Mi vas volimo

Do tega tedna so javnomnenjske agencije merile možnost vseh kandidatov za predsednika republike, ki so napovedali možnost kandidature ali pa se lotili zbiranja uradno podpisanih izjav podpore. Javnomnenjska anketa, ki jo je ta teden opravila agencija Ninamedia za Mladino, pa je prva merila dejanske kandidate, ki so zadostili formalnostim, dobili torej podporo politične stranke oziroma volivcev, da se volitev udeležijo.

Če bi bile volitve ta petek, bi največ glasov dobil predsednik sveta SDS in zunanji minister v zadnji Janševi vladi Anže Logar, ki ga namerava podpreti slaba tretjina volivcev oziroma 27 odstotkov vprašanih. Tako jasno ni štiri tedne pred volitvami vodil konservativni kandidat za predsednika republike že od leta 2002. Glede na to, da je kandidaturo napovedal že pred več kot dvema mesecema, da je torej javnost z njo že dolgo seznanjena, lahko že rečemo, da je tretjina glasov maksimalni domet Logarjeve kandidature. Čeprav Logar nastopa umirjeno, ne ponavlja glavnih gesel svoje stranke in predsednika svoje stranke Janeza Janše, je javnosti jasno, da gre za kandidata SDS, navkljub dejstvu, da se je lotil zbiranja podpisov volivcev – ne nazadnje je tudi poslanec SDS.

Na drugo mesto se je v javnomnenjski raziskavi s slabimi 23 odstotki glasov uvrstila Nataša Pirc Musar, ki je izmed vseh dejanskih kandidatk in kandidatov prva napovedala nastop na volitvah. Po začetnem navdušenju nad pravnico ostrega in neizprosnega jezika, ki se tudi v času vlade Janeza Janše ni bala javno kritizirati avtokratskih potez njegove vlade, njena podpora zadnji mesec upada. Volivci so pred napovedjo kandidature Natašo Pirc Musar poznali predvsem po njenih javnih nastopih, kjer se je res čvrsto zavzemala za spoštovanje človekovih pravic, dolgoletnem vodenju urada informacijske pooblaščenke, njeni nekdanji novinarski karieri in zastopanju Melanie Trump v Sloveniji, zdaj pa jo poznajo tudi bolj podrobno. Tako je širša javnost postopoma izvedela, da spadata z možem med premožnejše Slovence, da njuno premoženje izvira iz časa investicijskih družb (pidov), da imata rada različne prestižne predmete (na primer zbirateljski rolls-royce iz leta 1971). Nataša Pirc Musar se je zapletla tudi v nekaj situacij, ki so sprožile dodatno nezaupanje javnosti. Tako je na primer objavila svoje dohodke, pri čemer so novinarji hitro opazili, da si na mesec izplačuje izrazito nizko plačo za tako uspešno odvetnico, nato pa njena družba na koncu leta izplača dobiček, s čimer se seveda izogne plačilu prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. To pomeni, da (čez palec) Nataša Pirc s tem državi plača 15 odstotkov manj kot pa sleherniki. Bogati ljudje temu rečejo davčna optimizacija, javnost pa to razume kot izogibanje plačevanju prispevkov in davkov. Ko so Natašo Pirc Musar v soočenju na POP TV vprašali, zakaj ima njen mož podjetje v davčni oazi, je novinarja Uroša Slaka najprej napotila na moža, nato pa zatrdila, da ima veliko Slovencev podjetja v davčnih oazah, saj naj bi bila Slovenija davčno nestabilna država. To seveda ne drži: Slovenija je davčno zaradi minimalne obdavčitve premoženja in luksuznih dobrin tudi nekakšna mala davčna oaza, podjetja pa slovenski lastniki ustanavljajo v davčnih oazah, da bi s tem prikrili lastnino pred javnostjo. Je pri tem kaj nezakonitega? Zelo redko, po navadi gre zgolj za to, da želijo s tem skriti lastniške deleže v različnih podjetjih in drugo premoženje. Vse to naštevamo, da bi pokazali, da se je podoba Nataše Pirc Musar v dveh mesecih v očeh ljudi spremenila oziroma zamajala – nenadoma ni samo ostra pravnica in odvetnica, ki velikokrat javno zagovarja interes slehernika in njegove pravice (v času Janševega avtokratskega vladanja je to naredila res pogosto), ampak je v očeh ljudi po vseh navedenih razkritjih tudi predstavnica premožnejše Slovenije.

Konservativni kandidat za predsednika republike ni štiri tedne pred volitvami tako jasno vodil že od leta 2002. Logar ima v tem trenutku resno prednost.

