Nespodobni bog

S tem kratkim pismom se odzivam na prispevek v vaši reviji oziroma časopisu, ki obravnava izid pesniške antologije mladih slovenskih pesnikov in je že pred časom razburil delček slovenske javnosti. V svojem odzivu se delno nanašam na prispevka, ki sta bila objavljena v Mladini (Nespodobni bog, 9. 9. 2022, str. 62– 64) in v Delu (Po protestu cenzurirali mlade pesnike, 14. 9. 2022, str. 15), hkrati pa sem se seznanil tudi z utemeljitvijo smiselnosti naslova na svojem FB profilu, ki jo objavil objavil Igor Divjak. Slednji je vodil tudi pogovor z urednikoma zbirke na Slovenskih dnevih knjige in trdno stoji za njuno odločitvijo glede izbire naslova.

Čeprav sem med podpisniki protestnega pisma, ki sta ga ob najavi izida zbirke pod okrilje Društva slovenskih pisateljev spisala Kristian Koželj in Muanis Sinanović ter se v celoti strinjam z njegovo vsebino, mi v tem odzivu ne gre toliko za polemiko kot za argumentacijo. Zagovarjam namreč, da je izbran naslov pesniške zbirke mogoče razumeti teološko in ne zgolj moralno.

Obstoječe argumentacije gredo namreč bodisi v smer primernosti ali neprimernosti. Pri tem nastajata dva tabora; prvi, ki naslov razume kot žalitev verujočih, in drugi, ki svoje zatočišče išče v svobodah govora in pesniškega izražanja. Naslov je namreč vzet neposredno iz ene od objavljenih pesmi. Za razliko od tega na neskončno nadaljevanje obsojenega ping-ponga, se bom sam izpostavljenega naslova lotil precej bolj dobesedno. S tem pa nikakor ne mislim, da bo moj prispevek uspel enostavno preseči taborsko delitev.

Trditev o Bogu/bogu je sama sebi dovolj. Divjak v svojem odzivu še uporabi veliko začetnico, ki je v revijalnem in časopisnem prispevku ne najdemo več. Verjetno gre za čisti lapsus, kajti začetnica je dejansko mala, pri čemer pa ne gre prezreti svojevrstne simbolike. Bog pisan z veliko se je očitno umaknil bogu pisano z malo začetnico. Že samo te menjave na prestolu verujoči ne moremo kar tako preprosto sprejeti, kot da gre za nekakšno znanstveno dejstvo.

Zato vse vehementno utemeljevanje, ki smo mu priča s strani tistih, da naslov nikakor ne misli tistega, kar mislijo tisti, ki se jim naslov zdi žaljiv, v resnici pomeni neumoren poskus, da bi božji umik nekako razumeli in ga naredili za samoumevnega. Temu se mora vsak resno verujoči resno upreti.

Seveda pa se bo ta upor kazal na različnih nivojih. Na čisto družbeni ravni bo šlo za nekakšen mini kulturni boj med verujočimi in neverujočimi, pri čemer bo vsak izmed vpletenih poskušal ostati zvest svojim načelom in hkrati spoštovati druge z drugačnimi mnenji. Prispevek v Mladini (omenjanje Rushdiea), nasploh pa v Delu (okvirček s pregledom domnevnih razžalitev verujočih) temelji deloma na tej napetosti in jo tematizira. Vendar tudi tu je določen problem.

Bog, ki je za verujočega, kristjana ali muslimana, začetek in konec vsega in je zato v radikalnem smislu vse v vsem, ni preprosto »koncept abstraktne vladajoče sile« (Mladina, str. 63). Tako namreč pojasnjuje eden od dveh urednikov zbirke, da bog v naslovu: »ni mišljen kot bog z veliko začetnico, kot biblijski ali katerikoli drugi Bog. Temveč bog kot koncept nevidne vladajoče sile, ki vodi naš svet in dopušča, da se vrti v smer, ki nas vedno znova navdaja s cinizmom in brezupom, ki navdihujeta številne pesmi v antologije.« (Delo, str. 15).

Kako bi lahko brez svetih spisov določenih religij prišli do takega opisa tega abstraktnega boga sicer ni pojasnjeno, a več kot očitno se zdi, da tudi ta nova podoba boga ravno tako v marsičem temelji na starem Bogu. Zato se, četudi tega nismo hoteli, še kako dotakne središča verujočega izkustva.

Smiselnost govora o bogu, ki je prispodoba praktično vsega, kar je nekoč in še danes predstavljajo zatiranje človeka (tako gre razumeti Divjakov zapis), je za verujočega kristjana in muslimana ter tudi Juda, preprosto rečeno zgrešen. Izjave ne temeljijo na resničnosti, ki se verujočemu razpira kot smiselna. In v tem se nahaja temeljni problem ne samo izbire naslova, temveč potemtakem kar celotne zbirke. Pri čemer želim opozoriti, da ne dvomim v umetniško vrednost objavljenih pesmi, temveč predvsem izpostavljam ideološko podstat. In izbira naslova je za ideologijo ključnega pomena.

Kaj so nam torej želeli sporočiti mladi pesniki?

Morda najprej to, da je osebna vera v Boga za njih nekaj preseženega. Ali pa morda to, da je bila zgolj interpretacija te vere zanje nesprejemljiva.

Kaj pa, če preprosto ne zmorejo (več) verovati v Boga? Ali to pomeni, da verujejo ali pa tudi spet ne verujejo v drugačnega boga? Zakaj so nenazadnje izbrali tak provokativen naslov?

Moj odgovor je tak, da gre pri tej zgodbi za zbujanje pozornosti, ki pa ni nujno nekaj slabega. Mladi bi nam torej radi sporočili, da je njihova duhovnost na psu in da si, četudi se tega ne zavedajo vsi na enak način in bi bilo zato krivično posploševati, ne delajo prav nobene usluge, če svoja vprašanja in tudi že nekatere odgovore usmerjajo k tistemu bogu, ki mu ni mar za nas.

Če zaključim. Naslov definitivno ne govori o Bogu pisanem z veliko začetnico. Iz tega pa ne sledi – in ravno to je po moji oceni največja slabost tozadevnih zagovornikov svobode govora in pesniške svobode – da se Ga ne tiče.

Ja, zagotovo »zanesljivo vemo le zase« (Divjak), Bog pa, seveda s točno določene perspektive verujočega, ki pa ima neko objektivno vrednost, saj govori o resničnost, zanesljivo ve za vse. Umanjkanje drugega in poudarjanje zgolj prvega, bi lahko bila, tega se najbolj bojim, največja slabost projekta pesniške antologije. Naslov je potemtakem zgolj simptom takega duhovnega stanja.