Monografija o zadnjem jugoslovanskem zunanjem ministru

Znani jugoslovanski in svetovni diplomat Budimir Lončar se je rodil 1. aprila 1924 v številni družini v Preku na dalmatinskem otoku Ugljan. Morje, domači kraj in mediteranska kultura so ga, ne glede na to, kje je pozneje, ko je postal politik in diplomat, bival in deloval, spremljali vse življenje. Prav tako ponos na sodelovanje v antifašističnem in partizanskem gibanju, v katero je vstopil, ko je bil še dijak, leta 1941. Budimir Lončar je kljub letom še izjemno dejaven in elokventen, potuje, javno nastopa in opravlja pomembne svetovalne dejavnosti.

Že leta 1950 je vstopil v jugoslovansko diplomacijo, bilo je v času, ko je bil zunanji minister Edvard Kardelj. Jugoslavija se je zaradi spora z Informbirojem popolnoma obrnila, se začela naslanjati na ZDA in Zahod in iskati svoj prostor v svetovni ureditvi. To je bil hkrati tudi čas tržaške krize in nazadnje uspešnega reševanja vprašanja jugoslovanske (danes slovenske) meje z Italijo. Takrat so se vrata zunanjega ministrstva odprla za mlade, sveže, manj indoktrinirane kadre. Poklicno se je oblikoval, kot je dejal, »pod največjim diplomatom, ki ga je Jugoslavija kadarkoli imela«, to je bil Koča Popović, ki je bil jugoslovanski zunanji minister od leta 1953 do 1965, na začetku sedemdesetih let pa zaradi podpore srbskemu liberalizmu izločen iz politike. Koča Popović je bil legendarni partizanski poveljnik, na začetku poveljnik 1. proletarske brigade, na koncu 2. armade JLA in načelnik generalštaba JLA. Med bitko na Neretvi je Titu verjetno rešil življenje, rešil je tudi celotni vrhovni štab. Človek izjemnega intelekta in razgledanosti je študiral filozofijo na Sorboni, bil tako rekoč dvojezičen (znan je njegov partizanski dnevnik, ki ga je pisal v francoščini) in je kot literat sodil med nadrealiste. Mlademu Lončarju je za vse življenje vcepil pogled na diplomacijo in svet. Bil je eden redkih ljudi, ki so Josipu Brozu - Titu lahko povedali, kaj si mislijo, v enem od zaupnih pogovorov pa je Lončarju že v šestdesetih letih rekel, da ga »Tito impresionira, vedno znova v kakšni stvari tudi šokira«.

Lončar v sebi nosi neizbrisno žalost, ker jim ni uspelo preprečiti, da bi Jugoslavija, ki se ji je sicer iztekel rok, končala tako, kot je – z vojno.

Lončar je pravo diplomatsko pot začel na položaju jugoslovanskega konzula in svetovalca misije pri Združenih narodih v New Yorku. Potem je od leta 1956 do 1964 vodil skupino za analizo in načrtovanje na državnem sekretariatu za zunanje zadeve in sodeloval pri pripravah na prvo konferenco neuvrščenih (neangažiranih, kot so se sprva imenovali) leta 1961 v Beogradu in pri delu za drugo konferenco leta 1964 v Kairu. Pred tem je vodil jugoslovansko delegacijo na pripravljalnem sestanku v Colombu. To je bil čas spora med Sovjetsko zvezo in Kitajsko, v gibanju neuvrščenih pa se je že takrat začel politični spopad med Jugoslavijo in zagovorniki izvirnih načel neuvrščenosti na eni strani ter državami, ki so hotele, da neuvrščeni postanejo »jedro široke revolucionarne akcije«, na drugi. To drugo bi seveda vodilo v podrejanje bloka eni (sovjetski) opciji. Vrh je ta spopad sicer doživel na zasedanju v Havani leta 1979, kjer je poskus preusmeritve preprečil Tito z eno od svojih zadnjih velikih diplomatskih akcij.

