Drugi krog / Spopad vrednot

V politiki vladajo številke, še posebej to velja za volitve, ki temeljijo na dvokrožnem večinskem sistemu. Kdor prepriča več volivcev, zmaga, glas vsakega volivca šteje enako. Volilni štabi podrobno analizirajo prejšnje volilne izide, primerjajo okraje, volišča, presojajo, v kateri volilni okraj je najbolje poslati kandidata in v katerem se predvolilni obiski na terenu ne izplačajo. Nekatera okolja tradicionalno volijo ene politične stranke, druga druge. Tudi tokrat na predsedniških volitvah ni bilo drugače, dober poznavalec zakonitosti volilnega sistema in volilne statistike ima vedno prednost. Tako ni čudno, da je Anže Logar pred volitvami rad obiskoval manjše kraje in vasi, kmetije v Poljanski dolini in na Kozjanskem, a se malce, vsaj za okus, spogledoval tudi z Ljubljano. Prav tako ni čudno, da se je Nataša Pirc Musar odpravila na kongres Slovenske protifašistične ženske zveze, kjer ima več podpornikov kot Anže Logar. Za vsem tem se skriva preprost številski premislek, kje zbrati največ glasov.

Vse skupaj se začne z volilno udeležbo. Ta se je v zadnjem desetletju nižala, izginjalo je zaupanje v demokratične institucije, v mehanizme države, vlade so izgubljale legitimnost, politika vsebino, volilna udeležba je bila vse skromnejša. Zdaj se je zgodila sprememba. Na zadnjih trojih volitvah, torej na državnozborskih, predsedniških in na referendumu o vodi, je bila volilna udeležba razmeroma visoka ali pa vsaj višja kot leta poprej. Na referendumu o vodi je na volišča prišlo 46,4 odstotka volivcev, na državnozborskih volitvah kar 70,1 odstotka, na predsedniških, ki so bile minulo nedeljo, 51 odstotkov. Na prvi pogled to ni veliko, v nedeljo je polovica ljudi ostala doma, vendar je pred petimi leti v prvem krogu predsedniških volitev volilo sto tisoč ljudi manj kot to nedeljo. Tudi pred desetimi leti, ko je Borut Pahor premagal Danila Türka, je bila volilna udeležba na predsedniških volitvah nižja kot zdaj.

Očitno je vsaj še tokrat želja po demokraciji živa. Vsa politična aktivacija državljanov in državljank je nedvomno posledica izrednih razmer, ki so v Sloveniji vladale v času epidemije in avtokratske vlade Janeza Janše. Ljudje so sprevideli, in za zdaj na to še niso pozabili, da ni vseeno, kdo vodi vlado, kot tudi ni vseeno, kdo je predsednik države.

Prvi krog

Volilna nedelja je prinesla pričakovani in napovedani izid. V drugem krogu se bosta pomerila neodvisni kandidat stranke SDS Anže Logar in neodvisna kandidatka Nataša Pirc Musar. Prvi je zbral dobrih 34 odstotkov glasov, druga solidnih 27 odstotkov. V številkah to pomeni, da je Logarja v prvem krogu podprlo 61 tisoč volivcev več kot Natašo Pirc Musar. Drugi kandidati so odpadli.

V nedeljo zvečer je bil še najbolj nezadovoljen Milan Brglez, neuspešni predsedniški kandidat vladajočega Gibanja Svoboda in Socialnih demokratov, ki je zbral le 15,4 odstotka glasov, precej manj, kot so mu napovedovale javnomnenjske raziskave. Izid je bil takšen, ker je bil Brglez na nastopih neprepričljiv, okoren, ker je veliko govoril o sebi in se je vseskozi zdelo, da je bil v to tekmo potisnjen. Kot je dejal, je želel, da se v slovenski politiki združijo socialni liberalci in socialdemokrati. Morda so se za neuspešnim kandidatom res združili, a predsedniške volitve niso državnozborske, ljudje volijo osebnost, zanima jih, kakšne so vrednote kandidatov in kandidatk, ne pa politična aritmetika. Ta pride v veljavo na koncu, ko nekateri volijo taktično in na voliščih izberejo tistega, ki ima več možnosti za zmago. Premier Robert Golob in predsednica SD Tanja Fajon sta takoj po volitvah, že v nedeljo zvečer, podprla Natašo Pirc Musar. Enako je storil Luka Mesec, koordinator stranke Levica, ki je na volitve poslala Miho Kordiša, ta pa je zaradi pretiranega poudarjanja le ene teme – boja za delavske pravice – zbral zgolj 2,8 odstotka glasov. Stranka Levica je za predsedniške volitve izbrala napačno taktiko in napačnega kandidata.

