Bo SDS dobila predsednika?

V petek, devet dni pred predsedniškimi volitvami, je novi mladi voditelj TV Dnevnika Nejc Krevs prebral kratko novico, da je Anže Logar dobil pomembno italijansko odlikovanje »vitez velikega križa«. Razlog za tolikšno čast naj bi bila njegova vloga, ki jo je v prejšnji vladi imel na položaju ministra za zunanje zadeve. Lepo, zasluženo, vendar omenjena novica ni bila nič novega. Državniško priznanje je italijanski predsednik Sergio Mattarella uradno podpisal že pred meseci, natančneje 2. junija. Na isti dan so odlikovanje dobili še trije Slovenci: nekdanji veleposlanik v Rimu Tomaž Kunstelj, nekdanja ministrica za Slovence po svetu Helena Jaklitsch in Vojko Volk, ki je bil konzul v Trstu, danes pa je državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Roberta Goloba. Kot so potrdili z italijanskega veleposlaništva, navadno razglasijo prejemnike častnih nagrad dvakrat na leto, takrat so objavljena njihova imena. Tudi Logarjevo je bilo. Njegovo ime je bilo na spletni strani predsednika Italije vidno že septembra, najverjetneje pa neposredno po razglasitvi, torej že junija. Četudi naj bi bil Logar odlikovanje fizično prejel šele zdaj, je za novico o časti podobno kot drugi odlikovanci izvedel že poleti. A lavreat Logar je sporočilo o svojem odlikovanju, drugih v sporočilu za javnost ni niti omenil, medijem poslal šele 14. oktobra. Zgodbo o italijanskem priznanju je ponosno objavil na svoji spletni strani, s čimer je želel prikazati, kako dober politik naj bi bil. Ali preprosteje: manipuliral je.

Zgodbo o zapozneli objavi o Logarjevem odlikovanju je treba razumeti v kontekstu predsedniških volitev. Predvolilna kampanja Logarju dobro uspeva. Verjame mu velik del volivcev in volivk. Teden pred volitvami vodi po tako rekoč vseh raziskavah javnega mnenja, v ponedeljek v Dnevniku objavljeni izsledki raziskave agencije Ninamedia mu denimo napovedujejo celo 38,5-odstotno volilno podporo.

Če bo v nedeljo res dosegel napovedani izid, bo kot kandidat desnice v prvem krogu uspešnejši, kakor sta bila Jože Pučnik in Barbara Brezigar, da poloma Lojzeta Peterleta in Milana Zvera, ki sta pred desetimi in petimi leti neuspešno kandidirala za predsednika republike, niti ne omenjamo. Če bo Logarju v nedeljo res uspelo prepričati tako velik delež volivcev, to pomeni, da ne nagovarja le volivcev SDS, pač pa tudi druge, tiste, ki so na volitvah podprli NSi, in one, ki so do političnih strank neopredeljeni. Dejstvo, da je neodvisni Logar predsednik sveta stranke SDS, ki je bila aprila poražena na volitvah, jih ne moti.

Predsedniške volitve niso ena od oblik strankarskega opredeljevanja. Ljudje volijo tistega, ki jim je všeč ali pa jih vsaj ne odbija. Zdi se, da je za zdaj volivcem najbolj všeč po novem priljudni in vljudni, veliki in postavni kandidat Logar. Všeč jim je njegova nova nekonfliktnost, všeč jim je, kako nastopa, všeč jim je, ker govori zbrano, razumljivo, prepričljivo, aroganco za zdaj spretno skriva. Očitno jim je vseeno ali pa pozabljajo, kaj se je dogajalo v času prejšnje vlade, kakšna je bila pri tem njegova vloga. Zdi se jim, da je Logar človek dialoga in prihodnosti. Pa čeprav je v resnici tisti, ki je izpeljal enega izmed najbolj nečednih poslov v prejšnji vladi: od Janševega brata Rajka je ministrstvo za zunanje zadeve kupilo 78 tisoč kemičnih svinčnikov.