Neuvrščenost je nato Lončarja spremljala do konca poklicne diplomatske kariere in še leta po tem. Leta 1965 je postal veleposlanik v Indoneziji, od blizu je doživel Suhartov vojaški udar in strmoglavljenje predsednika Sukarna, ki ga je izpeljala vojska, razdeljena na mornarico (večinoma zvesto Sukarnu in šolano v Jugoslaviji, podobno sicer velja za letalstvo in policijo) in kopensko vojsko, katere poveljniki so se večinoma šolali v ZDA. Septembra 1965 je protilevičarski  general Suharto preprečil poskus državnega udara, za katerega so okrivili Komunistično partijo Indonezije. Vojska je začela pogrom proti komunistom, po različnih ocenah naj bi bilo ubitih okrog pol milijona ljudi. Suharto je potem izsilil oblast od prvega predsednika Sukarna; leta 1967 je postal vršilec dolžnosti predsednika države, naslednje leto je po Sukarnovem odstopu uradno prevzel njegov položaj in postal diktator, »veliki vodja indonezijske revolucije«. Zaradi protikomunistične usmeritve je imel ves čas močno podporo ZDA. Dogodke realistično prikazuje znana romantična drama iz leta 1982 The Year of Living Dangerously z Melom Gibsonom in Sigourney Weaver. Do novega vodje je bila Jugoslavija precej zadržana, Tito je Lončarja pred odhodom osebno podučil, kako naj se izogiba temu, da bi ga Suharto z ženskami, zabavami in drugimi oblikami podkupovanja dobil pod svoj vpliv. Bil pa je poleg egiptovskega in pakistanskega veleposlanika prvi, ki ga je Suharto junija 1966 osebno sprejel. Kljub jugoslovanski in Lončarjevi previdnosti so se med njim, Suhartom in Titom vzpostavili dobri odnosi, na državni ravni pa nadaljevali enako kot v Sukarnovih časih.

Od leta 1969 do 1973 je bil Lončar svetovalec državnega sekretarja za zunanje zadeve Mirka Tepavca (1969–1972). V tem obdobju je bila njegova najpomembnejša naloga, da je pripravil konferenco neuvrščenih v Lusaki leta 1970, saj Zambija (prej Severna Rodezija, samostojna od leta 1964), s katero je imela Jugoslavija odlične odnose, s takšno organizacijo ni imela nikakršnih izkušenj. Tepavac, po rodu sicer Srb, se je zavzemal za regionalno povezovanje v Sredozemlju. V protiliberalističnem valu proti srbskim partijskim liberalcem (v resnici ni šlo za klasični liberalizem, ampak za socialdemokratsko strujo znotraj ZKJ) je moral Tepavac leta 1972 odstopiti. V času njegovega mandata se je Lončar veliko ukvarjal ne le z neuvrščenimi, ampak tudi s tem vprašanjem in je s Tepavcem obiskal večino sredozemskih držav. Obračun za Tita sicer ni bil preprost, precej je omahoval, saj je že pred tem izgubil Staneta Kavčiča in njegov krog v Sloveniji ter Miko Tripala (ki ga je osebno imel za nekakšnega nadomestnega Iva Lolo -Ribarja) in Savko Dabčević Kučar na Hrvaškem. V Srbiji pa potem še Kočo Popovića pa voditelja srbskih liberalov Marka Nikezića (državni sekretar za zunanje zadeve pred Tepavcem, v letih 1965– 1968, ko je bil Lončar še v Indoneziji) in mlado, prodorno političarko Latinko Perović, ki je s svojim izjemnim ugledom in opusom danes starosta jugoslovanskih zgodovinarjev. Po Lončarjevem mnenju je na Titovo odločitev vplival predvsem Kardelj. O tem ima sicer visoko mnenje, poleg ključnih zaslug za zahodno mejo mu priznava, da je republikam omogočil državni status znotraj federacije, ni pa zmogel izhoda iz enopartijske ureditve. Nobeden od liberalcev ni nasprotoval neuvrščeni politiki, a so bili prepričani, da se mora Jugoslavija bolj približati Evropi in njenim vrednotam. Lončar je bil liberalnemu krogu blizu, vendar se je čistkam izognil.

