Primc poskuša še s četrtim referendumom, a tokrat mu ne more uspeti

V politiki odločajo številke. Tisti, ki mu uspe prepričati več volivcev, zmaga, oni drugi, ki ima manjšo podporo, pa je poražen. V resnici je zelo preprosto. Na državnozborskih volitvah je Gibanje Svoboda podprlo 410.769 volivcev, SDS je zbrala 130 tisoč glasov manj. Vendar je mogoče s številkami manipulirati. Stranka NSi se je takoj po volitvah hvalila, da je bila uspešna, ker je dobila enega poslanca več kot na prejšnjih volitvah. To drži, a hkrati je v relativnem smislu zbrala manj glasov kot leta 2018.

Eno od največjih manipulacij, povezanih z volilnimi podatki, izrekajo nasprotniki zakonske novele, ki bo na podlagi odločitve ustavnega sodišča izenačila pravice istospolnih in raznospolnih parov. Aleš Primc in druščina trdita, da je ustavno sodišče povozilo voljo skoraj 1,1 milijona državljanov, ki naj bi na treh referendumih glasovali za spoštovanje otrokove pravice do mame in očeta. To je velika laž. Ljudje so na voliščih res odločali trikrat, enkrat o pravici samskih žensk do oploditve z biomedicinsko pomočjo, kar je bilo pred več kot 20 leti, in dvakrat o spremembah družinskega zakonika, a teh glasov ne moremo kar seštevati.

Zdaj Primc torej poskuša znova. Ta teden je v parlament vložil zahtevo po razpisu še enega referenduma na to temo. Zbral naj bi bil več kot 30 tisoč podpisov. Razmere pa so drugačne kot nekoč. Nova ustavna ureditev izrecno prepoveduje razpis referenduma o »zakonih, ki odpravljajo protiustavnost na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali drugo protiustavnost«. Spremembe družinskega zakonika, ki so zmotile Primca, so nastale na podlagi odločbe ustavnega sodišča, ki je ugotovilo protiustavno diskriminacijo istospolnih parov. Tudi tukaj so odločale številke, odločitev o nedopustni diskriminaciji je na ustavnem sodišču podprlo šest ustavnih sodnikov, trije so bili proti. Še en referendum o tej temi torej ni mogoč.

Primc pa bo vseeno poskušal. Najprej bo njegovo pobudo zavrnila poslanska večina, potem se bo obrnil na ustavne sodnike, ti pa ga ne bodo uslišali. Razloga za to sta dva: prvi je že omenjena odločba, ki je ugotovila neustavnost, drugi pa še ena, starejša odločba ustavnega sodišča. To je leta 2015 z nenavadno pravno argumentacijo dopustilo referendum na isto temo, saj je s petimi glasovi proti štirim odločilo, da »referenduma ni dopustno razpisati le o zakonih, ki odpravljajo tisto protiustavnost, ki jo je predhodno v svojih odločbah že ugotovilo ustavno sodišče«. Zakon, ki zdaj moti Primca, je ravno rezultat na ustavnem sodišču predhodno ugotovljene neustavnosti.

Primc se ne bo ustavil, govoril bo o sveti vojni in nedolžnih otrocih, o ogrožanju nacionalne substance in zanikanju krščanskih korenin. Naj, ima pravico. A treba je zapisati, da on, državni svetniki, poslanci, ki dobro vedo, kaj piše v slovenski ustavi, izkoriščajo stiske manjšinske skupnosti, jo demonizirajo, napadajo, žalijo in ji grozijo. Vredni so prezira. Manipulirajo tudi z ljudmi, ki ne poznajo ozadja, ki niso prebrali odločbe ustavnega sodišča in ki se bojijo nečesa, kar ni res. Tudi zato so vredni prezira. Ne gre za družino, za varstvo otrok, gre za politično preračunljivost. Spomnimo se dogajanja z izbrisanimi, tudi takrat sta obstajali odločbi ustavnega sodišča, a politika je zaradi preračunljivosti razširila mit o špekulantih, velik del Slovenije pa je bil prepričan, da so ljudje, ki so zaradi birokratskega etničnega čiščenja pristali na robu družbe, sami krivi za svoje težave. Šele Evropsko sodišče za človekove pravice je dalo izbrisanim prav, nazadnje pa se jim je v imenu Republike Slovenije, v imenu državljanov in državljank torej, opravičil tudi odhajajoči Borut Pahor.

V politiki morda res štejejo številke, a ustavna demokracija ni diktatura večine nad manjšino. Nasprotno, v demokraciji so manjšine še posebej varovane. Živimo v času različnosti, pluralnosti, enakopravnosti in ne v času enoumja. Četudi nekateri tega ne razumejo. Presvetli nadškof Stanislav Zore je denimo v pridigi ob začetku študijskega leta mladim zažugal, da mavrična izbira ne pomeni svobode, »mavrična prihodnost v vsakem primeru pomeni odločitev za smrt.« Kakšna smrt, gospod nadškof?