»Res je, da je velika večina volivcev politiko, ki jo je dolga leta podpiral Anže Logar, aprila večinsko zavrnila, a ljudje so zavrnili Janeza Janšo, vse, kar je predstavljal, niso pa se neposredno odločali o Anžetu Logarju.«

Njegova najresnejša politična tekmeca Nataša Pirc Musar in Milan Brglez dajeta drugačen videz. »Logarjevo vodstvo je izključno posledica spopada na levici, strategije, ki pravi, da je vsebinskih razlik med Milanom Brglezom in Natašo Pirc Musar tako malo, da jih moraš iskati, zato bi se rada tudi distancirala drug od drugega, zato se napadata. Leva stran bi morala delovati bolj usklajeno, skupno, v širokem polju, torej od Mihe Kordiša, ki je najbolj lev, pa do Nataše Pirc Musar, ki je najbolj sredinska. Tega povezovanja ni, leva stran je, kot je običajno zanjo, sprta,« o predvolilnem dogajanju pravi Samo Uhan, profesor na Fakulteti za družbene vede in dolgoletni sodelavec Centra za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. »Na drugi strani pa se je pri Logarju vzpostavil videz nekonfliktnosti, umirjenosti, preudarnosti, zato je kot kandidat prepričljiv. Res je, da je velika večina volivcev politiko, ki jo je dolga leta podpiral Anže Logar, aprila zavrnila, a ljudje so zavrnili Janeza Janšo, vse, kar je predstavljal, niso pa se neposredno odločali o Anžetu Logarju. Temu se je v zadnjih mesecih uspelo distancirati od Janše, kot da ni bil 20 let član stranke SDS in kot da na kongresih te stranke ni podpiral njenega predsednika.«

Kdo je Anže Logar?

Logar se na volitvah predstavlja kot neodvisni kandidat, kandidira s podpisi volivcev, v javnih nastopih se skuša distancirati od stranke SDS. To mu presenetljivo uspeva, pa četudi je njegova celotna politična in karierna pot povezana z Janezom Janšo. Že pred 20 leti je bil aktiven v mladinskem podmladku stranke, na celjskem kongresu leta 2001 je postal član izvršilnega odbora stranke, nato pa se je leta 2003 kot predstavnik SDS zaposlil v evropskem parlamentu, kjer je delal v politični skupini EPP. Po zmagi SDS na volitvah leta 2004 se je vrnil v Slovenijo, prevzel oddelek za stike z javnostjo v vladni službi za evropske zadeve in nato, malo pred začetkom prvega predsedovanja Slovenije Svetu Evrope, postal direktor Janševega vladnega urada za komuniciranje in uradni govorec slovenskega predsedovanja. Od takrat je šla njegova politična kariera samo še navzgor. Delal je v direktoratu za gospodarsko demokracijo na ministrstvu za zunanje zadeve, bil je ljubljanski mestni svetnik stranke SDS, dvakrat je bil njen poslanec, enkrat minister. Vse to mu brez politične podpore stranke ne bi uspelo. Ljubezen je vzajemna. Anže Logar v vseh teh dolgih letih ni nikoli javno kritiziral političnih potez SDS in njenega predsednika. Nikoli. Zdaj kot neodvisni predsedniški kandidat vodi svet SDS, ki je strankin najvišji organ in ki med kongresoma določa in usmerja politiko. V zadnjih 20 letih se je stranka radikalizirala, stopila je skrajno desno, vendar Logarja to očitno ne moti, če bi ga, bi jo že zapustil, namesto tega oblikuje njeno politiko.

Ljudje, ki ga dobro poznajo, ki so delali z njim na ministrstvu za zunanje zadeve, pravijo, da je obrtniško korekten, vljuden, a da mu spodrsne, ko zahteve stranke pomeša s potrebami države. Takšnih primerov je res veliko, ko je bil minister, in tudi prej, ko je bil poslanec, ni znal ločiti interesov države in partikularnih interesov SDS.

