Nacionalizacija kot rešitev

Ko je kancler Olaf Scholz julija nemški javnosti predstavil vladne ukrepe za energetsko preživetje zime – h katerim sodi tudi nacionalizacija nemškega plinskega velikana Uniper – je navedel balado in priljubljeno nogometno himno liverpoolske skupine iz šestdesetih let Gerry and the Pacemakers You’ll never walk alone, ne boste torej sami in ni vam treba protestirati na ulicah. Slovenski premier Robert Golob se je ta torek, ko je nakazal možnost nacionalizacije Geoplina, držal lokaliziranega utemeljevanja. Vnaprej je zanikal komunistično-socialistične težnje: »Čisto možno je, da boste v kratkem roku naslednjega meseca slišali, da bo Slovenija nacionalizirala takšno podjetje, ne zato, ker bi si to želeli, ampak zato, ker to od nas terja energetska situacija, in pri tem se ne bomo šli nobenega socializma ali komunizma, ker tudi Nemci se tega ne grejo, ampak se bomo šli reševanje energetske situacije, ker je primarni cilj, ki ga bomo zasledovali, stabilna oskrba z energenti, in to je tisti ultimativni cilj, ki ga bomo morali ves čas imeti pred očmi.«

Uniper je nemški plinski velikan, od katerega je odvisnih približno 40 odstotko odjemalcev plina v Nemčiji, in je (bil) največji uvoznik ruskega plina. Z izbruhom vojne, ustavitvijo ruske dobave in zaradi nujnosti iskanja drugih možnosti za dobavo plina, se je znašel v resnih finančnih težavah. Nemška vlada je reševanje Uniperja napovedala že julija, končni »stabilizacijski sveženj« pa je potrdila prejšnji teden: država ga bo dokapitalizirala z osmimi milijardami evrov, za dodatne pol milijarde bo odkupila večinski delež od finske družbe Fortum, po celotni operaciji pa bo nemška država 99-odstotna lastnica Uniperja.

Odločitev o nacionalizaciji oziroma dokapitalizaciji Geoplina – ta po podatkih Agencije za energijo obvladuje 76 odstotkov slovenskega veleprodajnega trga zemeljskega plina – bo znana že prihodnji mesec. Lastniki, ključna sta Petrol s 74,3-odstotnim deležem in država s kontrolnim, a ne večinskim 25,01-odstotnim deležem, bodo v prihodnjih tednih preučili položaj in mogoče scenarije ter se odločili.

Pomenljivo je, da so že konec junija letos – torej v času, ko so v Nemčiji zaradi vsega, kar se je dogajalo z dobavami in cenami plina, že kovali načrte o nacionalizaciji Uniperja – na ministrstvu za gospodarstvo sklicali sestanek z (zdaj že razrešeno) direktorico Geoplina Vanjo Lombar. Ta razmer ni predstavila kot skrb zbujajočih, kakor izhaja iz uradnega zapisa o lobističnem stiku: »Gospa Lombar nas je v okviru možnosti informirala o aktivnostih družbe, ki jo vodi. Med drugim so bile … omenjene potencialne možnosti, da utegnejo biti za zanesljivo preskrbo potrebna jamstva države.«

Tri mesece kasneje je na mizi nacionalizacija Geoplina. Veliko pa je nejasnosti. Tudi ta, ali bo Petrol sodeloval pri dokapitalizaciji oziroma koliko bo iz položaja potegnil. Petrol denimo od države že več mesecev terja povračilo škode in izgubljenih dobičkov zaradi ponovne uvedbe regulacije cen goriv, zahtevki naftnih trgovcev na čelu s Petrolom naj bi presegali 100 milijonov evrov, je poročal portal Necenzurirano.

Nejasno je tudi, koliko dokapitalizacije Geoplin, ki je še lani poročal o rekordno uspešnem poslovanju in rekordnem, 17,5-milijonskem čistem dobičku, potrebuje. Časnik Finance je ugibal o stotih milijonih evrov. Vlada je z rebalansom letošnjega proračuna postavko »povečanje kapitalskih deležev in naložb« zvišala kar za 750,1 milijona evrov. S tem je »za primer hitrega odzivanja države na razmere velike volatilnosti trgov z energijo in s tem povezanimi širšimi tveganji v preskrbi z energijo« zdaj na voljo skoraj milijarda, natančneje 961,4 milijona evrov.

»Potrebujemo državo kot glavnega delničarja, da preživimo plinsko krizo,« je agencija Reuters pred dnevi povzela vodjo Uniperjevega sveta delavcev Haralda Seegatza. Po tej krizi pa, dolgoročno, bomo potrebovali modele oskrbe z energijo, ki delujejo. Zlasti v krizi. Zdajšnji liberalizirani evropski energetski trg ne deluje. Tržne akterje, od katerih smo odvisni, spet rešuje država. A le pomemben opomnik: slabih deset let po zadnjih nacionalizacijah bank, torej reševanju bank z javnim denarjem, smo brez bank v domači lasti.