V letih 1973–1977 je bil veleposlanik v Bonnu. Nova funkcija mu ni ustrezala, hotel je v New York. Novi zunanji minister Miloš Minić (1972–1978), po rodu Srb, ga je v resnici nameraval poslati na sedež OZN, a je Hrvaška vztrajala, da mora v Bonn, ker je bila Nemčija zanjo izjemno pomembna država. Tako je tam pristal zaradi republiške kombinatorike, ki je bila od začetka sedemdesetih let temelj jugoslovanske kadrovske politike. Nemčija je bila zaradi tesnih gospodarskih vezi z Jugoslavijo (v svoj prid) in številnih »gastarbajterjev« ter več drugih vprašanj tudi za celotno Jugoslavijo zelo pomembna. Po obnovitvi diplomatskih odnosov leta 1968 je Tito s socialdemokratskim kanclerjem Willyjem Brandtom razvil zelo tesne odnose, močno je podpiral tudi Brandtovo politiko detanta in odpiranja na Vzhod. Veleposlanik pred Lončarjem je bil Slovenec Rudi Čačinovič (1968–1973), ki pa ga Lončar malce samovšečno ne ceni prav posebej, češ da je bil sicer v odličnih odnosih z Nemci, zabaven, dobrovoljen, deloven, dobro je znal delati z zaposlenimi, a ni imel globinske vizije jugoslovanske zunanje politike, to je, kako idejo neuvrščenosti prilagoditi evropskim razmeram. Lončar (ki ni znal nemško) in je bil zaradi grenke družinske izkušnje med drugo svetovno vojno do Nemčije zadržan, je bil kljub temu sposoben razumeti dolgoročnost Brandtove »Ostpolitik«. Na drugi strani pa se je Nemčija, ki je leta 1973 postala članica OZN, dobro zavedala pomena neuvrščenih, od katerih so prihajale ostre kritike na račun naraščajočega nemškega kapitalističnega imperializma v svetu. Z Jugoslavijo je imela odprto zlasti vprašanje odškodnin za vojne zločine in povzročeno škodo. Vprašanje sicer v resnici ni bilo nikoli razčiščeno in zaprto in tako je še danes. Nemci so kot »odškodnino« jemali ugodna posojila Jugoslaviji in občasno nekajmilijonsko pomoč v markah, Tito pa zaradi odličnih odnosov z Brandtom vprašanja ni želel zaostrovati. Lončar je 15 let kasneje, ko je bil zunanji sekretar in je obiskal Bonn, ugotovil, da je bil izplačan manj kot odstotek zahtevanih odškodnin, pa še to zgolj tistim, ki so bili žrtve medicinskih poskusov. No, v samostojni Sloveniji je za pomiritev vztrajnih zahtev izgnancev od Nemčije odvisna nova državica odškodnine deloma izplačala kar sama. Še preden je Lončar postal veleposlanik v Bonnu, je Willy Brandt obiskal Jugoslavijo. Med obiskom na Brionih je Tito Lončarja Brandtu predstavil kot bodočega veleposlanika, a Jugoslavija do tedaj zahteve po agremaju še ni poslala. Brandt si je o njem ustvaril pozitivno mnenje, kar mu je potem omogočilo uspešno delo v Bonnu. V času njegovega mandata je Tito obiskal Nemčijo, kar je zbudilo precej pozornosti, in novi kancler Helmut Schmidt (1974–1982) Jugoslavijo.

Lončar je bil nato dve leti (1977–1979) podsekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. V tem času je bil sekretar za zunanje zadeve Hrvat Josip Vrhovec, ki je pred tem imel zgolj mednarodne dopisniške izkušnje. Bil pa je prvi Hrvat na tem položaju. Če ne štejemo Kardelja, so bili zunanji ministri po drugi svetovni vojni vedno Srbi (pred vojno in po avnojskem nastanku nove države sta bila zunanja ministra Hrvata Ante Trumbić in Ivan Šubašić). Lončar je bil spet v svojih vodah: pripravljal je izhodišča za jugoslovansko udeležbo na konferenci neuvrščenih v Havani.