»Pri Anžetu Logarju je jasno, kdo je ta človek, jasno je, da ne more delovati drugače, kot je do zdaj, jasno je, da deluje skladno z željami in cilji ozke skupine posameznikov, ki jih vodi Janez Janša.«

Naštejmo le nekaj zadnjih primerov. Ko je decembra lani evropski parlament glasoval o resoluciji o vladavini prava v Sloveniji, večino evropskih poslancev sta zmotila vladni odnos do medijev in neimenovanje evropskih tožilcev, je Logar na položaju ministra za zunanje zadeve dejal, da gre za politični dokument, »ki ne potrebuje posebne pozornosti«. Ko je tedanji predsednik vlade Janez Janša po ameriških volitvah za volilno zmago čestital poražencu Donaldu Trumpu, ne pa pravemu zmagovalcu Joeju Bidnu, je Logar pojasnil, da slovenska vlada ni čestitala napačnemu predsedniku, ker je čestitka »prišla z osebnega profila predsednika vlade«. Ko je poročilo o vladavini prava pisala tudi evropska komisija, je Logar v Bruselj poslal 36 strani dolg vladni odgovor s svojim »osebnim dopisom«. V njem je govoril o bančnih goljufijah, o totalitarnih simbolih, ki jih nosijo nekateri sodniki, o zadevi Patria. Omenil je uspehe in dosežke komisije, ki naj bi v parlamentu preiskovala pranje iranskega denarja, kot poslanec jo je vodil prav on, ni pa dodal, da je kot vodja komisije zaslišal le tri priče in da so na koncu preiskovalni organi (tožilstvo, Banka Slovenije, policija) zavrgli obtožbe – le kot medklic: tožilec, ki je nazadnje uradno zavrgel to zadevo, je bil Jaka Brezigar, sin nekdanje predsedniške kandidatke Barbare Brezigar. Logarjevih grehov je še veliko, v času ministrovanja je zunanjepolitično strategijo Slovenije obrnil proti Višegradu in Orbánovi Madžarski, v Strasbourg, na Svet Evrope, pa je kot minister poslal žaljiv dopis, v katerem so bili slovenski mediji označeni za »komunistične«. Namesto da bi se kot demokrat distanciral od uničevanja Slovenske tiskovne agencije, je v tujini raje govoril, da »slovensko novinarstvo ni uravnoteženo«, da potrebuje več »profesionalizma«, kar naj bi ločilo »politični aktivizem od novinarstva«. Te izjave, ki jih je objavil bruseljski Politico, je Logar, minister in član vlade Janeza Janše, izrekel v času, ko je bil še lastnik petih delnic Nova24TV.

Vtis in prijazen obraz pogosto zavajata. Logar je bil vedno izvrševalec politike Janeza Janše. Ker je bil zvest kader, je dobival vodilne funkcije. Na očitke o slepomišenju odgovarja, da je glasen »zgolj v internih pogovorih«, potez svojih političnih sopotnikov pa javno ne želi komentirati. »Odgovarjam le za tisto, kar delam sam.« A v resnici, kot opozarja Samo Uhan, sploh ne odgovarja na vprašanja. Ko ga novinarji vprašajo, kaj si misli o odločitvi ustavnega sodišča, ki je izenačilo pravice istospolnih in raznospolnih parov, odgovori, da je treba v demokraciji spoštovati odločitve ustavnega sodišča. Ne pove, kaj si misli o njih, ne pove svojega mnenja, ponavlja, kar ga niso vprašali.

»Logarjeva taktika je inteligentna. Bil je v prejšnji vladi, a ni odgovoren za njene slabe poteze. Podpiral je Janeza Janšo, a njegovih potez danes ne želi komentirati. Raje govori o sebi, ne pa o drugih,« Logarjevo taktiko opisuje Vlado Miheljak, kolumnist Mladine in socialni psiholog. »Toda vedeti je treba, da Logar ne bo novi Borut Pahor, ta se je vsaj delal, da ni naklonjen Janezu Janši, čeprav smo vsi vedeli, da je, Anže Logar bo na tem položaju izvrševal Janševo politiko.« Volivci ne razmišljajo politično. Volijo tiste, ki so jim všeč. »Na modrost volivcev se je res težko zanašati. Še zdaj težko razumem, kako so po prvem mandatu na položaju predsednika republike znova izvolili Boruta Pahorja, težko razumem, kako so ga pred desetimi leti sploh izvolili na to mesto, če so ga prej dobesedno pregnali s položaja predsednika vlade.«

