Ustvarjanje lažne civilne družbe

»Ljudje smo ves čas izpostavljeni radioaktivnemu sevanju in tudi mi sevamo. To je naravni pojav. Radioaktivna je zato tudi marsikatera hrana. Na primer banane.« To je ena od objav portala jedrska.si na družbenem omrežju Twitter, pospremljena s fotografijo kupa banan, ki padajo iz kombija, in pripisom »Radioaktivno izlitje«. Portal jedrska. si se je pojavil nedavno, na videz gre za civilno pobudo. A dejansko je le eden od kanalov, po katerem državne energetske družbe, zlasti Gen energija, poskušajo popularizirati jedrsko energijo in tlakovati pot naklonjenosti javnosti gradnji drugega bloka krške elektrarne, JEK2.

Prejšnji petek je na Prešernovem trgu v Ljubljani Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije organiziralo dogodek Stand up for Nuclear. Spet naj bi šlo za civilno pobudo, njen cilj naj bi bil »približevanje jedrske energije ljudem«. Trg so preplavili stojnice in plakati z napisi »jedrska energija za ljudi in naravo«. A tudi delovanje tega društva podpira Gen energija s sponzorskimi sredstvi; po podatkih baze Erar je ta družba v 100-odstotni lasti Republike Slovenije društvu od oktobra 2014 nakazala skoraj sto tisoč evrov, zgolj septembra letos 10.450 evrov.

Gen energija je obsežno financiranje promocije JEK2 zagnala lani, pod vlado Janeza Janše. Prelomen je bil julij, ko je minister Nove Slovenije Jernej Vrtovec sredi poletnih dopustov Gen energiji izdal energetsko dovoljenje za gradnjo JEK2 in odprl pot za izvedbo upravnih postopkov, kot je umeščanje v prostor. Čeprav je bivša vlada dodelitev energetskega dovoljenja v javnosti komunicirala kot potezo, ki »nikakor ne pomeni, da JEK2 dejansko bo postavljen«, je bila ena prvih potez Gen energije po pridobitvi dovoljenja objava razpisa za komuniciranje projekta JEK2.

Gen energija se je odločila, da bo s kampanjo ustvarila navidezno civilno družbo, ki naj bi propagirala jedrsko energijo. A s tem je dejansko le škodovala razpravi o jedrski energiji, saj je vse postalo netransparentno.

Gen energija, takrat še pod vodstvom februarja letos odpoklicanega Martina Novšaka, je dveletni posel »Komunikacijska podpora, svetovanje in izvedba aktivnosti na področju korporativnih odnosov z javnostmi ter pri projektu JEK2« decembra lani dodelila podjetju Consensus – gre za kar 1,67 milijona evrov vreden projekt. Consensus je v večinski lasti Darinke Pek Drapal, ki je tudi direktorica, sicer pa soproga enega ključnih nekdanjih solastnikov družbe Pristop Andreja Drapala.

Drapal je v družbi Consensus vodja izvajanja komunikacijskih aktivnosti po omenjeni pogodbi z Gen energijo. Za 1,67 milijona evrov vreden posel je najel tri podizvajalce: svoje nekdanje podjetje Pristop, komunikacijsko podjetje Gaz iz Krškega, ki je bil včasih v solastništvu Pristopa, ter britansko podjetje Fluent in Energy ltd., ki se promovira z »18 leti komunikacijskih izkušenj v mednarodni jedrski industriji«. Koliko od 1,67 milijona evrov bo prejel vsak od četverice, iz pogodbe ni vidno. V oči bode dejstvo, da Pristop, ena največjih agencij v državi, ni oddala samostojne ponudbe, ampak nastopa »skrita« kot podizvajalka projekta.