Temu je sledila veleposlaniška funkcija v ZDA (1979–1983). Malo pred tem, marca 1978, je bil na obisku v ZDA Tito, ki je mednarodno ostal dejaven tako rekoč do odhoda v bolnišnico ( januarja, maja in junija 1979 je bil na poti tri tedne, obiskal je sedem sredozemskih in bližnjevzhodnih držav). Le malo pred obiskom v ZDA je bil tudi v Sovjetski zvezi, Severni Koreji in na Kitajskem. V ZDA ga je gostil Carter. Malo pred smrtjo je v nekaj mesecih obiskal voditelje treh največjih sil: Sovjetske zveze, ki je desetletje kasneje začela razpadati, vzhajajoče Kitajske in ZDA, ki so nekaj let po tem, ko se je končala hladna vojna, postale multilateralna velesila. V času administracije Jimmyja Carterja so bili odnosi med ZDA in Jugoslavijo najboljši v vsej bilateralni zgodovini. Čeprav so ZDA Jugoslavijo še vedno imele za represivno državo, je ameriški veleposlanik v Beogradu (1977–1980) Lawrence Eagleburger, ki je državo zelo dobro poznal, napisal, da režim vendarle ni »zelo represiven«. Eagleburger, ki je bil v letih 1961–1965 uslužbenec na veleposlaništvu v Beogradu, je leta 1963 učinkovito organiziral ameriško pomoč ob potresu v Skopju, zato so ga imenovali »Lawrence Makedonski«. Bil je eden najvplivnejših oblikovalcev ameriške zunanje politike tudi v administraciji predsednikov Reagana in Busha starejšega, Lončar pa je imel z njim odlične odnose. ZDA so v Carterjevem času Jugoslavijo tudi dokončno izvzele iz konteksta vzhodnoevropskih komunističnih držav in zagotavljale, da bodo njeno neodvisnost branile z vsemi mogočimi sredstvi.

Lončar je Titovo smrt dočakal na položaju veleposlanika v ZDA. Pred tem se je najprej ukvarjal s sovjetskim vdorom v Afganistan, ki ga je Jugoslavija ostro obsodila, v pričakovanju morebitnega napada povečala bojno pripravljenost in v ZDA nabavila večje količine orožja.

Hrvaška politika je Lončarja izjemno koristno uporabila pri utiranju svoje mednarodne poti, zato je bil med drugim tudi svetovalec hrvaških predsednikov Stipeta Mesića in Iva Josipovića.

Prihajajoča Titova smrt je bila v ZDA mesece predmet različnih analiz, pisanja mogočih scenarijev in priprav na obdobje po Titu. Velik problem je postalo tudi vprašanje udeležbe na pogrebu. Ne zaradi Tita, pač pa zaradi Sovjetske zveze in Brežnjeva, za katerega je po začetnih dvomih postalo jasno, da se bo pogreba udeležil. Carter na pogreb ni prišel, da bi se v času sovjetske agresije na Afganistan izognil srečanju z njim. Pogreb je bil tudi sicer v zanj izjemno neugodnem notranjepolitičnem trenutku, v času seje kongresa zaradi neuspele ameriške akcije, s katero naj bi rešili 52 talcev, zajetih na ameriškem veleposlaništvu v Teheranu (Iran hostage crisis, 1979–1981). Zagato je Carter rešil tako, da je na pogreb poslal podpredsednika Walterja Mondala in svojo mamo, javno izrekel številne pohvale na Titov račun in podporo Jugoslaviji. Ni pa se vpisal v žalno knjigo, ker je Lončar ni želel prinesti v Ovalno pisarno, predsednikov obisk na jugoslovanskem veleposlaništvu pa je ameriška diplomacija ocenila kot neprimeren. Carter je Jugoslavijo obiskal takoj po Titovi smrti, 24. junija 1980.

V času po Titovi smrti se je Jugoslavija znašla pred bankrotom in ZDA so iz geostrateških razlogov odločilno prispevale, da se je s krutimi ukrepi Mednarodnega denarnega sklada nekako rešila. Pri teh pogajanjih je imel Lončar s svojimi dobrimi stiki eno ključnih vlog.

V zadnjem obdobju Jugoslavije se je pričakovano povzpel v jugoslovanski diplomatski in politični vrh, najprej kot namestnik sekretarja za zunanje zadeve (1984– 1987). Na tem položaju sta se do tedaj zamenjala Makedonec Lazar Mojsov (1982–1984) in nato Bošnjak Raif Dizdarević (1984–1987). Oba sta bila kljub krizi trdovratna zagovornika stare, nespremenjene titovske linije. Lončar je leta 1988 postal zadnji zunanji minister Jugoslavije in je bil lojalen član reformistične Markovićeve vlade. S položaja je odstopil novembra 1991, nezaželen in kritiziran. Osebno eksistenco in zavetje pred napadi mu je omogočil generalni sekretar Združenih narodov Butros Butros Gali, ki ga je leta 1993 imenoval za posebnega odposlanca OZN pri gibanju neuvrščenih. Zaradi ministrske funkcije v velikem delu hrvaškega in slovenskega nacionalističnega zgodovinopisja o njem še vedno obstaja negativna percepcija. Še bolj seveda pri nekaterih akterjih tedanjega dogajanja, ki že tedaj niso zmogli videti kompleksne slike Jugoslavije, kasneje pa se je v izoliranih svetovih novonastalih držav njihova junaška osamosvojiteljska samopercepcija le še stopnjevala. Hrvaška politika je svoje stališče sicer spremenila in Lončarja izjemno koristno uporabila pri utiranju svoje mednarodne poti, zato je bil med drugim tudi svetovalec hrvaških predsednikov Stipeta Mesića in Iva Josipovića.