Pri preostalih je še najzanimivejši uspeh kočevskega župana Vladimirja Prebiliča, politika, veščega javnega nastopanja in nasmehov, »socialista po duši«, ki je bil v času Janševe vlade »zagovornik velike koalicije«. Zbral je skoraj 11 odstotkov glasov in že na predsedniških volitvah uspešno izpeljal kampanjo za župana Kočevja. Tam ga je kot kandidata za predsednika republike, kakor da bi se ga želeli znebiti, podprlo kar 64,9 odstotka volivcev. To je najprepričljivejši izid v vseh volilnih okrajih v Sloveniji. Celo Anžetu Logarju, zmagovalcu prvega kroga, ni v nobenem od volilnih okrajev uspelo prepričati več kot 49 odstotkov volivcev.

Manj je več

Drugi krog predsedniških volitev je drugačen kot prvi, navadno se ga udeleži manj ljudi. Leta 2007 je v prvem zmagal Lojze Peterle, vendar ga je v drugem brez težav porazil Danilo Türk. Leta 2012 sta bila v prvem krogu Danilo Türk in Borut Pahor skoraj izenačena, a je v drugem krogu premočno zmagal Borut Pahor. Leta 2002 je denimo Janez Drnovšek v prvem krogu zbral 44 odstotkov glasov, pa je potem v drugo prepričal le še 80 tisoč dodatnih volivcev in s 56 odstotki glasov podpore premagal Barbaro Brezigar. Drnovšek je bil takrat predsednik vlade, voditelj velike LDS, politik z veliko izkušnjami, toda njegova zmaga ni prišla sama od sebe. Barbara Brezigar ima še danes najboljši izid med vsemi predsedniškimi kandidati, ki jih je javno podpiral Janez Janša.

Lahko torej v drugem krogu Anže Logar preseže uspeh Barbare Brezigar? Ali pa ga lahko iz ozadja prehiti Nataša Pirc Musar?

Politična aritmetika je preprosta, v drugem krogu bo zmagal tisti, ki mu bo uspelo zbrati glasove, v prvem krogu oddane drugim kandidatom. Tako bo večina volivcev Milana Brgleza, če bodo prišli na volitve, v drugo volila Natašo Pirc Musar. Pretakanje glasov med kandidati ni samodejno, nekateri ljudje čez tri tedne ne bodo šli na volitve, drugi se bodo tja odpravili prvič, a danes se zdi, da je favoritinja za skupno zmago Nataša Pirc Musar, ne sicer izrazita, a vseeno favoritinja.

Na to namiguje izid prvega kroga, konkretneje volilna geografija. Najvišja volilna udeležba v državi je bila v volilnem okraju Kranj 3, gre za okraj, ki obsega del občine Radovljica, Brezje, Kamno Gorico, Begunje, Žirovnico, volilna udeležba je v tistih krajih tradicionalno visoka. V tem okraju je Anže Logar zbral 42,1 odstotka glasov, bil je nadpovprečno uspešen. Druga najvišja volilna udeležba v državi je bila v okraju Škofja Loka 2, tudi to je neurbani volilni okraj, v njem so Gorenja vas, Železniki, Žiri. In tudi tam je Anže Logar dobil veliko, 49,1 odstotka glasov. Pravilo »višja volilna udeležba, več glasov za Anžeta Logarja« se ponovi še v nekaterih drugih okrajih: denimo v Ajdovščini, Logatcu, Ivančni Gorici, Ribnici, Slovenskih Konjicah, Mozirju. Obstajajo izjeme, vendar velja ugotovitev, da je Anže Logar največ ljudi prepričal v tistih volilnih okrajih, kjer je bila volilna udeležba nadpovprečno visoka. Statistiki bi rekli, da korelacija med njegovim uspehom in volilno udeležbo obstaja. Je malce šibka, a dovolj značilna.

