I grandi successi*

Paštarna Vito Maccheroni
Šmartinska 152 (pokrita tržnica BTC, vhod 2), Ljubljana
Tel.: 070 888 000
Razne pašte v Vitovih piskrih brbotajo od ponedeljka do petka od 11. do 17., ob sobotah pa od 12. do 16. ure.

Ambient:
v modro-belo keramiko še kar posrečeno odet središčni del nekakšnega food courta, ki se je oblikoval v BTC-jevi pokriti tržnici

Napitki:
prosecco ter Klenarjeva malvazija in cabernet sauvignon, italijanska mineralka, kakšen cukrast mehurček pa smo pri koncu

Vegetacija:
nekaj paštic se najde tudi za nemesojede goste

Dostopnost:
v BTC (in znotraj njega do tržnice) boš že znal priti in se tam kje sparkirati; za gibalno ovirane ni zaprek

Fino:
splošen vtis vseh pašt
carbonara & amatriciana

Ne tako fino:
manjkalo je skoraj pol menija

Cene bogato omačenih in radodarno porcioniranih pašt so od 7,9 do 9,9 evra.

»Kako s kolesom? A ne gremo v Italijo?« se je nad dodeljenim mu prevoznim sredstvom za tokratno konzumsko misijo začudil eden od inšpektorjev. Očitno je slabo spremljal centralnoplansko konferenco, na kateri smo za obisk v naslednjem srednjeročnem obdobju določili ljubljansko paštarno Vito Maccheroni. In tole ljubljansko moramo takoj še dodatno opredeliti: don Maccheroni je obrat postavil sredi pokrite tržnice v osrednjem državnem potrošniškem eldoradu. Teritorij nekdanjih javnih skladišč je za konzumske inšpektorje terra incognita, tako da smo bili najprej presenečeni nad čisto spodobnim food courtom z ribjim fast foodom, neko čorbasto/pečenkasto/roštiljsko postojanko, štantom z vajami v piščančjem hitrem slogu in osrednjo pozicijo, ki jo je zavzel Vito Maccheroni.

Razčistimo še generalije: ime je fantazijsko, obrat pa, vsem šolsko poenotenim oblikovalskim elementom navkljub, ni franšiza. Kar pa ne pomeni, da to nekoč ne bi mogel postati. Stvar je namreč razmeroma preprosta: na lokaciji sproti pripravljajo sveže testenine v nekaj osnovnih pojavnih oblikah, to bazo pa potem opremljajo s pripadajočimi omakami. Na srečo se pri tem ne gredo v Sloveniji tako priljubljenega ogljikovohidratnega liberalnega vsegliharstva, pri katerem jedec dobi seznam oblik testenin (ponekod jim dodajo še njoke in celo riž) in spisek omak, potem pa naj kar sam ustvarja svoje kombinacije. Nak, pri resnih paštarnah tako pač ne gre, določene forme testenin se vežejo na določene tipe omak; valjda niso Italijani stoletja razvijali kombotov, da bo potem en janez na nežne rezance nažgal kakšen drvarski zos, vongolice pa mešal v rustikalne makarone.

Se je pa Vito nalezel druge, še bolj boleče slovenske gostinske bolezni: joj, tega pa danes nimamo / je ravno zmanjkalo. Prvo opravičilo je sprejemljivo, če je meni res obsežen in/ali so sestavine zanj omejene, drugo pa, če človek uleti, ko se kuhinja že zapira. Maccheroni ne pade v nobeno od teh kategorij: da je ob treh popoldne ostal brez bolonjskega raguja, morske pašte pa se oni dan (pa ni bil ponedeljek) sploh ni lotil kuhati, je kar velika in resna napaka. A na srečo tudi edina; modeli pač pedenajo resne testenine: carbonara je svilnato kremasta, koščki sušenega svinskega podbradka lepo zapečeni, grobo strt poper pa vsemu da potreben oster štih; v amatriciani, katere vsebina se je lepo integrirala v bucatine, je bilo moč čutiti vse – guancio, čebulo, belo vino, peperončino; zarezati v s pistacijami potreseno burratto na resnem pomidor šugu je bil sploh gušt svoje sorte, odlična je bila tudi klasična sicilijanska alla norma, kjer pri praženju jajčevcev niso štedili z olivcem.

Mogoče bo pri Maccheroniju kdo pogrešal drznejše zose (ali celo okuse, barve in oblike testenin), a po te se pač hodi v Raw na Trubarjevo; Vito pa ponuja nabor odlično pripravljenih italijanskih klasik in mi smo s tem kontent.

* Največji hiti