Muzej narodne revolucije

Ko je ministrica za kulturo Asta Vrečko napovedala, da bo ukinila pod Janševo vlado ustanovljen Muzej osamosvojitve in ga pridružila že obstoječemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije, je nastal vihar. Napovedani so bili protesti, razpravlja se o interpelaciji, pojavljajo se besede o zlorabi in obračunu. Kar je bilo pričakovano. Osamosvojitev je pri nas razumljena kot nekaj svetega, brezmadežnega, nedotakljivega, kot udejanjenje tisočletnega sna stoterih generacij Slovenk in Slovencev, ki so si že od kralja Sama dalje želeli živeti v samostojni in demokratični državi. Na tem mitu o sveti osamosvojitvi so zrasli politiki, nekatere politične stranke pa iz njega črpajo ideološke korenine. Zato je drugačen pogled na osamosvajanje, zapišimo: drugačen pogled na strokovno in muzejsko predstavitev zgodovine nastanka slovenske države, za nekatere napad na eksistenco.

Vsak muzej je političen, vsak zgodovinski pogled tudi ne more imeti veljave absolutne resnice. Lahko pa ima veljavo strokovnosti.

To je bil tudi največji problem muzeja, ki si ga je zamislila vlada Janeza Janše. Nastal je brez strokovne razprave, brez gradiva in artefaktov, brez obstoječe stavbe. S tega vidika je njegova ustanovitev žaljiva do obdobja, ki naj bi ga predstavljal, žaljiva je tudi zato, ker je način ustanovitve tega muzeja razkril, kakšen je bil pravi namen ustanoviteljev. Zapletenega procesa osamosvajanja ne moreš prikazati samo z zgodbo Jožeta Pučnika ali kakšnega drugega politika, osamosvajanje je bilo veliko več kot tisti svetli plebiscitni dan. V vsem tem procesu so sodelovali različni ljudje, umetniki, geji in lezbijke, borci proti jedrskim odpadkom, naborniki v JLA, zamejci, pankerji, cerkev, Teritorialna obramba, Nova revija, Mladina, Katedra, Radio Študent, komunisti, kmetje, ljudje, ki so si želeli več svobode, posamezniki, ki so zahtevali več naroda, osamosvajanje so tudi izbrisani in padli pilot Toni Mrlak.

Samostojni in zasebni muzej osamosvajanja v Sloveniji že obstaja, muzejska zbirka je postavljena v prostorih Združenja za vrednote osamosvojitve, razstavljene so uniforme, orožje in zemljevidi. Veliko osamosvojitvenega gradiva sicer hranijo tudi drugi muzeji novejše zgodovine, v Celju, Mariboru, v Ljubljani, postavljajo se razstave, tiskajo se znanstvene knjige.

Namen lani ustanovljenega osamosvojitvenega muzeja je bil jasen že od začetka – poveličevanje ene resnice, enega človeka in njegovega političnega kroga. Za takšne zgodbe ne potrebujemo muzejev, za takšne zgodbe so primernejši mavzoleji.

Ko so sredi sedemdesetih let v jugoslovanski komunistični partiji opazili, da država drsi proti prepadu, so se odločili, da bodo prenovili muzeje revolucije, vsaka republika je imela enega, a želeli so jim dati veličastnejšo podobo. Bolj ko je država razpadala, večje muzeje si je želela partija. Tako je tudi v socialistični Sloveniji zrasla ideja o novi stavbi Muzeja ljudske revolucije, ki naj bi stala v ljubljanski soseski Trnovo, odprta pa naj bi bila leta 1991 ob 50. obletnici vstaje slovenskega naroda. Narejena je bila maketa, odkupljeno zemljišče, izdano lokacijsko dovoljenje, izbran je bil izvajalec za gradnjo. Nova stavba naj bi bila velika več kot 10.000 kvadratnih metrov, a potem se je zalomilo, prišla je demokracija, revolucija pa se je skrila v depoje.

Vlado, ministrstvo za kulturo, so pri ukinjanju političnega projekta muzeja osamosvojitve morda vodili dobri nameni. A ti niso dovolj. Če želi resno obravnavati to zgodovinsko obdobje, bi morala novemu združenemu muzeju podeliti dovolj sredstev in prostorov, da bo lahko strokovno opravljal svoje delo. In to ne bo le poveličevanje velikih, zaslužnih mož, pač pa bi moral spregovoriti tudi o vzrokih za osamosvajanje. To nista bila samo srbski ali slovenski nacionalizem, to ni bila le gospodarska kriza, razlog je bilo tudi pomanjkanje svobode. Svobode misli in svobode različnosti.

Če pa bosta ministrstvo za kulturo in vlada sprejela le neki odlok in nič več, bosta ravnala enako, kot je ravnal Janez Janša.