»Škodljiva Pahorjeva zapuščina se ironično kaže v tem, da volilno telo verjame v smiselnost suspenza predsednikovega mnenja, zaradi česar nagrajuje kandidate brez barve, vonja in okusa, ki se ob vprašanjih novinarjev na veliko pretvarjajo.«

Tudi Jaša Jenull, prvi obraz kolesarskih protestov, je zelo skeptičen glede Anžeta Logarja, trdi, da je nevaren, da je celo nevarnejši od Janeza Janše. Zakaj? »V nasprotju z njim je svoja stališča in načela sposoben zaviti v bolj sprejemljive besede, njegova retorika ne zbuja odpora, ni sovražna, kot je tista, ki jo uporablja njegov šef.« Gre za isto politiko, samo lepše zveni. To, da se Logar od nje oddaljuje, torej ne pomeni nič? »Seveda ne, vse to je absurdno, smešno je tudi, ko Logar o sebi govori kot o neodvisnem kandidatu. Bil je član vlade, ki je kršila človekove pravice in nad ljudi pošiljala policiste, pa se v tem času ni niti enkrat javno oglasil.«

Upehana konkurenca

Jana Javornik je raziskovalka, med drugim predava na Univerzi v Leedsu v Veliki Britaniji, še nedavno je bila direktorica direktorata za visoko šolstvo, a jo je zaradi zagovarjanja javnega šolstva odstavila zadnja Janševa vlada. Pravi, da ima SDS najzvestejše volilno telo, ki ne potrebuje vsebine, bolj ko se nekdo identificira s to politično stranko, večja je verjetnost, da bo šel na volitve. »Logar bi tako lahko kampanjo že zaključil in iz nastopov se zdi, da je to tudi storil – na soočenjih je le pojavno, ne vsebinsko, kar je zanj najvarnejši pristop. K njemu zaradi premišljeno ustvarjene podobe pokroviteljstva in spravništva vleče mnoge (tudi latentno) desne volivce.« Določata ga torej izmuzljivost, preračunljivost. »V taki igri se slabše znajde Brglez, ki namesto znane mirnosti, prepričljive in spoštljive retorike ter diplomatske spretnosti nastopa nekarakterno, zaigrano in deluje agresivno. Logar ima v nasprotju s protikandidati na levi podporo mreže rodoljubov vseh vrst; ti so izvrstno organizirani.«

Logarjeva prednost ni plod samo njegove spretnosti. Njegova največja tekmeca Nataša Pirc Musar in Milan Brglez se zapletata, prva pozablja, da so človekove pravice tudi socialne pravice, drugi deluje nemirno in vzvišeno. »Nataša Pirc Musar ima res velik problem s svojimi prihodki, je uspešna in ugledna odvetnica, a plačuje manj dohodnine kot povprečni Slovenci. Hkrati govori, da je zanjo pomembna socialna država. Pravi sicer, da državi konec leta nakaže davek od izplačanega dobička svoje odvetniške firme, a gre za obliko davčne optimizacije. Počne isto, kot je počel ali pa še vedno počne njen mož z veriženjem množice podjetij v različnih državah. Po drugi strani ima velike težave tudi Milan Brglez, predvsem je neprepričljiv, slabo nastopa, hkrati pa se zdi, da nima resne politične podpore niti Tanje Fajon niti Roberta Goloba. Kot da si predsednik vlade ne bi želel, da bi Milan Brglez prišel v drugi krog. Postavlja se relevantno vprašanje, ali je Brglez v drugem krogu bolj izvoljiv kot Nataša Pirc Musar ali morda ne,« še pravi Vlado Miheljak. Tanja Fajon in Robert Golob sta sicer v sredo na posebni novinarski konferenci javno podprla Milana Brgleza, a to je bilo zelo pozno.

