Res veste vse o otroških kosilih?

Ne glede na finančno stanje družine otroci morajo jesti. Družine zaradi tega nimajo izbire, ali bodo ta strošek nosile ali ne. Zato se odpovedujejo marsičemu drugemu – da otrok lahko v šoli je.

Morda bom koga presenetila: sem specialna pedagoginja, službeno in zasebno ljubiteljica otrok, pa me je kljub temu pobuda Inštituta 8. marec za zagotavljanje brezplačnega kosila za vse osnovnošolce na začetku, milo rečeno, zmedla. Dišala mi je po populizmu, zdela se mi je nepremišljena, zastavljena tako, kot da prinaša več težav kakor rešitev.

Navijaške trditve podpornikov in nepodpornikov so me jezile in mojo stisko pri tem, kako naj se opredelim glede predloga, samo še povečevale. Izraz »lačni otroci v šolah« je tisti, ki marsikaterega učitelja odvrača od tega, da bi akcijo podprl. Revščina otrok v 21. stoletju nima obraza suhljatega otroka, ki z velikimi lačnimi očmi opazuje sošolce, kako jedo kaj, česar njemu starši ne morejo privoščiti. Biti reven danes pomeni, da s prihodki družine komaj zadovoljiš biološke potrebe sebe in svojih otrok, drugih potreb in predvsem želja pa ti otroci in njihove družine pogosto ne morejo zadovoljiti. Hrana je osnovna potreba, zato že zdaj, čeprav po statistiki približno 40 tisoč otrok živi pod pragom revščine, v šoli je kosilo več kot 80 odstotkov šoloobveznih otrok. Ne glede na finančno stanje družine otroci morajo jesti, to pomeni, da družine pogosto nimajo izbire, ali bodo ta strošek nosile ali ne, in se zaradi tega odpovedujejo marsičemu drugemu, da otrok lahko v šoli je. Če so otroci kje lačni, so doma.

Na drugi strani od nasprotnikov predloga slišimo, da imajo tisti, ki nimajo denarja, že zdaj vse brezplačno in da se otroci norčujejo iz hrane, da so naročeni na kosilo, pa nanj sploh ne gredo, nekatere šole poročajo o blaznih ostankih hrane, ki menda romajo v koš, o tem, da kuhinje nimajo dovolj zmogljivosti, da bi kuhale za vse otroke, in podobno. Zelo glasni s(m)o glede tega prav šolniki. Sliši se, kot da imamo že zdaj velike težave s šolsko prehrano, obupnimi, nehvaležnimi otroki, ki v šolskih avlah s pomarančami igrajo nogomet, pljuvajo v rižoto, se zmrdujejo nad vsem, kar pride na mizo, in gredo potem raje na pico v sosednji lokal, vendar smo se na vse to norčevanje iz hrane, na sode ostankov, majhne kuhinje in nekakovostne zunanje dostavljavce spomnili šele zdaj, ko se v družbi govori o brezplačnih kosilih. Kolegi šolniki – če vam nekateri otroci pljuvajo v rižoto, kar sem prebrala na forumu, bi bilo boljše, če bi bili zdaj tiho, ker je to velikanski pljunek v našo lastno skledo. Če se nam vse to dogaja že leta, kje smo bili? Smo tiho opazovali, ker kosila niso bila brezplačna? Nam je bilo vseeno, ker se nam je zdelo, da je obdobje blaginje, zdaj pa so nas napovedi o pomanjkanju hrane in podražitvah prestrašile? Kje smo bili prej, če je vse tako katastrofalno? In ali je vse, kar trdite, sploh res?

Zanimiv je tudi podatek šolskega kuharja, da so ne glede na to, da kar nekaj kosil vsak dan ni prevzetih, lonci v naši kuhinji vsak dan ob dveh prazni. Otroci pojedo vse.

Ogledala sem si, kaj velja za mojo šolo, ki je z več kot 850 učenci ena večjih šol v Sloveniji. Prvo presenečenje je bil majhen odstotek otrok v šoli, ki imajo kosilo v celoti subvencionirano. Učitelji so trdili, da ima »ogromno otrok vse zastonj že zdaj«, »vsaj polovica šole« in podobno, izkazalo se je, da je takih otrok samo 17 odstotkov. Več kot 80 odstotkov otrokom, ki jedo kosilo, ta strošek krijejo starši.