Javnomnenjska raziskava družbe Ninamedia je na tretje mesto pričakovano uvrstila evropskega poslanca dr. Milana Brgleza, ki ga po dveh tednih, odkar mu je podporo najprej izrekla SD, nato pa še Gibanje Svoboda, podpira slabih 19 odstotkov anketiranih. Brglez se je v volilno tekmo vključil pozno, šele po umiku kandidatke Svobode Marte Kos, vendar pa je tisti, ki bo v prihodnjih tednih najverjetneje v očeh volivcev pridobival. Za to je več razlogov. Prvi razlog je značilnost funkcije: kot predsednico ali predsednika republike si ljudje vedno predstavljajo umirjeno starejšo osebo z dolgoletnimi političnimi izkušnjami. Brglezu tudi ni treba dokazovati politične in moralne načelnosti, saj je kot predsednik državnega zbora v času vlade Mira Cerarja odkrito nasprotoval zakonu o tujcih, ki je kasneje padel na ustavnem sodišču, na koncu pa je glasoval proti, Cerarju pa sta podporo zagotovila SDS in NSi. Po volitvah leta 2018 je bil spet Brglez tisti, ki je javno opozarjal, da se v stranki SMC krepi vpliv ljudi (Zdravko Počivalšek), ki menijo, da mora stranka v koalicijo s SDS. Temu je na koncu sledila izključitev Brgleza iz stranke, njegova opozorila – ki so se takrat številnim zdela pretirana – pa so se v slabih dveh letih izkazala za točna. Brglez je nato prestopil v SD, ta stranka pa ga je postavila kot četrtega kandidata na listo kandidatov za evropski parlament – bil naj bi z drugimi besedami nekakšna podpora glavnima kandidatoma, Tanji Fajon in Matjažu Nemcu. A zgodilo se je presenečenje: Brglez je bil s preferenčnimi glasovi izvoljen na mesto evropskega poslanca, saj je zanj glasovalo tako veliko volivcev.

Čeprav se zdi Milan Brglez malce dolgočasen politik, neopazen, nekako neviden, v volivcih izkazano zbuja zaupanje. Oba z Logarjem sta tudi edina izmed vseh kandidatov, ki se lahko pohvalita z dejanskim znanjem in izkušnjami na področju mednarodne politike: Logar ima predvsem izkušnje, bil je zaposlen v poslanski skupini Evropske ljudske stranke v Bruslju, dve leti pa tudi slovenski zunanji minister. No, Brglez ima na tem področju malce več pokazati: do vstopa v politiko je bil namreč eden najuglednejših profesorjev mednarodnih odnosov v Sloveniji ter eden najboljših analitikov mednarodne politike in dogajanja. Bil je seveda tudi predsednik državnega zbora.

Morda se funkcija predsednika republike res zdi predvsem protokolarna. A Pahorju je uspelo izničiti funkcijo varuha človekovih pravic, zbanalizirati protikorupcijsko komisijo in na ustavno sodišče pripeljati politikantstvo.

Brglez je kandidat, ki ima v tem trenutku tudi največjo zalogo potencialne podpore. Koristilo mu bo na primer, da ga je podprl Ivo Vajgl, ki mu ni uspelo zbrati dovolj podpisov. Za zdaj v njegovo kampanjo še nista vstopila ne Tanja Fajon, predsednica SD, ne Robert Golob – ki ga bosta brez dvoma v naslednjih tednih začela aktivno podpirati.

Ko je pretekli teden Levica za svojega kandidata na predsedniških volitvah izbrala Miho Kordiša, je bil to prvovrsten medijski dogodek – njegova kandidatura je bila neprimerno bolj opažena od kandidature Milana Brgleza. Analitiki so zato v prvih dneh po vstopu Mihe Kordiša v volilno tekmo napovedovali, da bi znala njegova kandidatura privabiti radikalnejše, nezadovoljne in mlajše volivce, s svojim vstopom v volilno tekmo pa naj bi tudi spremenil potek kampanje. Javnomnenjska raziskava družbe Ninamedia temu ne pritrjuje: Kordišu se tako kot drugim obrobnejšim kandidatom (Vladimirju Prebiliču, Janezu Ciglerju Kralju, Sabini Senčar in Gregorju Bezenšku) ni uspelo prebiti niti nad tri odstotke, ampak mu v tem trenutku podporo napoveduje le poldrugi odstotek volivcev. To je zelo malo glede na odmevnost njegove kandidature.

V tednu, ko so dokončno znani vsi kandidati, je tako mogoče na podlagi dosedanjih analiz javnega mnenja in sedanje ankete že ugotoviti, da imajo možnost za izvolitev na položaj predsednika republike trije kandidati: Nataša Pirc Musar, Anže Logar in Milan Brglez. Če primerjamo rezultate tokratne raziskave z rezultatom zadnjih parlamentarnih volitev, je mogoče razbrati, da so volivci SDS in NSi že napovedali večinsko podporo poslancu SDS in predsedniku sveta te stranke Anžetu Logarju, ki lahko seže torej do 35 odstotkov. Natašo Pirc Musar v tem trenutku podpira kar dobrih 60 odstotkov siceršnjih volivcev Gibanja Svoboda in del teh volivcev bo nedvomno prestopil med podpornike Milana Brgleza. Ideja ženske predsednice, ki je bila še sredi poletja velik pospešek kandidaturama Nataše Pirc Musar in Marte Kos, je zdaj potisnjena na obrobje, zdi se, da je bil njen naboj že porabljen. Glede na potencialno izenačenost treh vodilnih kandidatov (Brglezova podpora je v tem trenutku nižja tudi zato, ker je vanjo vstopil pozno) se bo volilna tekma v naslednjih tednih odvijala predvsem med Natašo Pirc Musar in Milanom Brglezom.

