Intervju: Klemen Boštjančič

K zelo zanimivemu razgovoru s finančnim ministrom Klemenom Župančičem je treba dodati nekaj opomb. Na prvem mestu je vtis, da so, ko so na hitro znižali DDV na naftne derivate, spregledali, da višje cene spodbujajo porabnike k varčevanju. Manjša poraba naftnih derivatov bi pomenila manjše onesnaževanje zraka, zmanjšanje prevoza z osebnimi avtomobili in hitrejše uveljavljanje javnega potniškega prometa. Zmanjšanje DDV pomeni tudi manjši priliv javnih sredstev v proračun, ta primanjkljaj bo pa potrebno nadomestiti z najetim posojilom. Najemanje posojil bo pa vedno dražje. Vlada se je s hitrim zmanjšanjem DDV pokazala kot operativna in razumevajoča do zahtev iz »baze«, premalo je pa upoštevala dolgoročne posledice tega ukrepa.

Minister je potožil, da politiki javne finance razumejo kot »nekaj imaginarnega, nekaj, kar se nas ne tiče«. Sam ta problem vidim popolnoma drugače: politiki javne finance in tudi državno premoženje razumejo kot svoj plen, iz katerega je potrebno izsesati čim več koristi za svojo stranko. Največji mojster glede tega je stranka SDS. To je še posebej dokazala v zadnjem mandatu. V zvezi s tem je minister v razgovoru potožil , da »gre za neko lahkotnost sprejemanja fragmentarnih, politično všečnih odločitev, ki pa imajo daljnosežne strukturne (finančne) posledice. V zadnjih dveh letih se je marsikaj uzakonjalo pod krinko boja s koronakrizo, čeprav je šlo za ukrepe, od katerih imajo koristi le nekatere skupine …«. Zanimivo je, da je v zadnjem mandatu, glede tega, ob SDS, dobro napredovala tudi NSi (pa ji je le uspelo postaviti na noge tudi »Domovino«).

Jasno je, da celoten javni sektor potrebuje racionalizacijo poslovanja in povečanje učinkovitosti organizacije delovanja. V okviru tega je potrebno pregledati tudi, kaj vse ne zasluži javnega financiranja. Če je v družbi cela vrsta interesno organiziranih združb s samofinanciranjem, potem je gotovo tudi med javno financiranimi združbami nekaj takih, ki služijo predvsem ožjim interesom posameznih skupin in ne zaslužijo avtomatično javnega financiranja. Zlasti zadnja vlada je bila glede podeljevanja statusa javnosti zelo širokogrudna. Vendar ne vidim rešitev tega problema samo s prenašanjem določenih nalog na drugo organizacijsko obliko, temveč je potrebno odvečnim združbam enostavno ukiniti status javnosti. Ne vem, zakaj naj bi Muzej osamosvojitve morali združevati z Muzejem za novejšo zgodovino. Če Društvo za vrednote osamosvojitve želi imeti svoj muzej, naj ga ima, toda brez javnega financiranja. Saj to ne bi bil edini ljubiteljski muzej v Sloveniji.

Če v vladi obstajajo kakšne nejasnosti glede dolgoročnih razvojnih ciljev Slovenije, naj se glede tega dogovorijo, predvsem je potrebno že sedaj skrbeti za njihovo uresničevanje. Zato bi bilo potrebno, da ima vlada poleg skupine, ki tedensko analizira stanje in proučuje ukrepe, ki naj bi omilili krizno stanje, še eno ločeno skupino, ki bi skrbela za uresničevanje dolgoročnih ciljev, saj se krizna skupina, razumljivo, mora posvečati predvsem blažitvi krize.