Naslednji najpogostejši argument proti brezplačnim kosilom je bil, da otroci do kosil nimajo primernega odnosa. Na kosilo naj bi šli, če jim jedilnik ustreza, če jim ne, pa raje zavijejo v bližnjo trgovino po sendvič, ne da bi kosilo odjavili, saj naj bi bilo otrokom vseeno, ali ga starši (za subvencionirana kosila pa država) plačajo. Potem ko smo en teden spremljali razmerje med naročenimi in prevzetimi kosili, smo ugotovili, da samo okoli pet odstotkov otrok ni prišlo na kosilo, najpogosteje zato, ker jih sploh ni bilo v šoli. Otroci, ki imajo kosilo subvencionirano, torej zastonj, ga odjavijo pogosteje kot tisti, ki jim kosilo plačajo starši. Velja namreč, da je kosilo brezplačno samo, če otrok nanj gre. Če otrok na zanj sicer brezplačno kosilo ne gre in se od obroka ne odjavi, morajo strošek kosila kriti starši. Zanimiv je tudi podatek šolskega kuharja, da so ne glede na to, da kar nekaj kosil vsak dan ni prevzetih, lonci v naši kuhinji vsak dan ob dveh prazni. Otroci pojedo vse.

Na naši šoli smo s hitrim pregledom stanja ugotovili, da zadeve niso tako katastrofalne, kot so očitno marsikje drugje, a smo se kljub temu odločili, da bo izboljšanje razmer, kar zadeva prehrano otrok, neodvisno od tega, ali bodo kosila brezplačna ali ne, ena izmed prednostnih nalog šole. V ta namen smo imenovali delovno skupino, ki se je že sestala in začrtala prve korake v smeri kakovostne prehrane, trajnostnega razvoja in spodbujanja primernega odnosa do lastnega zdravja in okolja naših učencev. Že dejstvo, da smo si v Sloveniji v času zaprtja šol »pridelali« za 15 šol predebelih otrok, je zadosten razlog, da šolski prehrani posvetimo veliko pozornosti.

Pogovor o brezplačnih kosilih je pokazal, da imamo na področju šolske prehrane v Sloveniji dejansko težavo in skrajni čas je, da jo začnemo reševati. Na naši šoli, ki ima veliko, sodobno kuhinjo, ne dosti premajhno jedilnico (še vedno pa  ob navalu otrok premajhno) in zadosti kuharjev, so težave s hrano seveda manjše, že v bližnji okolici pa so šole, ki nimajo kuhinje, v kateri bi lahko zagotavljale kakovostne obroke za vse učence, zato so prisiljene za prehrano otrok najemati zunanje izvajalce. Pojavila se je tudi nova težava, pomanjkanje kuharjev, zaradi česar je v tem šolskem letu bližnja šola morala zapreti svojo kuhinjo in ji zdaj hrano dovažajo.

Odkar se je začela kampanja, sem mnenje o brezplačnem kosilu za vse spremenila. Še vedno sem razpeta med podporo popolnoma brezplačnemu javnemu osnovnemu šolstvu, pri čemer je brezplačno kosilo samo pomemben prvi korak, ki bi starše razbremenil največjega stalnega stroška, povezanega s šolo, in tem, da bi morali najti način, na podlagi katerega bi starši, ki imajo, kosilo za otroke plačali, tisti, ki nimajo, pa bi v šoli jedli zastonj. Ker sedanji sistem subvencioniranja ni ustrezen, saj je cenzus postavljen tako nizko, da veliko otrok, ki živijo pod pragom revščine, ni upravičenih do brezplačnega kosila, hkrati pa sami prijavljeni prihodki staršev premalo povedo o dejanskem finančnem stanju družine (plačuje najemnino, ima posojilo, živi v podarjenem stanovanju …?) in je zato nemogoče ugotoviti, kako težko oziroma lahko živi kaka družina, trenutno ne vidim boljše rešitve kot brezplačno kosilo za vse učence. Zima naj bi bila težka, poskrbimo, da bo vsaj za družine nekoliko lažja, sploh zdaj, ko je vsaj na papirju politična podpora temu predlogu tako široka, kot že dolgo ni bila in še dolgo ne bo.