Dvotirno guštiranje

Picerija in restavracija Etna
Kolodvorska ulica 3a, Divača
Tel.: 031 727 568
Etnini izbruhi dobrih jedi so na voljo od torka do sobote od 11. do 22. ure, ob nedeljah pa od poldneva do 21.30.

Ambient:
med barvami prevladuje temno rjava; prostor je odprt, če se napolni, utegne postati prav po starogostilniško brenčeč

Napitki:
točen flensburger in nekaj slovenskega rokodelskega piva; dovolj zanimiva in pregledna vinska karta z vabljivimi cenami – vinska spremljava s štirimi kozarci je stala borih 12 evrov

Vegetacija:
kar nekaj zanimivih pretežno (ali celo popolnoma) z rastlinjem pripravljenih jedi

Dostopnost:
morebiti se bo za parkirno mesto treba peljati kakšen meter proti železniški postaji, za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
vse, kar počnejo s testom za pice
špinačna juha z opečeno cvetačo
rižota s tartufi

Ne tako fino:
preveč podobna oprema glavnih jedi

Pice stanejo od 9 do 13,5, degustacijska špura šestih jedi (+ pozdravna picica & vmesni sorbet) pa zelo zmernih 50 evrov.

»Ta dva še poštevanke nista znala, ko smo bili nazadnje tukaj!« je ob pogledu na simpatičen mladinski dvojec, ki se je za sosednjo mizo loteval prekrasne, melonasto napihnjene calzone in preproste pašte na rdeče, prešinilo zapisnikarja tokratne odprave v divaško Etno. Po enajstih letih nas je razveselilo, da Etna še vedno – in to glede na s familijami, mladimi pari, radovednimi turisti in gastronavti dobro zasedenimi mizami zelo uspešno – suvereno pelje zgodbo resne picerije in ambiciozne restavracije. Pri tem je seveda prisiljena sprejemati kakšen kompromis, a na srečo so ti omejeni predvsem na ambient in opremo, ne pa na zasnovo ponudbe in nje izvedbo.

Da bi najbolje preverili, kaj se v Etni dogaja, nas je simpatična natakarica navdušila za šesthodni degustacijski meni, ki so ga odprli z miniaturno izvedenko ene od svojih belih pic – mini diski lahkotnega testa so bili obloženi le s sirom, čebulo, rožmarinom in počasi topečim se lardom. Tudi ročno sekljano surovo govedino, postreženo s parmezanovim crumblom in tartufnim maslom, smo mazali na hrustljavo zapečene trakove v krušni peči pečenega testa in se tako – ob glede na rokodelske skilze in uporabljene sestavine zelo ugodnih cenah – prepričali, da bi se sem kdaj splačalo zaviti tudi samo na pico.

Kar pa ne pomeni, da je dilema rešena. Nasprotno, tudi restavracijski del je kar suvereno nizal argumente v svoj prid: v res okusno, fino spirirano špinačno juho so vložili opečeno cvetačo z zdrobljenimi praženimi lešniki; hrustljavo zapečene, s feto in špinačo polnjene zvitke vlečenega testa so podložili s karakternim jesenskim čatnijem; kremasto rižoto pa so vzorno skuhali na zob, jo dokončali s pečenimi dežnikaricami in nastrganim tartufom, pri čemer jih velja pohvaliti, da se niso zatekali v jeftine trikove s tartufatami in tartufnimi olji, ampak handlajo le s prirodno, iz zemlje izkopano robo. Tokratna inšpektorska ekipa je štela tri člane in za glavni krožnik je vsak dobil drugo jed: najbolj so izstopali ocvrti zelenjavni polpeti s čičerko in cacikijem, pripravljenim s sojinim jogurtom, to pa zato, ker sta bila tunov tataki in kos opečenega govejega hrbta postrežena na enak način – s pistacijevim pirejem, kosi pečene paprike in majonezo (tunova je bila oplemenitena z misom, stejkova pa z baziliko), pri čemer je zaradi dozorelosti in pametno plasirane rezine larda več odobravanja poželo kraško govedo.

Vzdušje za mizo je lepo poživilo igranje z mini pipeto, iz katere smo na kumarični sorbet nakapavali kaplje gina in tako spreminjali razmerja med sladkim in grenkim, veseli pa smo bili tudi, da preproste in uravnotežene sladice – limoninega tarta s kremastim jagodnim ganašem – niso šli opremljat s kakšnim drobljencem in/ali sladoledom, kar sicer slovenski cukrpekarji radi počno. Etno bomo zaradi vsega naštetega še naprej priporočali tistim, ki bi na onem koncu le kaj na hitro prigriznili, in onim, ki imajo več časa in volje za gastronomsko raziskovanje. Zicer!