»Obtoževanje je napačna pot«

Profesor Andrej Robida nas je pred skoraj štirimi desetletji skrbno uvajal v otroško kardiologijo, zadnji dve desetletji pa nam pomaga razumevati vprašanja kakovosti in varnosti pacientov. Slovensko ledino kakovosti je oral po samosvoji poti. Ob tem so v širši družbi potekala preizpraševanja o kakovosti in varnosti tudi po poteh

Slovenskega združenja za kakovost in odličnost (SZKO) ustanovljena je bila celo sekcija za kakovost v zdravstvu. Po teh poteh smo mnogi, večinoma v vlogah direktorjev ali drugih vodstvenih profilov, uvajali standarde kakovosti v zdravstvene domove in v bolnišnice po Sloveniji. Skrb za kakovost lastnega dela in nasploh dela v zdravstvu smo dojemali kot imperative, saj je pri delih, kjer se lahko “človeški faktor” izkaže kot potencialno nevaren ali celo usoden, treba imperativu kakovosti slediti še toliko bolj. Poslanstvo zdravnika je prav v kakovosti njegovega dela. Prav zato ga po enem najdaljših študijev čaka še neprestano izpopolnjevanje, ki ga mora po zahtevah Zdravniške zbornice dokazovati s potrjevanjem licence. Kateri poklici zahtevajo licenco tako rigorozno, kateri nosijo primerljivo veliko odgovornost in katerim poklicem pri nas je svoboda odločanja odmerjena tako tesno kot prav zdravniškemu? Predvsem pa gre za vprašanje, ali se v naši družbi sploh znamo in zmoremo odkrito in dobronamerno pogovarjati o tem.

Slovenski politiki so začeli sistematično uničevati podobo zdravnika že kmalu po drugi svetovni vojni z odvzemom strokovnega naziva doktor medicine. Intelektualcev, ki hočejo misliti s svojo glavo, politiki pač ne marajo. Takšni so zanje nevarni. Zato je bila zdravnikom odvzeta strokovna svoboda in postali so državni uradniki. Delo in dohodek jim odreja država. Pacientom bi morala biti zagotovljena ustrezna strokovna oskrba ne glede na to, kako je organizacija vodena, zdravnikom pa zagotovljena strokovna samostojnost ter nanjo vezana odgovornost. V to odgovornost nujno sodi tudi stalno preverjanje in izboljševanje sistemov kakovosti in varnosti dela s pacienti. Tudi in še posebej v javnem zdravstvu.

Zdravstvo kot dejavnost stremi k popolnosti prav zato, ker je takšna skrb normalna sestavina odgovornega dela. Žal anomalije v zdravstveni sistem vdirajo po enakih principih kot se to dogaja v drugih sistemih. So pa njihove posledice lahko bolj neposredne in zato hujše.

Ob sodobnem kaosu naraščajočega strahu in posledične agresije se v družbi marsikje uveljavlja sovraštvo tudi do zdravnikov. Pravzaprav do zdravstva nasploh. Je takšno sovražno okolje eden od sprožilcev pospešenega propadanja zdravstvenega sistema v Sloveniji ali njegova posledica? Med zdravniki se ve, kdaj in kje je kateri od naših kolegov ministrov prejel telefonski klic, po katerem je svojo (politično) odločitev diametralno spremenil. O klicih od zgoraj vedo povedati tudi nekateri novinarji z dolgo kilometrino poročanja o zdravstvu. Tudi o tem, zakaj in kdaj so sile usmerjene v predstavitev podobe zdravnika zaslužkarja in šušmarja. Naši študenti medicine pa v tujini doživijo topel sprejem in nekatere povabijo v kolektive tujih klinik še preden imajo v žepu diplomo.

Dojemanje realnosti in raven kulture dialoga sta v Sloveniji na nizki ravni. Tudi zato smo se na “boksarsko” potezo poslanca Dejana Zavca odzvali na moč neprimerno. Upam si trditi, da se je gospod Zavec za to potezo odločil zaradi sočutenja in razumevanja stiske enega najtežjih bojev - boja za življenje. Otrokom z rakom je namenil pozornost in jim dal pomembno sporočilo za boj: “Ne vdajte se!” Zato javno obsojam neodgovorno mešetarjenje novinarja RTV SLO Jožeta Možine, ko je v svojem prispevku o boksu v slovenskem parlamentu poletel na krilih politične agresije in si drznil spackati parlamentarno dobronamerno in zdravilno popotnico bolnim otrokom. In to pri enem najbolj uspešnih sistemov zdravljenja raka otrok v svetu!

V Veliki Britaniji so leta 2017 ustanovili Healthcare Safety Investigation Branch. To neodvisno telo deluje z namenom povečati varnost zdravstvene obravnave pacientov skozi neodvisne preiskave. Cilj preiskovanja zapletov je ugotoviti, kaj je treba v postopkih izboljšati. O ugotovljenih sistemskih pomanjkljivostih sledi poročanje vsem ključnim deležnikom s ciljem iskanja sistemskih izboljšav. Kdaj bomo takšno agencijo dobili mi?

Ne čudi me, da v Sloveniji ta hip manjka 1.000 zdravnikov in 1.000 učiteljev. Kmalu jih bo manjkalo še več. Na razpisu specializacij iz družinske medicine so mesta spet ostala nezasedena. Kakovost dela je tudi v šolstvu in zdravstvu vezana na stopnjo spoštljivosti družbe do odgovornega poslanstva teh dveh javnih sistemov. Spoštljivost je z neoliberalizmom iz njiju izpuhtela. Jo je še mogoče povrniti?