Na vse skupaj lahko pogledamo z drugega zornega kota. Če zaradi specifike Vladimirja Prebiliča spregledamo Kočevje, je Logar zbral manj glasov v tistih volilnih okrajih, kjer je bila volilna udeležba podpovprečna. Denimo v okraju Koper 1, kjer ga je podprlo le 19,1 odstotka volivcev, na volišče pa je prišlo 42,1 odstotka ljudi. Podobno je bilo v okraju Ljubljana Moste-Polje 2, kjer je Logar dobil le 20,1 odstotka glasov, enako velja za Hrastnik, Izolo, Piran, Sežano … Logar je torej z volilno udeležbo pridobival, Nataša Pirc Musar pa je bila uspešna tam, kjer je bila volilna udeležba podpovprečna. To velja za večino mestnih okrajev: za Ljubljano, Maribor, Jesenice in mesta na Obali.

Nataša Pirc Musar ne nagovarja klasičnih levičarjev, nagovarja liberalni del družbe, tiste, ki zavračajo avtoritarne politike, a verjamejo, da obstaja kapitalizem s človeškim obrazom. Teh je veliko, vendar ne dovolj, zato bodo morali drugi »voliti s ščipalko na nosu«.

Vse to pomeni dvoje. Prvič: Nataša Pirc Musar ima več volilne rezerve, kot je ima Anže Logar. V prihodnjih tednih ima lažjo nalogo. In to ne samo zaradi glasov, ki jih je v prvem krogu dobil Milan Brglez, pač pa tudi zato, ker lahko na volitve v okoljih, kjer jo podpirajo, v drugo privabi več ljudi. Denimo v Ljubljani, kjer je bila volilna udeležba nizka, podpora tej kandidatki pa visoka. V volilni teoriji bi se reklo, da ima večji bazen neizkoriščenih volilnih glasov kot Anže Logar.

Tega čaka težka naloga. V drugem krogu predsedniških volitev mora na volišča privabiti dodatne volivce ali pa računati, da bo v drugo volilna udeležba nižja, kot je bila zdaj. Zdajšnja politična podpora temu kandidatu se kljub narejeni neodvisnosti geografsko skoraj popolnoma ujema z volilno podporo, ki jo je stranka SDS dobila na parlamentarnih volitvah. Uspešen je predvsem na vzhodu Slovenije in na podeželju. Še nekaj je pomembno, Logarju je z mirno retoriko uspelo nagovoriti več volivcev, kot jih je stranka SDS nagovorila na aprilskih državnozborskih volitvah. To mu je uspelo pri nižji volilni udeležbi, kot je bila aprilska. Kar pojasnjuje razmeroma slab izid kandidata NSi Janeza Ciglerja Kralja. Njegova največja izzivalca Milan Brglez in Nataša Pirc Musar sta kljub temu v nedeljo skupno zbrala več glasov, kot jih je sam. Zapišimo še drugače: oba ministra nekdanje vlade Anže Logar in Janez Cigler Kralj sta skupno zbrala manj glasov kot Nataša Pirc Musar in Milan Brglez, kandidata, ki sta v predvolilnih nastopih jasno obsojala poteze nekdanje oblasti. Če k njunim glasovom prištejemo še glasove Mihe Kordiša, je razlika še večja.

Kavelj 22

Anže Logar bi torej moral, če želi zmagati, v drugem krogu ubrati drugačno taktiko. In tukaj se zanj stvari zapletejo. Dela se neodvisnega, gradi mostove, povezuje politične bloke, kot da ne bi še pred pol leta in pravzaprav vseh zadnjih 20 let podpiral politike stranke SDS, ki je počela nekaj drugega. Če torej želi nagovoriti več volivcev, bo moral postati kritičen do Janeza Janše. A če bo kritičen do njega, lahko izgubi podporo zvestega jedra SDS, ki ga Janša ne moti, hkrati pa se mora distancirati od samega sebe.