Ne smemo pa zanemariti še nekega dejstva. Kako se je že začela volilna kampanja? Junija je Nataša Pirc Musar napovedala kandidaturo, nato ji je takoj sledila Marta Kos. Sledili so prepiri o tem, katera je boljša, katera je bolj neodvisna. »Ključ razlage drsenja Nataše Pirc Musar po lestvici je najbrž v prehitrem in agresivnem startu kampanje, kajti ljudje ne marajo, če se kdo ponuja sam,« pojasnjuje filozof Boris Vezjak. »Po rivalstvu med njo in Marto Kos je postalo jasno, da volivci takšen petelinji dvoboj težko gledajo, zato je gotovo nekaj odstotnih točk Logar pridobil že, ker je pravega spola. Želim povedati, da Slovenci morda še niso najbolj pripravljeni, da bi imeli predsednico, ker se nacionalni spontani seksizem zdi premočan dejavnik.« Kar je ena od ključnih prednosti Nataše Pirc Musar, torej to, da je ženska, je hkrati tudi njena slabost.

Na volitvah sicer odloča taktično glasovanje, lahko se zgodi, da bodo volivci med Brglezom in Pirc Musarjevo izbrali tistega, ki ima v drugem krogu več možnosti, da porazi Anžeta Logarja. »Volivci levice in sredine, ki zavračajo Logarja, ne bodo sedeli križem rok, ampak se bodo po zgledu državnozborskih volitev odločali za glas ’anti Logar’. Na tej točki lahko računamo na pršenje izbir in kanibalizem na levici, kakršnega smo že vajeni na državnozborskih volitvah, kjer se opredeljujejo proti Janši,« še pravi Vezjak.

Pahorjeva senca

Vrnimo se na začetek, k funkciji predsednika republike. Deset let jo je opravljal Borut Pahor, poleg Milana Kučana je edini slovenski predsednik, ki je odslužil dva mandata. Deset let je v politiki dolga doba, Pahor pa je v vsem tem času letvico spustil tako nizko, da se zdi, da je funkcija predsednika republike le protokolarni šov, sejem ničevosti. »V resnici nikoli ne tematiziramo, kako pomembna je funkcija predsednika,« o vsem tem razmišlja Nika Kovač iz Inštituta 8. marec. »Predsednik je človek, ki ima vpliv na izbiro veleposlanikov, izbira kandidate za ustavne sodnike, je poveljnik vojske, je predvsem nekdo, ki lahko na simbolni ravni nakazuje, kaj je v družbi prav in narobe. Zdi se, da so stranke levosredinskega pola v to predsedniško tekmo vstopile s figo v žepu, strategije za kampanjo niso bile pripravljene, dogajale so se menjave, vse to pa je povzročilo, da se je prepričanje, da na položaju predsednika države potrebujemo človeka, ki zagovarja pomen socialne države in podobno, izgubilo.«

Oto Luthar je zgodovinar, je direktor ZRC SAZU, sodeloval pa je tudi na protestih zoper Janševo vlado. Tudi on težave levice s predsedniškimi volitvami povezuje z dediščino Boruta Pahorja. Zelo oster je. »Če na vse skupaj pogledamo s historičnega vidika, postane jasno, da imamo opravka s fenomenom ’časa potem’. Podobne stvari so se dogajale med katastrofičnimi poboji v času po 30-letni vojni, po prvi in drugi svetovni vojni, tudi po koncu hladne vojne, za katero nisem prepričan, da se je končala. Ljudje zaradi različnih razlogov ne vidijo očitnega, tistega, kar jim visi pred nosom, eden od razlogov zanikanja je dejstvo, da je travma tako močna, da s tem ne želiš imeti opravka.«