Seveda smo volivce vprašali tudi o tem, koga bi podprli v drugem krogu. Agencija Ninamedia je tako izmerila tri možne pare: Anžeta Logarja in Natašo Pirc Musar, Anžeta Logarja in Milana Brgleza ter tudi Anžeta Logarja in Miho Kordiša. Zadnjo dvojico smo v javnomnenjsko anketo dodali predvsem zato, da bi preverili, kako močna je averzija javnosti do Kordiša in Levice: izkazalo se je, da imajo volivci sredinskih strank res večjo averzijo do Kordiša kot do drugega človeka SDS in desne roke Janeza Janše Anžeta Logarja – po podatkih javnomnenjske raziskave bi namreč Logar le v tem primeru gladko zmagal v drugem krogu. Če bi se v drugem krogu soočila Anže Logar in Nataša Pirc Musar, bi slednjo podprlo deset odstotkov več anketiranih in bi zelo verjetno zmagala in postala predsednica. Bolj napeto pa bi bilo, če bi se v drugi krog uvrstila Brglez in Logar, saj je njuna podpora praktično izenačena, Brglez vodi le za pol odstotne točke, kar je, ko gre za javnomnenjske raziskave, preprosto premalo, da bi lahko napovedali, da bi Brglez Logarja dejansko v drugem krogu tudi premagal. A taka so razmerja v tem trenutku, Brglezov domet se bo v naslednjih tednih še spreminjal.

Natašo Pirc Musar v tem trenutku podpira kar dobrih 60 odstotkov siceršnjih volivcev Gibanja Svoboda in del teh volivcev bo nedvomno prestopil med podpornike Milana Brgleza.

Tokratna javnomnenjska analiza je šele prva od objave dokončnega seznama kandidatov za predsednika republike. V tem trenutku se med kandidati glasovi še močno premikajo, resna soočenja se še niso niti začela. Seveda pa bodo volivci na dan volitev razmišljali tudi taktično – in se premikali proti potencialnemu zmagovalcu oziroma tistemu, ki lahko premaga ideološko zanje nesprejemljivega kandidata. Brglezove možnosti za drugi krog se bodo zelo hitro zmanjšale, če Nataše Pirc Musar ne bo hitro dohitel oziroma prehitel – taktični volivci sredine in levice bodo zelo hitro začeli slediti glavnemu protikandidatu Anžeta Logarja.

Tudi tokrat bo imela na izvolitev predsednika republike zelo velik vpliv volilna udeležba. Volivci desnice so, odkar imamo v Sloveniji liberalno levo vlado, bolj aktivni in bolj zainteresirani za zmago svojega kandidata. Na drugi strani take angažiranosti ni – pri čemer tudi nobeden od kandidatov ni zelo izrazit, na nobeni strani. Nižja ko bo torej volilna udeležba, močnejša bo v deležu podpora Logarju. Mirnejša ko bo volilna kampanja, manj ljudi se bo počutilo poklicanih, da se volitev udeležijo – tudi to bo koristilo predvsem Logarju, katerega volivci so strankarsko jasneje opredeljeni in tudi angažirani. Slednje velja tudi za drugi krog. Po kandidaturi vrhovne državne tožilke Barbare Brezigar, ki je leta 2002 kandidirala s podporo SDS in NSi, konservativne stranke niso imele tako močnega kandidata, kot se v tem trenutku kaže Anže Logar. Seveda pa je malo možnosti, da bi na koncu zmagal, saj se v drugem krogu, ko je antagonizem dveh kandidatov jasen, volivci vedejo predvsem taktično glede na svoje politične preference. In v tem trenutku so zaradi dveh let Janševe vladavine, katere del je bil tudi Logar, pozicije volivcev zelo trdne.

Predsednik republike ni protokolarna funkcija. Da je njegov vpliv velik, nam kažejo nekateri problematični ustavni sodniki, popolnoma izničena funkcija varuha človekovih pravic in razrušena moč protikorupcijske komisije. To je posledica dela zadnjega predsednika republike Boruta Pahorja. A ne samo to: predsednik republike, to so pokazali Milan Kučan, Janez Drnovšek in Danilo Türk, ima lahko moč, da s svoje funkcije pomembno in odmevno poseže v javno razpravo. Da se danes zdi ta funkcija protokolarna in malce obrobna, je predvsem posledica ravnanja sedanjega predsednika Boruta Pahorja. Že Logar, na primer, bi jo brez dvoma zastavil popolnoma drugače.