Naj stvari so tri

Gostilna Stara kašča
Gradišče 8, Vrhnika
Tel.: 040 233 303
V Stari kašči od nedelje do četrtka delajo od 11. do 22., ob petkih in sobotah pa do 23. ure.

Ambient:
prostorna, domačna, malo po taljanskih šegah opremljena gostilna; če bi sukali kaj drugega kot radioaktulne dalmaš jokarije, bi bilo prav fajn

Napitki:
nekaj primorskih penečih, belih in rdečih buteljk točijo na kozarec, cene so približno trikratnik kletnih

Vegetacija:
pri picah, solatah in paštah se najde kar nekaj brezmesnih, tudi veganskih možnosti

Dostopnost:
parkirna mesta so pred gostilno, do nje pa vodi za gibalno ovirane malo preveč stopnic

Fino:
tun s sezamom
pesini ravioli

Ne tako fino:
fuži s tartufi
manjkajoče stvari

Piščančja pašteta je stala 12,5, pesini ravioli 14,5, fuži s tartufi 16,9, tunov stejk 23,5, jagnječje zarebrnice 28,9, sladice pa po 5 evrov.

»Pa imamo še eno potrditev Murphyjevega zakona slovenskih oštarij: točno tega, kar bi, danes nimajo,« je nekoliko sitno pripomnil eden od Konzumovih terenskih delavcev in v jedilniku vrhniške Stare kašče začel iskati alternative za manjkajoča gosja jetra z mangovim sorbetom in žrebičkovo taljato z lešnikovo polento in dimljeno rikoto. Celotno divizijo burgerjev smo preskočili, ko smo videli, da njih cenovni razpon sega od 11,9 do 18,9 evra, oddelek pic pa (čeprav je bilo kar nekaj kombinacij oblog zanimivih), ker dvomimo, da bi po kakšni ostalo dovolj prostora za pokušanje še česa drugega.

Žalost zaradi odsotnosti gosje jetrne komponente nam je sicer uspelo zasilno potolažiti z veliko kepo piščančje jetrne paštete, ki jo v Stari kašči po zgledu nekaterih kvazinobel ljubljanskih gostinskih priljubljenic opremljajo z medom in tartufi, s katerih umetno aromo na Vrhniki še dodatno zapretiravajo z uporabo tartufnega olja. To je preveč agresivno dozirano tudi na fužih s tartufi, ki so nam jih – namesto naročenih z bivoljo mocarelo, baziličnim pestom in paradižniki – prinesli po pomoti, a smo jih v duhu šokantnega podatka o 68 kilah hrane, ki jih povprečno na leto zavržejo slovenska usta, vseeno sklenili pojesti, vrhniški pobje pa nam jih potem tudi niso zaračunali.

Poleg tartufnega olja in parmezanovega krekerja, ki se je pojavil kar na treh jedeh, imajo v Stari kašči zelo radi tudi pistacije. Te vojaško zelene oreščke z olivcem stolčejo v pesto in z njim dresirajo ljubke, s kremasto skuto polnjene rdečepesne raviolčke, kombinacija vsega pa je tvorila eno prepričljivejših epizod našega večernega obiska. Naslednji radodarni odmerek pistacije je prišel v obliki hrustljave panade, v katero so oblekli jagnječje zarebrnice; te so po termični obdelavi ohranile rožnato in sočno sredico, tudi priloženi (zelo nežno) dimljeni krompirjev pire se jim je podal, edino težavo utegne za marsikateri golt pomeniti gargantovska porcija, s katero bi zlahka nahranili vsaj par lačnih ust.

Najelegantnejša, v vseh pogledih všečna in vzorno pripravljena jed je bil krožnik z natančno pečenim, v sezamu povaljanim tunovim stejkom, ki so ga podložili z mešanico pečenega mladega krompirja, bučk, napol pečenih češnjevih paradižnikov, vse skupaj pa je vezala nežna, a prezentna aroma žafranove kreme. V finišu namreč ni bilo več kakšnega presežka – vrhniški štrukelj – v osrčje role poleg skute denejo še suhe slive – je bil zgledno zrolan in okusen (a mikrovalovljen do stopnje »pazi, opekline«), skutna tortica pa tudi čisto sprejemljiv sredinski slaščičarski izdelek.

Stara kašča se hoče s trendovsko ponudbo distancirati od pridevnika v svojem imenu, kar ji pravzaprav čisto dobro uspeva. Zelo polomili ga med našim obiskom niso, prav vriskali od navdušenja pa tudi nismo. Verjetno ne usekam zelo mimo, če zapišem, da je Stara kašča najvarnejša izbira za rahlo ambicioznejše vrhniške jedce.