In kako je to povezano s predsedniškimi volitvami? »Pri znancih, različnih ljudeh, sodelavcih opažam, da je bila izkušnja z Borutom Pahorjem tako močna, travmatična, da se s prihajajočimi predsedniškimi volitvami ne želijo ukvarjati. O njih nočejo niti razmišljati. Borut Pahor nas je v desetih letih navadil na vse mogoče. Kot predsedniku mu je bilo dovoljeno skoraj vse, kar si je zamislil, kriterije je spustil tako nizko, da je zdaj izvoljiv vsak. Predsednik bi se moral dvigniti nad dnevno politiko, moral bi nagovarjati vse državljane in državljanke – po svoje je to Borutu Pahorju uspelo, a iz politike je odvzel politiko in jo nadomestil z egomanijo.«

Pahor je pričakovanja glede opravljanja predsedniške funkcije izpraznil. Logar mora tako le kopirati sedanjega predsednika, mu biti podoben, pa še to tako, da se mu v predvolilni tekmi ni treba potiti v gozdu, avtomehanični delavnici, pri asfaltiranju ali peki kruha. Kot opozarja filozof Boris Vezjak, mora biti Logar »zgolj navidezno nevtralen in brez stališč, sodb in prepričanj, kar je celo javno napovedal. Škodljiva Pahorjeva zapuščina se ironično kaže v tem, da volilno telo verjame v smiselnost suspenza predsednikovega mnenja, zaradi česar nagrajuje kandidate brez barve, vonja in okusa, ki se ob vprašanjih novinarjev pod krinko ’predsednika vseh’ na veliko pretvarjajo in od njih nikoli ne boste dobili konkretnega odgovora. Logar se zgolj kot pijanec plota drži Pahorjeve recepture in v tem je za zdaj ključ njegovega uspeha.«

Natančno tukaj se skriva tudi prava past – prepričanje, da je predsednik države odveč, da nima prave vloge in da je enkrat prišel čas tudi za stranko SDS, je nevarno. Morda se volivci radi tolažijo, radi se sprenevedajo, da stvari niso tako hude, kot so videti. »Ampak pri Anžetu Logarju je jasno, kdo je ta človek, jasno je, da ne more delovati drugače, kot je do zdaj, jasno je, da deluje skladno z željami in cilji ozke skupine posameznikov, ki jih vodi Janez Janša,« še pravi Oto Luthar. Vprašanje, kdo bo predsednik  države, ni nekaj benignega. »Pričakovanje, da se bo Logar dvignil nad politiko stranke SDS, je utopično. Logar je Janšev klon, ni neodvisni kandidat. In tudi SDS ni klasična politična stranka, pač pa skupina pritiska, ki sistematično osvaja institucije demokratične države, zanimajo jo oblast, moč in z njo povezani resursi, ne pa interesi države. Po aprilskem volilnem porazu bi zdaj s pomočjo Anžeta Logarja rada osvojila vsaj položaj predsednika republike.«

Zakaj sploh voliti?

Predsedniških volitev se tradicionalno udeležuje manj volivcev in volivk kot državnozborskih. Na zadnjih predsedniških volitvah je v prvem krogu volilo 44 odstotkov volivcev ali skoraj 450 tisoč ljudi manj kot aprila letos. Razlika je velika. Za zdaj v Sloveniji ni zaznati političnega vrenja, napetosti, zanosa, želje po spremembah, kakršne so se širile spomladi. Nasprotno, zdi se, da so po referendumu o vodah, po kolesarskih protestih, po nasprotovanju epidemiološkim ukrepom, po aprilskih volitvah ljudje upehani. Utrujeni od politike. Postaja jim odveč. Volilna udeležba bo gotovo nizka, skoraj gotovo nižja od 50 %, težko jo je napovedati, a državna volilna komisija je na začetku tedna sporočila, da je bilo za glasovanje po pošti iz tujine in na diplomatskih predstavništvih oddanih skupno le malo več kot tisoč vlog. Aprila je bilo teh zahtev trikrat več. Po drugi strani pa je zanimiv podatek o tem, koliko ljudi je prišlo na predčasne volitve, samo v torek, na prvi dan predčasnega glasovanja je volilo 19 tisoč volivk in volivcev, kakšnih 11 tisoč več kot na predsedniških volitvah leta 2017.

