Ali lahko Anže Logar, neodvisni kandidat stranke SDS, na prihajajočih predsedniških volitvah res zmaga?

Za volivce tako na splošno se rado navrže, da imajo spomin zlate ribice. Da hitro pozabljajo, še hitreje oproščajo. Tipičen primer tega fenomena v Sloveniji je izpred desetih let, ko so volivci najprej na državnozborskih volitvah decembra 2011 tedanji vladi Boruta Pahorja izrekli nezaupnico, samo stranka SD je v treh letih vladanja izgubila kar 200 tisoč glasov, a je leto kasneje Borut Pahor, človek, ki je svojo vlado in stranko pripeljal do roba prepada, v predsedniški dirki premagal tedanjega predsednika republike Danila Türka. Predsedniške volitve so drugačne od državnozborskih, a pot od velikega poraženca do zmagovalca, od bedaka do junaka je za Boruta Pahorja trajala manj kot leto dni. Pahor, politik, iz katerega so se med letoma 2008 in 2011 norčevali tako rekoč vsi, od opozicije, koalicijskih tekmecev do medijev in volivcev, je potem na predsedniškem položaju mirno ostal deset let. Volivci so mu ponesrečeno vladno epizodo odpustili.

Ta zgodovinski spomin moramo imeti v mislih danes, ko se približujejo nove predsedniške volitve. Tudi danes na njih kandidira človek, ki je še pred pol leta dejavno sodeloval v vladi, ki ji je volilno telo aprila množično odreklo podporo. Averzija do Janševe vlade in s tem do njenega ministra Anžeta Logarja je bila spomladi tolikšna, da je na volitve prišlo kar 70,1 odstotka volivcev, kot da bi naenkrat državljani odkrili državo. Tako visoke volilne udeležbe Slovenija ni imela od leta 1996, kar je bilo še v času, ko je bila demokracija mlada in ko so ljudje zaupali demokratičnim institucijam. Tudi Logar je bil na zadnjih volitvah poraženec. Leta 2018 je v svojem volilnem okraju prepričal 30 odstotkov volivcev, letos pa manj – 25,5 odstotka. Njegov izid je bil podoben izidu stranke SDS, ki je na volitvah izgubila.

A danes, ko je od volitev minilo pet mesecev, Logar kraljuje na lestvicah priljubljenosti. Različne javnomnenjske raziskave mu napovedujejo zmago v prvem krogu predsedniških volitev, realnih možnosti, da se ne uvrsti v drugi krog, ni. Kaj se dogaja s slovenskimi volivci? Znova pozabljajo?

Odgovor na to vprašanje je preprost. Volitev za predsednika republike ne moremo neposredno primerjati z volitvami za državni zbor. Pri prvih odloča posameznikov ugled, pri drugih pa, če seveda ne gre za fenomen novih obrazov, volivci vrednotijo tudi rezultate in delovanje političnih strank. Logar si je za predsedniške volitve izbral premeteno taktiko. Poskuša se distancirati od stranke SDS, priznava, da je njen član, da je predsednik sveta stranke, a se hkrati ograjuje od njenih najbolj destruktivnih potez. Ali natančneje, v intervjujih, na soočenjih, v javnih nastopih jih ne želi niti komentirati. Ne odgovarja na vprašanja o kršenju človekovih pravic v času prejšnje vlade. Ne odgovarja na vprašanja o povezavi z neliberalnim režimom Viktorja Orbána. Izmika se pojasnilom o tem, kaj pooblaščenci Janeza Janše počno na javni televiziji. Dela se, da vse to ne obstaja. Kot da še pred pol leta ni bil minister v vladi, ki je zatirala kritične glasove, ki je na ljudi metala solzivec, ki je kljub ustavnim določilom državljane zapirala v občine in jim pisala pravno neupravičene globe. Na vsa ta vprašanja pozna le en odgovor: »Bil sem minister za zunanje zadeve. Za delo v tem resorju tudi odgovarjam.«

Kdo zares je Anže Logar, bi morali volivcem predstaviti mediji, a se gredo uravnoteževanje. To bi lahko o njem povedali njegovi politični tekmeci, vendar se izogibajo konfliktu.

To je sprenevedanje. Morda je vlada res kolektivni organ, a v njej so ministri, ki o vladnih sklepih glasujejo. Če je kakšen minister avtonomen, glasuje tudi proti volji predsednika vlade, drugače od navodil svoje stranke. Takšen je bil nekoč Jože Mencinger, ki je bil v Demosovi vladi minister za gospodarstvo, a jo je zapustil, ker je tedanji predsednik vlade Lojze Peterle favoriziral privatizacijski model, ki mu ga je pripravil harvardski ekonomist Jeffrey Sachs. Ker se z njegovimi nasveti Mencinger ni strinjal, ker je izgubljal tudi politično podporo, je odstopil.

Je kaj takšnega storil Anže Logar, predsedniški kandidat, ki govori o povezovanju in sobivanju? Se je oglasil, ko se je Slovenija spreminjala v neoliberalno demokracijo, na kar so našo državo opozarjale evropske institucije? Seveda se ni. Anže Logar je molčal. Še več, bil je tisti politik, ki je s položaja zunanjega ministra mednarodno javnost prepričeval, da se v Sloveniji ne dogaja nič posebnega in da so politične napetosti posledica nagajanja bivših komunističnih struktur. Z drugimi besedami, Anže Logar ni samo podpiral političnih potez Janeza Janše, pač pa je bil tudi njihov izvrševalec. Bil je marljiv in tih.