Za kako velik projekt gre, pove podatek, da so poslovni prihodki Consensusa v zadnjih letih sicer znašali med 270 in 407 tisoč evrov. A posel je velik tudi za Gen energijo. Maja lani je na primer Gen energija z ameriško družbo Southern Nuclear, ki je operator več nukleark, podpisala 18-mesečno pogodbo za »konzultacije in svetovanje za novo nuklearno elektrarno JEK2«, in sicer za 375 tisoč evrov. Hkrati je Gen energija oktobra lani objavila javni razpis za izvedbo analize potresne varnosti za JEK2, za katero bo konzorciju ameriškega inženirskega podjetja Rizzo International, strokovnjaku za gibanje tal in profesorju z Berkleyja Normanu A. Abrahamsonu ter Geološkemu zavodu Slovenije odštela 1,2 milijona evrov. Torej pol milijona evrov manj, kot bo dobil Consensus s partnerji za nagovarjanje in prepričevanje slovenske javnosti.

Andrej Drapal nam je nanizal vrsto »izdelkov«, vezanih na različne komunikacijske kanale, od fizičnih prostorov do družbenih omrežij, s ciljem informiranja »o nujnosti jedrske energije kot stabilne, zanesljive, cenovno ugodne in trajnostne podlage za druge, manj stabilne trajnostne vire električne energije«. Na vprašanje, ali je tudi spletna stran jedrska.si, ki se je pojavila pred meseci, komunikacijski »izdelek« razpisa, je Drapal pojasnil, da ne, ker da je jedrska.si »civilna iniciativa«.

Seveda pa to ne drži. Gre za komercialni projekt posavskega podjetja ePosavje Media, ki je v lasti krškega komunalnega in gradbenega podjetja Kostak. Jedrska.si se javnosti res predstavlja kot »projekt portala ePosavje.com«, torej projekt lokalnega medija, priglašenega na ministrstvu za kulturo. A projekt finančno podpirajo lokalna podjetja, ki poslovno sodelujejo z jedrsko industrijo, pritrjuje Tomi Horvat, direktor ePosavje Media. »Ta podjetja v izgradnji drugega bloka tudi sama vidijo gospodarsko priložnost za svoj razvoj in delovanje. Posavje je zelo majhno okolje in medijska ’hišica’, kot je naše podjetje, podpira vse lokalne razvojne projekte. Ocenjujemo, da je projekt JEK2 glavni razvojni projekt nadaljnjih 40 do 50 let v našem prostoru. Od njega je odvisen razvoj Posavja, drugih projektov ni na vidiku.«

Odgovorni urednik ekipe Jedrska.si prihaja iz podjetja Gaz, enega izmed treh partnerjev 1,67-milijonskega komunikacijskega posla Gen energije. V ekipi so še predstavniki lokalnih podjetij, znani piarovci in (vsaj) ena influencerka. In ta ekipa na videz neodvisno promovira jedrsko energijo zlasti intenzivno na družbenih omrežjih. Na Facebooku, kjer je jedrska.si prisotna od februarja letos, je imela to sredo 251 sledilcev, na Instagramu 179 in na Twitterju 1609. Sporočila, kot je na začetku omenjeno o radioaktivnih bananah, so na platformi pogosta, dejstva o jedrski energiji so predstavljena »s toplino in ljubkostjo«, če povzamemo eno od podpornic.

Aktualna vlada (podobno kot prejšnja) trdi, da zdaj sicer še ni čas za kakršnokoli odločanje. »Ključni parametri projekta JEK2, na podlagi katerih bi se državljani lahko informirano odločali na referendumu, še niso znani,« so v torek odgovorili iz vladnega urada za komuniciranje. »Dokončna odločitev o JEK2 se pričakuje do leta 2027, pred tem pa bo treba preučiti tudi možnosti rabe drugih (novih) jedrskih tehnologij.« Čeprav odločevalci tega ne želijo javno izreči, imata Evropa in tudi Amerika namreč danes pri načrtovanju novih jedrskih elektrarn velik problem: na svojih tleh v tem trenutku nimata niti enega proizvajalca, ki bi bil zmožen zagotoviti serijsko proizvodnjo jedrskih reaktorjev. »Sprejemljive bodo le tiste jedrske tehnologije, ki jih obvladuje zahodni svet,« je zaveza v koalicijski pogodbi. A vse, kar je trenutno v gradnji, so pilotni projekti, nedokončani, serijsko nihče ni sposoben zagotoviti proizvodnje. In prav nič ne kaže, da se bo to hitro spremenilo.

