Kafkovski procesi na TV Slovenija

Tisti, ki so dogajanje na TV Slovenija poimenovali kafkovski proces, imajo prav. Stvari, ki se tam dogajajo, predvsem v informativnem programu, je z vidika zakonitosti ali realnega dojemanja sveta težko razumeti. Omenimo le en primer: zaradi simboličnega protesta Saše Krajnca in Vesne Pfeiffer, ki sta v kamero zgolj povedala, da je televizijski prispevek v shemo TV Dnevnika uvrščen na izrecno zahtevo odgovorne urednice Jadranke Rebernik, je Uroš Urbanija, direktor TV Slovenija, napovedal sankcije in njuno premestitev. Sledili so protesti zbora novinarjev pred kamerami, grožnje z disciplinskimi postopki, napadeni novinarji so obiskovali odvetnike, a za zdaj se kljub napovedi obračuna ni zgodilo nič.

Kar je logično. S pravnega vidika – delavce pred samovoljo šefov varuje delovna zakonodaja – tisti, ki so se postavili v studio, niso motili programa ali kako drugače vplivali na delovanje RTV Slovenija.

Andrej Grah Whatmough, direktor zavoda, to ve, zato »njegov« programski svet zdaj poziva varuhinjo pravic gledalcev in poslušalcev Marico Uršič Zupan, naj se izreče o tem, kaj se je dogajalo. Je bilo to »uzurpiranje programa za svoje zasebne aktivnosti in agitacijo lastnih idej«, kakor trdi direktor TV Slovenija Uroš Urbanija, ali se na televiziji pojavljajo »nedopustni pritiski in grožnje s premestitvijo«, kakor trdi novinarska stran.

Varuhinja je pri delu neodvisna in nepristranska, delovati mora kot mediator med ustvarjalci in uporabniki medijskih vsebin. Zapisano ne pomeni, da se ne sme izreči o stanju v lastni medijski hiši, a njeno mnenje nima in ne more imeti odločilne pravne vrednosti. O sporih med delodajalci in delojemalci, o disciplinskih postopkih, če so ti sproženi, odloča sodišče. Marica Uršič Zupan, ki naj bi kot moralna avtoriteta zdaj povedala, ali je bila intervenca Saše Krajnca in njegove urednice upravičena, pa ima še drugo težavo. Njen mož je Florjan Zupan, dolgoletni novinar na TV Slovenija, nekakšen neuradni namestnik Jadranke Rebernik. Se lahko torej varuhinja nepristransko odloča o potezah odgovorne urednice, ki je tesna sodelavka njenega moža? Lahko presoja le dejanja in ne osebe, ki stoji za njimi? Bi bilo bolje, če bi se iz postopka izločila? Gre za navzkrižje interesov?

Vodstvo medtem boj proti javni televiziji nadaljuje prosto po Kafki: piše pisma predsedniku države in tarna o sovražnem govoru, odgovarja na očitke Univerze v Ljubljani in se postavlja v vlogo žrtve, od predsednika vlade pa – zaradi prihajajočega referenduma o noveli zakona o RTV Slovenija – zahteva zvišanje RTV-prispevka, pa četudi se je ta zamisel Andreju Grahu Whatmoughu še lani, bil je to čas neke druge vlade, zdela »težko izvedljiva«. Zdaj naj bi bilo drugače. RTV grozijo visoke cene elektrike, če politika tarnanju ne bo prisluhnila, direktor napoveduje odpuščanje. Besed o neracionalnih potezah, o dragem in politično motiviranem vzpostavljanju vzporednega informativnega programa v pismu predsedniku vlade seveda ni. Celotna vzpostavitev Panorame, oddaje, ki je tako rekoč nihče ne gleda, naj bi stala več sto tisoč evrov.

Gledanost TV Slovenija se zmanjšuje. Zmanjšuje se njen ugled. Reduciranje sveta, medijskega ali kakšnega drugega, le na leve in desne, je redukcija pameti. Novinarji niso levi ali desni, novinarji so slabi ali dobri. Tiste, ki se upirajo navodilom nekdanjega šefa Janševega urada za komuniciranje, bi težko označili za strankarske aktiviste. Nasprotno. Politični aktivisti so tisti, ki so nekoč delovali na strankarski televiziji ali v kabinetu nekdanjega predsednika vlade ali v vladnih službah, zdaj pa se na TV Slovenija sprenevedavo zavzemajo za interese javnosti.

Stavka na RTV Slovenija se bo zaostrila v ponedeljek. Razlog je »nespoštljiv odnos vodstva do zaposlenih, nadaljnja degradacija javnega medija, televizijskega informativnega programa in izčrpavanja uredništev«.