Vse to bi morali volivcem predstaviti mediji, a se gredo uravnoteževanje. Vse to bi lahko o njem povedali tudi njegovi politični tekmeci, vendar se izogibajo konfliktu.

Morda pa se je Logar v nekaj mesecih spremenil? Morda je sprevidel svojo zmoto? Se bo predsedniški Logar distanciral od Logarja, ki je bil minister in član stranke SDS? Seveda se ne bo. Logar je v svoji politični karieri javno vseskozi podpiral politiko Janeza Janše. To je počel, ko je bil evropski poslanec, ko je bil poslanec v državnem zboru, ko je bil minister. To bo nedvomno počel, če bo seveda izvoljen, ko bo predsednik republike.

Borut Pahor je bil predsednik republike deset let. To je za politiko in politika dolga doba. V vsem tem času je to funkcijo ukrojil po lastni podobi, morda je ljudem odprl vrata v predsedniško palačo, a hkrati je predsedniški funkciji odvzel politični pomen. Pahor je bil prijazen fikus, nič več. Predsednik republike je lahko veliko več, lahko posredno vpliva na politične odločitve, lahko vodi politično razpravo v javnosti, lahko se izreka o vsebinah zakonov, lahko zahteva izredno sejo državnega zbora, lahko spregovori pred poslanci. Predsednik republike ima veliko možnosti, da vpliva na politično dogajanje. Tega se najbolj zaveda Miha Kordiš, ki v predsedniški kampanji vseskozi ponavlja, da bi, če bi bil predsednik republike, dajal glas delovnim ljudem, razžaljenim in pozabljenim. Pahor tega ni počel. A tako je deloval Danilo Türk, ko po volitvah leta 2011 Janezu Janši ni želel podeliti mandata za sestavo vlade. To je počel tudi mistični Janez Drnovšek, ki je zelo jasno pisal o »princu teme«. To je počel tudi Milan Kučan, človek, ki je do potankosti izpilil nianse javnih izjav. Pahorjevo predsedovanje je bilo izgubljeno desetletje.

Logar ima svoj slog, je gotovo bolj umirjen kot Janez Janša, ne žali političnih tekmecev, četudi je kdaj v kakšni parlamentarni komisiji nastopal arogantno. A gre za vtis. Logar bi na položaju predsednika republike podpiral politiko Janeza Janše in stranke SDS. Pahor ji tudi ni nasprotoval, morda se je z njo spogledoval, kohabitiral, a Logar bi politične cilje SDS gotovo dejavno podpiral. Denimo pri imenovanju ustavnih sodnikov, veleposlanikov, pri usklajevanju zunanjepolitičnih odločitev, pri vodenju politične razprave. Bi se Logar, kot je po prigovarjanju vendarle storil Borut Pahor, kar je bila ena od redkih svetlih potez njegovega predsedovanja, v imenu države opravičil izbrisanim? Bi, če bi postal predsednik, imenoval neodvisnega programskega svetnika na RTV Slovenija? Bi sklical tiskovno konferenco in vladi povedal, da je vladanje z odloki groba kršitev ustave?

Aprilska visoka volilna udeležba je bila posledica napetosti v družbi. Ljudje so ugotovili, da ni vseeno, kdo vodi vlado. Na predsedniških volitvah je udeležba navadno nižja kot na državnozborskih, leta 2017 je v prvem krogu volilo le 44,2 odstotka volivcev, v drugem le 42,1 odstotka. Le malo boljše je bilo pred desetimi leti. Tudi tokrat bo volilna udeležba nizka, če bo na volitve odšla več kot polovica volilnih upravičencev, bo to veliko presenečenje. To je dobro za Anžeta Logarja, volivci SDS so praviloma bolj disciplinirani kot volivci levosredinskih strank. Nižja ko bo volilna udeležba – boljše bo za Anžeta Logarja. In še nekaj deluje v njegovo korist: volilna tekma je bila za zdaj dolgočasna, brez resnih soočenj, izmenjav pogledov, afer, razlik. Vsi trije favoriti, Anže Logar, Nataša Pirc Musar in Milan Brglez, govorijo podoben jezik, nepolemičen in nevsebinski. Zakaj bi torej ljudje spet šli na volitve, če pa bodo izvolili še enega Boruta Pahorja?

Takšno razmišljanje je tudi največja past predvolilnega časa. Pahor je bil apolitičen, politika ga ni zanimala, užival je v soju žarometov, rad je stiskal roke volivcem in se dobrikal Janši, četudi ni bil njegov neposredni apologet. Logar ni takšen. Dela se apolitičnega, vodi pa ga jasna politična agenda. Če bo po kakem naključju 13. novembra zmagal v drugem krogu volitev, bo dan po prisegi v parlamentu postal Janšev predsednik države.

»Po vsaki noči pride jutro. Po zatemnitvi, ki je nastala aprila na državnozborskih volitvah, lahko velik korak k temu, da bo to jutro čim prej nastopilo, naredimo jeseni,« je julija v Bovcu Janša nagovoril člane svoje stranke in jih pozval, naj pomagajo »neodvisnemu kandidatu za predsednika države Anžetu Logarju«. In to Janševi privrženci tudi ves čas delajo.

Logar je sicer še vedno predsednik sveta SDS, najvišjega organa stranke.