-svoj-majstorsko predelani menzasti prostori imajo že precej bolj domačen štih, zvočniki špilajo sredinski rock

Napitki:
običajen slovenski nabor lagerjev v steklenicah, belo(kranjsko) za špricarje in nekaj čisto spodobnih žganic

Vegetacija:
sirnica & zeljanica

Dostopnost:
lastno parkirišče, ki ga imajo, je v džungli stegenskih firm kar dober asset, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
slane pite
bosanski lonec

Ne tako fino:
omejene količine

Domače slane pite prodajajo po 5, deset čevapčičev v pol lepinje je 7, takisto bosanski lonec, baklava & co. pa so po 3 evre.

»Pozorno prisluhnite – priprave se začenjajo zdaj! « je še uspelo r eči vodji tokratne odprave, preden se je v po Celovški vozečem konzumobilu razlegel Rambov komad Balkan boj, s katerega refrenom na ustih smo parkirali in zavzeli pozicije na klopcah zanimivega stegenskega obrata, kamor smo uleteli sledeč čaršijskim poročilom o sicer limitirani, a bojda brezprizivno iskreni balkanski košti (še posebej v pečici pripravljene polnjene paprike so menda že zadobile mitski status), ki se tu mezi od lani. Dagara je postlockdownovski pogon, ki je na tranzicijski poti od nekdanje neugledne industcona menze, v katere prostore se je naselil, do prijetne, ležerne, proper balkanske prčvarnice prišel že skoraj do konca.

Nekatere reči, ki jih gazda in gazdarica (ob zgledni svetovalni in inspirativni podpori majk in bakic) prinašata na mizo, so na voljo vsak dan, druge sledijo tedenski rotaciji, po dogovoru napalijo še marsikatero balkansko specialko, sicer pa gre po vsem okušanem sodeč za pristno domačo kuharijo brez surovinskih in postopkovnih bližnjic. To pomeni, da se priprava čevapčičev začne s sitnim izbiranjem treh različnih kosov mlade govedine (+ goveji loj), ki se nato začinijo, zmeljejo in spečejo tako, da ujamejo perfektno razmerje med rahlostjo in kompaktnostjo, kar dotični izdelek uvršča v sam vrh tovrstne ljubljanske ponudbe. Tudi prebranec je sad dolgotrajnega in potrpežljivega praženja čebule, težko – če sploh – pa boste kje blizu našli lokal, ki bi namotaval tako okusne in sočne slane pite, kot jih v Dagari. Še bolj kot blaga, rahla, nežna sirnica nas je prevzel mešani burek, v katerem se mleto meso druži z drobno nakockanim krompirjem, vse skupaj pa hajca resen odmerek sveže mletega popra. Majstorski!

Termin šnofanja smo planirali tako, da bi ujeli petkovo dnevno specialko, a nam je poslednje sagan dolme (polnjene čebulice) nekdo speljal pred (povešenim) nosom, kar opozarja na edini Dagarin problem, ki ga v luči postreženih reči ni težko razumeti: dobre stvari pač hitro grejo. No, na srečo se je potem na mizi znašla porcija bosanskega lonca in omg, kakšna hudobija je to bila: mešanico v omako zmehčanega obilja aromatske zelenjave, za brezzoba usta primerno zmehčanih koščkov mesa in kompaktnega krompirja smo potresli še s strto sušeno pikantno papriko in zapredli od dobrega.

Preden pohvalimo sladice, velja poudariti še pozornost, ki jo v Dagari namenjajo parafernalijam. Lepinje, kajmak, ajvar, pečene paprike, žganice – vse našteto potrjuje resnost pristopa, zagotovo pa imajo rezerve pri milejših napitkih, torej pivu in vinu. A, še sladice: fino je, da sta obe, baklava in hurmašica, zelo sladki, a se s sladkorjem vseeno toliko držijo nazaj, da cukr ne povozi okusa orehov. Vse videno, doživeto in okušano nas pripelje do tega, da za zaključno misel parafraziramo naslov enega najjačih jugoslovanskih filmov: Dagara je plac, koji obećava.