V resnici je pravo priložnost zamudil. Danes govori, da je o predsedniških volitvah razmišljal že pred časom. Če bi razdiralno politiko stranke SDS zavrnil že spomladi, pred padcem Janševe vlade, če bi se javno distanciral vsaj od grobih dejanj nekdanjega ministra za notranje zadeve Aleša Hojsa, bi si že takrat pridobil naklonjenost javnosti. Vendar je molčal. Ni želel iti po poti Ljudmile Novak, ni se želel upreti Janezu Janši, Berlin je branil do konca, zdaj pa volivce prepričuje, da si v času Janševe vlade ni umazal rok. Logar je, kot je v torkovem Dnevniku zapisala Tanja Lesničar Pučko, »svojo volilno kampanjo zgradil na liftingu, ki temelji na skrajno manipulativni podmeni: bil sem dober fant znotraj slabe družbe. Odgovarjam samo za tisto, kar sem sam naredil. To lahko gotovo reče pastir, ki vse poletje preživi sam na planini.«

Če želi Logar nagovoriti več volivcev, bo moral postati kritičen do Janeza Janše. A če bo kritičen do njega, lahko izgubi podporo jedra stranke SDS, ki ga Janševa politika ne moti, hkrati pa se mora distancirati od samega sebe.

Logar je z Janšo neposredno povezan, brez njegovega privoljenja ne bi šel na predsedniške volitve. Janša je bil tudi tisti, ki ga je kot bodočega predsednika predstavil na poletnem strankarskem zboru v Bovcu. In Janša ga je obiskal v nedeljo zvečer v ljubljanskem baru Šuklje, kjer je Logar s podporniki in poslanko SDS Evo Irgl čakal na izide nedeljskih volitev. Ko je prišel Janša, sta se umaknila v »vinsko sobo« in tam pregledovala in analizirala izide. A Logarju moramo vseeno priznati nekaj politične spretnosti, Janša se je začasno umaknil v ozadje, v nedeljo izjav pred kamerami ni dajal. Kar je za politika njegovega kova nenavadno. Oglasil se je šele dan pozneje in povedal, da Logar kandidira z množico podpisov državljank in državljanov, ne zgolj s podporo SDS. To je res, a prva, ki je podpisala njegovo kandidaturo, je Romana Jordan, nekdanja evropska poslanka te stranke.

Logar deluje drugače kot Janša, toda njegov uspeh ne pomeni, kot špekulirajo nekateri, spremembe politike stranke SDS. Pravila v parlamentarni politiki so drugačna kot predsedovanje vsem državljanom in državljankam. Predsedniški kandidati naj bi nagovarjali vse volivce, zato je Logarjev predvolilni nagovor drugačen, zato prisega na pomiritev. Vendar ni prepričljiv. Ko je denimo v ponedeljek Janša v svoji stari maniri napovedal, da se bo v drugem krogu predsedniških volitev odločalo med »vrednotami slovenske osamosvojitve in vrednotami davčnih oaz«, njegovih obtožujočih besed Logar ni želel komentirati, češ da odgovarja zgolj za to, kar počne sam. A isti Logar brez težav komentira besede Milana Kučana in Roberta Goloba.

Janšev ponedeljkov nastop in njegov prihod na volilno nedeljo Logarju ni koristil. Bolj ko se bo Janša oglašal, slabše bo za Logarja.

Bitka vrednot

Kaj se nam torej obeta prihodnje dni? Težav nima le Logar, težave ima tudi njegova izzivalka Nataša Pirc Musar. Čeprav je liberalka, čeprav zagovarja človekove pravice, čeprav je v času Janševe avtokracije večkrat glasno protestirala zaradi kršenja načel pravne države, to ne pomeni, da jo bodo volili vsi, ki so nanjo pozabili v prvem krogu. Nataša Pirc Musar je ekonomska liberalka. Zagovarja javno zdravstvo, a hkrati meni, da mu lahko pomaga zasebno zdravstvo. Zdi se ji normalno, da v zasebnih (ne javnih) medijih lastnik določa uredniško politiko. Ne strinja se s tezo, da smo v Sloveniji na račun kapitala in njegovih interesov zanemarili socialne in osnovne človekove pravice ter varstvo okolja. Trdi, da Slovenija pri tem vprašanju sodi v vrh EU. Zavzema se za socialno kapico, s katero bi se dvignile plače najbolje plačanim posameznikom. Lahko bi še naštevali: kot odvetnica je zastopala podjetja v sporu z delavci, zastopala je Melanio Trump, svojo odvetniško plačo pa je davčno optimizirala. To niso dejanja zagovornice socialne države, tega ne počno vsi.