Na položaju zunanjega ministra je skušal preprečiti krvavi razpad Jugoslavije, tako da je podpiral reformističnega Markovića in si prizadeval, da bi njegova vlada Jugoslavijo pripeljala v evropske integracije.

Znani hrvaški zgodovinar Tvrtko Jakovina je o njem napisal obširno monografijo Od Preka do vrha svijeta. Knjiga je nastajala 15 let in je v strokovni in širši javnosti zbudila veliko pozornosti. Nastajala je nekako vzporedno s knjigo Treča strana hladnog rata. Je kombinacija zelo dobro napisane biografije, zgodovine neuvrščenih, diplomatske zgodovine Jugoslavije, zgodovine hladne vojne in danes v svetu pozabljene multilateralne diplomacije. Tako je lahko napisana predvsem zato, ker sta Jakovina in Lončar vzpostavila tesen medsebojni odnos, se družila in skupaj letovala ter potovala na konference neuvrščenih. Opravila sta neštete pogovore. Lončar mu je odprl vrata v družino, mu dal na razpolago osebne zapiske, korespondenco in vse uradno gradivo, ki je večinoma še nedostopno v arhivih, čeprav je Jakovina hkrati delal v vseh, ki so za temo relevantni. Opravil je tudi številne pogovore s pomembnimi politiki in diplomati po vsem svetu, ki so Lončarja poznali in z njim sodelovali. Latinka Perović je na predstavitvi v Beogradu rekla, da je knjiga srečanje zgodovinarja s pričevalcem časa, a tudi srečanje pričevalca z zgodovino. Tisti redki, ki smo kdaj pisali na podoben način, zelo dobro vemo, da tak izjemno naporen in dolgotrajen pristop naleti na očitke o pristranskosti. Vendar je edini mogoč, je enkraten in neponovljiv, zgodovinske ocene pa so tako ali tako vedno ujete v čas in prostor. Take knjige zato navadno tudi ostanejo. Je pa vprašanje, ali lahko v resnici kaj prispevajo k temu, da bi se sedanja in prihajajoče generacije izognile ponavljanju napak in si gradile boljšo prihodnost.

Pred nedavnim je pogovor o knjigi o Budimirju Lončarju potekal tudi na 8. festivalu Hiša strpnosti v Mini teatru in Judovskem kulturnem centru v Ljubljani.

Celoten pogovor je za Središče za javno zgodovino Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani posnel dr. Božidar Flajšman (glej: https://www.youtube. com/watch?v=BLf6fUVDrYQ).

Pogovora se je poleg Lončarja in avtorja knjige udeležil tudi bivši slovenski predsednik dr. Danilo Türk. Lončar je bil do Slovenije diplomatsko prizanesljiv in pohvalen. Vendar je bilo iz pogovora in iz omemb slovenskih diplomatov, ki se mu v povojnem obdobju in v času razpada Jugoslavije zdijo najpomembnejši, jasno, da se zadeva z redkimi izjemami konča nekje pri generaciji Ignaca Goloba. Vsakomur, ki vsaj z enim očesom spremlja tisto, kar naj bi bila »slovenska zunanja politika«, tudi brez Lončarja in knjige o njem pač ni težko ugotoviti, da je tudi Slovenija v klubu nacionalističnih, postjugoslovanskih državic brez jasnega mednarodnega pozicioniranja, vsebine, širine duha in obzorja – ne glede na to, ali jim je uspelo priti v EU ali ne. V Sloveniji ni resnih think-tankov o zunanjih in geostrateških političnih vprašanjih, ni predvidevanj razvoja dogodkov, kaj šele kakšne vizije. Vse skupaj nekako temelji na veri, da bo EU preživela v sedanji podobi, Slovenija pa bo znotraj nje še naprej vegetirala. Vsak z diplomatskimi izkušnjami je zavržen, če strankarsko ne ustreza, zunanji minister je lahko dobesedno vsak, ki skozi koalicijo vstopi v vlado in položaj dobi po strankarskem ključu, čeprav o diplomaciji nima pojma, niti ga v resnici ne zanima. Diplomatska mreža, ki naj bi politične ministre usmerjala, je prav tako strankarsko odlagališče kadrov. Sinekure za nagrado ali strankarsko »zavzemanje prostora« v vseh družbenih sistemih, tudi v diplomaciji. Edino merilo je strankarska lojalnost.