V politiki velja pravilo, nižja ko je volilna udeležba, bolje je to za stranke, ki imajo zvesto volilno bazo. V slovenskem primeru je takšna stranka SDS in takšno volilno bazo ima njen neodvisni predsedniški kandidat. »Šibke ali nestabilne vezi s stranko ali kandidatom in kandidatko praviloma pomenijo, da volivci in volivke ostanejo doma. Če protifašistično usmerjeni ne bomo šli na volitve, se lahko zgodi marsikaj. Udeležba na volitvah je pomembno merilo demokratičnega zdravja, pomembna je za oblikovanje reprezentativne politike, legitimnosti oblasti in močne državljanske kulture,« o politični apatiji razmišlja Jana Javornik. »Morebitna nizka volilna udeležba se mora zdeti skrb zbujajoča vsem trem vladajočim strankam, ki so ob teh in prihajajočih lokalnih volitvah pokazale skrb zbujajočo nezrelost in nespamet in od svojih treh kandidatov (tudi od Marte Kos) zahtevale neprimerno osebno žrtev.«

Nika Kovač prav tako opozarja na pomen demokracije, na privid o tem, da je vseeno, kdo bo nasledil Boruta Pahorja, pravi, da ljudje od politike ne bi smeli biti utrujeni, prav bi bilo nasprotno. »Morda so le malo zaspali, tudi zato, ker med to predsedniško kampanjo ni kandidatov, ki bi nagovarjali vprašanja sedanjosti, vprašanja, ki se nas tičejo, nobeden izmed kandidatov ni podajal jasnih odgovorov, jasnih vrednot, a ne glede na to bi se morali zavedati, da se za temi volitvami skriva bistveno več od zgolj preprostih političnih simpatij.« Dodaja še, da se ne strinja s tezo, da imajo volivci spomin zlate ribice. »Pomembno vlogo bi morali odigrati predvsem posamezniki, ljudje, ki se bodo zavedali, da je izbira v prvem in drugem krogu pomembna, ljudje, ki bodo jasno povedali, da Logar ni neodvisen kandidat, da je podaljšek in vzvod avtoritarne države, ki smo ji bili priča v zadnjih dveh letih. Res je zelo pomembno, da se v družbi zbudi zavedanje, o čem se bo v nedeljo odločalo na voliščih.«

Pričakovana nizka volilna udeležba v prvem krogu volitev pa ne pomeni, da bo enako tudi v drugem. Če bo Logar v prvo res zmagal, se lahko v Sloveniji ponovi, kar se je že trikrat zgodilo na francoskih predsedniških volitvah. Večina je v drugem krogu volitev zavrnila Marine Le Pen ali njenega očeta. Oba sta radikalna politika, le da je Marine Le Pen pred volitvami vedno malce skočila v prijaznejši kožuh. Natančno to počne tudi Anže Logar. Trditev, da bi bila morebitna zmaga spravljivega Logarja poraz Janševe politike sovraštva, da bi pomenila začetek oblikovanja »žlahtne desnice«, je naivna. Nasprotno, samo z lepim obrazom ne spremeniš vsebine, le navidezno se prilagodiš razmeram.

»Obstaja pregovor, da gre osel samo enkrat na led. Kolikokrat pa nas je okrog prinesel Janez Janša? In kolikokrat nas še bo? On, njegova stranka in njeni funkcionarji?« se ob prihajajočih volitvah sprašuje zgodovinar Oto Luthar.

Na volitve je treba iti tudi takrat, ko izbira ni navdihujoča. Še posebej takrat. Kaj si misliti o državi, o njenih volivcih in volivkah, ki so aprila množično zavrnili politiko sovraštva in avtokracije, samo šest mesecev kasneje pa vihajo nos in dopuščajo, da predsednik republike postane človek, ki je to politiko podpiral in izvajal? Logarjeva morebitna zmaga na volitvah pomeni začetek ponovnega vzpona SDS in Janeza Janše.