Na ministrstvu za infrastrukturo sta 13. septembra na temo razpoložljivih tehnologij za gradnjo in upravljanje jedrskih elektrarn potekala ločena sestanka; na prvem je bil ob ameriški veleposlanici Jamie Harpootlian predstavnik podjetja Westinghouse Elias Gedeon (tehnologija Westinghousa je bila leta 1971 izbrana za obstoječi prvi blok JEK), gosta drugega pa sta bila ob predstavniku francoskega veleposlaništva predstavnika večinsko državne multinacionalke Électricité de France EDF Marie-Agnes Berche in Frederic Mazallon. »Povedali smo jim, da v Sloveniji še ni sprejeta niti dokončna strateška odločitev o gradnji (referendum). Poudarjeno je bilo, da je trenutna prioriteta vlade spopadanje z energetsko krizo in draginjo,« so sklep sestanka, ki je bil sklican na pobudo gostov, povzeli na ministrstvu.

Zakaj torej državna energetika toliko vlaga v spremembo javnega mnenja, če dejanske tehnologije sploh še ni na vidiku? Ali morda Slovenci tako zelo nasprotujejo jedrski energiji? Društvo jedrskih strokovnjakov Slovenije v septembrski izdaji svoje revije e-Jedrce navaja, da najnovejša javnomnenjska raziskava, ki jo je za družbo Gen opravila agencija Aragon, kaže na povečanje podpore jedrski energiji na splošno in tudi projektu JEK2. Gradnjo JEK2 naj bi na ravni celotne Slovenije podpiralo 55 odstotkov vprašanih, v Spodnjem Posavju, kjer z jedrsko elektrarno sobivajo, pa 69 odstotkov vprašanih. Trend rasti podpore pripisujejo tudi »okrepljenim komunikacijskim aktivnostim različnih deležnikov znotraj jedrske skupnosti«.

Ravnanje Gen energije in tudi pasivnost vlade ob njem sta problematična, opozarja Tomislav Tkalec iz društva za sonaraven razvoj Focus, ki ima status društva v javnem interesu na področju energije. »Imamo državno podjetje, ki vlaga ogromno denarja v aktivno utrjevanje podpore za izgradnjo JEK2 v javnosti, čeprav na ravni države sploh še ni sprejeta odločitev, da se gre v projekt. Gen dela vse, da se mnenje javnosti preoblikuje v podporo JEK2. In vlada to dopušča. Moral bi ukrepati Slovenski državni holding in se kot upravljavec naložb države odzvati na to trošenje,« pravi Tkalec. »Tako se ponavlja praksa, ko se državni energetiki dopušča, da troši, nato pa energetika prav s to visoko porabo in tudi s podporo dela javnosti izsiljuje izvedbo projekta po načelu ’Smo že predaleč, da bi zaustavili’.« V Gen energiji dejansko že danes navajajo podatek, da so skupni stroški vseh raziskav, ki so bile v dobrem desetletju izvedene za namene projekta JEK2, do konca 2021 znašali že 17,9 milijona evrov.

Temeljna vprašanja pa ostajajo nedogovorjena. Zakaj so že zdaj začeli promocijsko akcijo, če je projekt še tako zelo oddaljen, saj tehnologije sploh še ni? Gre sploh za promocijo jedrske energije ali za navidezen projekt? Če gre za dejansko akcijo, zakaj so se odločili za zlorabljanje verodostojnosti prave civilne družbe, saj namenoma ustvarjajo navidezen vtis, da se podporniki oglašajo sami od sebe, čeprav za tem z denarjem prek agencij stoji državna Gen energija? So morda denar dobili tudi nekateri nacionalni mediji, ki danes nenadoma zelo aktivno podpirajo jedrsko energijo, pri čemer pa ne razkrijejo, da gre dejansko za plačane objave? Februarja letos je denimo Gen energija podpisala sponzorsko pogodbo s časnikom Finance v višini 10 tisoč evrov, marca pa z Delom za 18 tisoč evrov. Je to res pot, ki naj bi zagotovila verodostojno razpravo o tej izjemno pomembni temi, o kateri naj bi na koncu »informirano« odločali volivci?