Lončar je na predstavitvi dejal, da v sebi nosi neizbrisno žalost, ker jim ni uspelo preprečiti drsenja države v krvavi razpad. Na položaju zunanjega ministra je skušal preprečiti, da bi Jugoslavija, ki se ji je sicer iztekel rok, končala tako, kot je – z vojno. V zvezi z Ukrajino je poudaril, da se je v mednarodnih odnosih treba boriti za mir in splošni napredek. Da je to sicer fraza, ampak da iz lastne izkušnje ve, da se je bolje eno leto pogajati kot en dan bojevati. Izrazil je razočaranje, ker EU namesto dogovarjanja o pomembnih vprašanjih sveta in sedanjih preizkušnjah, kot so podnebne spremembe, socialne razlike in pandemija, raje bojuje vojno v Ukrajini proti Rusiji. Vojno, v kateri obstaja tudi možnost uporabe jedrskega orožja. Nikoli v času hladne vojne, niti v času kubanske krize, ni bilo toliko sklicevanja na uporabo jedrskega orožja kot danes. V tej vojni ne more biti zmagovalca. Kompromis je edina rešitev, če se želimo izogniti katastrofi širših razsežnosti. Vojno je začel Putin, a tudi ZDA in Nato niso nedolžni, saj je namen ZDA čim bolj oslabiti Rusijo, jo spraviti na raven regionalne sile. Danes si nihče ne prizadeva za mir, razen papeža in generalnega sekretarja OZN. Diplomacija pa je poleg umetnosti pogajanj tudi sposobnost razumevanja pozicije drugega.

Glede na izid volitev v Italiji velja omeniti Lončarjeve besede, da je bila leta 1944 v Ženevi konferenca predstavnikov odporniških gibanj v Evropi, na kateri je v imenu jugoslovanskega odporniškega gibanja sodeloval Anton Vratuša. Na tej konferenci je bila sprejeta resolucija o potrebi po vzpostavitvi nove, federalne Evrope na podlagi idej Altiera Spinellija (1907–1986), italijanskega politika, nasprotnika fašističnega režima, ki ga je ta med vojno interniral na otoku Ventotene v zalivu Gaeta. Tam je skupaj z Ernestom Rossijem in Eugeniem Colornijem že junija 1941, ko niti najmanj ni bilo jasno, kako se bo vojna razpletla, napisal manifest Per un’Europa libera e unita (Za svobodno in združeno Evropo). V njem je pozval k vzpostavitvi evropske federacije v odziv na uničujoče ekscese nacionalizma, ki so pripeljali do druge svetovne vojne.

Protifašizem že dolgo ni več evropska vrednota, prej obratno. Posodobljeni fašizem v liberalnem delu Evrope jemljejo kot nekakšen »avtoritarni nacionalizem«, »volilno avtokracijo« ipd. Kot da bi izmišljevanje novih pojmov lahko spremenilo bistvo. Naivno računajo, da bo njegov pohod neizvoljena, z zakulisnimi dogovori velikih držav sestavljena evropska komisija lahko ustavila s finančnimi ukrepi. Tega ni zmogla niti pri Madžarski, še manj pri Poljski, in kaj bo z veliko bolj prelomno Italijo, je jasno. Res se neofašisti in nacionalisti med sabo ne ljubijo, še več, dostikrat se sovražijo. V Jugoslaviji so se tudi bojevali med sabo. Ampak seštevek je navsezadnje jasen. Žalostno je opazovati, kako gre EU vedno bolj po jugoslovanski poti.