Nataša Pirc Musar torej ne nagovarja klasičnih levičarjev, delavcev in kmetov, nagovarja liberalni del družbe, tiste volivke in volivce, ki zavračajo avtoritarne politike, ki zagovarjajo ustavno demokracijo, a hkrati verjamejo, da obstaja kapitalizem s človeškim obrazom. Teh je veliko, vendar ne dovolj za zmago. Zato bodo morali drugi volivci v drugem krogu, kot je pred časom v intervjuju za Mladino dejal Vlado Miheljak, »voliti s ščipalko na nosu«. Tako volijo zreli demokrati, navdušenci so zaslepljeni politični verniki.

Angažma mestnih volivcev bo nazadnje odločil o izidu drugega kroga predsedniških volitev.

Nataša Pirc Musar je v nastopih sicer spretna. Nikoli ni bila v politiki, a se je z njo vseskozi ukvarjala, ko je bila novinarka, ko je bila vodja službe za komuniciranje, delala je na vrhovnem sodišču, bila je informacijska pooblaščenka. To, da ni bila nikoli v politiki, pomeni, da je samonikla, samorasla in samorodna. Za njo ne stojijo politične stranke, zdaj jo sicer podpirajo, a predvsem zato, ker jim kaj drugega ne preostane več. Že v nedeljo zvečer tik po razglasitvi začasnih volilnih izidov je nakazala, kakšna bo njena volilna strategija. V drugem krogu bo želela Logarja povezati s solzivcem in neustavnimi ukrepi prejšnje vlade. Protikandidata naj bi torej napadla, želela bo pokazati njegov pravi obraz, upravičeno sicer, a hkrati tvegano, saj lahko ob mirnem Logarju deluje kot razdiralka. »Šlo bo za spopad vrednot,« je dejala.

Kakšnih vrednot pravzaprav? Nataša Pirc Musar zase pravi, da je odločna, pravična, napredna. Anže Logar, da je iskren, prijazen in da sodeluje za prihodnost. Vse to pa so le besede. Vrednote, ob katerih se bosta soočila, so na eni strani neustavno vladanje in preračunljiv molk kariernega politika, na drugi kreativno obračunavanje plače in zadržano zagovarjanje finančnega liberalizma. Na volitvah bodo na koncu odločili volivci, tudi tisti, ki ne bodo prišli na volišča. Trinajstega novembra bo jasno, ali bo Logar stopil iz Janševe sence, jasno bo tudi, koga bodo volili protestni volivci, ki so tokrat obkrožili Sabino Senčar, predvsem pa bo jasno, ali se bodo zbudila mesta. Angažma mestnih volivcev bo odločil o izidu drugega kroga predsedniških volitev.

Vrnimo se na začetek. Volivci lahko v drugo torej izberejo Anžeta Logarja (letnik 1976), Ljubljančana, člana SDS, nekdanjega rekreativnega boksarja, ki rad hodi v hribe in potuje po romarskih poteh, njegova politična vzornika naj bi bila nekdanji britanski premier Tony Blair in francoski predsednik Jacques Chirac. Lahko se odločijo za osem let starejšo Natašo Pirc Musar, nekdanjo stevardeso, prvakinjo v lokostrelstvu in bovlingu, doktorico prava, odvetnico, ki zbira sove in zagovarja človekove pravice. Na zadnjih dvojih predsedniških volitvah so volivci izbrali človeka, ki je visel na ograji. Tako je tudi vladal. Tudi tokrat se lahko odločijo na hitro, na prvi pogled, po občutku, osebnih simpatijah, zgolj po strankarskih preferencah, lahko pa izberejo tistega, ki bo ne le na papirju, ampak tudi s svojimi dejanji spoštoval slovensko ustavo. Imajo še eno možnost, lahko pa na volilno nedeljo, dva dni po veselem martinovanju, ostanejo doma. Ta možnost je od vseh najslabša.