Miklavževanje po makedonsko

Makedonska restavracija Sv. Nikola
Peske 19, Trzin
Tel.: 030 669 992
Sv. Nikola je bolj dnevni tip: od ponedeljka do petka kuha od 10. do 20., ob sobotah pa od 12. do 18. ure; ob nedeljah počiva.

Ambient:
prostore nekdanjega mlina, pekarne in gostilne poleg podedovanih slovenarskih stolov s srčki zdaj krasijo veliki portreti Akija Rahimovskega, Esme Redžepove in Tošeta Proeskega

Napitki:
zelo osnovno – mastika za uvod, hajnekenovsko slovensko pirovje in parče Tikveševih buteljk po molznih cenah (polsuhi vranec T’ga stane več kot petkrat toliko kot v trgovini)

Vegetacija:
ponudba za rastlinojedce se začne in konča pri namazih in solatah

Dostopnost:
ob restavraciji imajo nekaj parkirnih mest, do gostilne pa vodi nekaj stopnic

Fino:
selsko meso
namaz maliđano

Ne tako fino:
generična roštiljska ponudba
baklava

Namazi so stali od 3,2 do 3,9 evra, pečena paprika in južnomakedonska solata 4,5, tavče gravče 5,9, selsko meso 17,9, Aleksandrov meč za dva 39, sladice pa 4,9 evra.

»Upam, da danes Miklavž ne peče le piškotov, ampak tudi kaj bolj resnega,« je zapisnikar Konzumove odprave v Trzin pokomentiral žareče barve na večernem nebu, pod katerim smo brzeli v trzinsko obrtno-industrijsko cono, da bi še ujeli precej zgodaj zapirajočo se makedonsko restavracijo Sveti Nikola. Delovni čas je očitno prilagojen okoliškim dejavnostim (ko so lokalci posrebali pošihtne pirčke, smo že pred sedmo večerno uro v prostorni oštariji ostali edini gostje), deloma pa potrebam in navadam trzinskega zaposlenstva sledi tudi ponudba z dnevnimi malicami in picami.

Te smo pustili ob strani in se pozorno lotili proučevanja makedonske ponudbe, ki smo jo – po dobrodošlični mastiki, s katero nam je urno postregla zelo simpatična natakarica – odprli z naravnost iz krušne peči prinesenimi lepinjasto-picastimi kruhki, na katere smo žličili tri fletne namaze: kremasti, čisto nežno zahajcani urnebes, osvežilni, hrustljavi pinđur in krasni, z obiljem mletih orehov obogateni maliđano. V nadaljevanju sporeda seveda nismo mogli mimo tavčeta gravčeta (raje bi videli, da bi bil bolj zgoščen in zapečen), pečenih paprik (mesnate, sočne) in južnomakedonske (ha, dobra poimenovalna finta – glede na mešanico paradižnika, kumar, paprike, oliv, čebule in mladega sira bi ji lahko rekli grška) solate.

Pri glavnih jedeh ponudba trzinskega makedonskega svetnika sloni na dveh temeljih – eden je, razumljivo, žar balkanskega tipa, drugi so razne mesno-zelenjavne etno dušenine v lončenih posodah. Na prvem področju se nam je (ker smo bili štirje) zdelo varno naročiti Aleksandrov meč za dva in onemeli smo ob ogromni konstrukciji, na dnu katere je bila mešanica zelene solate in pečenega krompirja, na sredi kup na žaru pečenih jajčevcev, paprike in šampinjonov, na vsem skupaj pa sta počivali prekrižani sabljasti nabodali z identičnim nizom mesovja: pol klobasice, dva čevapčiča, svinjski hrbtni file, piščančji file in pleskavica. Od vsega skupaj smo si – poleg dimenzij – zapomnili predvsem simpa klobasico in sočen, lepo pečen kos svinjine.

Veliko bolj navdušeni smo bili nad selskim mesom – pod hrustljavo rjavo zapečeno sirno gratinažo se je skrivala v vseh pogledih izjemna čorba s koščki svinjine, telečjimi kroglicami in šampinjoni, tako da nam je hitro postalo žal, da nismo naročili še čomleka in/ ali turli tave. Vsekakor je drugi, čorbasti temelj veliko zanimivejši od roštiljskega. Tudi pri sladicah imamo jasnega favorita: ob zbiti, pretesteni, presuhi baklavi in preveč zaželatinjeni skopski rezini je vtis popravljala hudobno zapeljiva izvedba sladice s hecnim imenom tri leče. Z optiko in stročnico nima nič, oni leče menda izvira iz besede leche, saj je biskvit namočen z mešanico treh variacij mleka: kondenziranim, navadnim in sladko smetano, vse skupaj pa je prelito s karamelo in belo čokolado. To, pred tem selsko meso, za uvod pa maliđano – pa si dobar!