Predsednica / Bo Nataša Pirc Musar predsednikovala bolje od predhodnika?

Slovenija je dobila prvo predsednico države in prvič tudi prvega moža. Nataša Pirc Musar je na volitvah uresničila, kar si je zastavila, premagala je Anžeta Logarja. Kljub napeti tekmi je bila na koncu razlika med njima razmeroma velika, Nataša Pirc Musar je zbrala približno 70 tisoč glasov več kot protikandidat. Glasovanje volivcev je bilo predvidljivo, novo predsednico so podprla mesta, zmagala je v vseh mestnih občinah razen na Ptuju, pa še tam je bila v samem mestu razlika med Logarjem in Pirc Musarjevo manj kot 200 glasov.

Volilna geografija je ponudila znan vzorec. Kandidati leve provenience imajo višjo podporo v mestnih središčih, na zahodu Slovenije, ob morju, kandidati desnice so izrazito uspešnejši v vaških volilnih okrajih, manjših mestnih naseljih in v vzhodni Sloveniji. Volilni močerad, izrazito različna politična podpora, kaže, da obstajata dve Sloveniji, na grobo lahko rečemo, da ena prebiva v mestih, je naprednejša, bolj urbana, druga prisega na tradicijo, družino, konservativne vrednote. Zelo podoben volilni vzorec se je z nekaterimi izjemami prikazal po aprilskih državnozborskih volitvah, na katerih sta se pomerila Robert Golob in Janez Janša. A kljub vsemu – to ni nič posebnega, vsaka država ima takšne in drugačne volilne okraje, v demokraciji so razlike nekaj povsem vsakdanjega in zaželenega.

Po volitvah sta se pojavili dve vprašanji. Prvo je bilo, kakšna bo nova predsednica. Kot napoveduje, bo glasnejša od predhodnika, ne bo ji vseeno za človekove pravice, oprla pa naj bi se tudi na modrost prejšnjih predsednikov, torej na izkušnje Milana Kučana in Danila Türka. V imenu sožitja bo gotovo kdaj poklicala tudi Boruta Pahorja, predsedovala pa ne bo tako, kot je on. Nataša Pirc Musar še ni opravljala politične funkcije, a težko je verjeti, da bi bila tako preračunljiva, kot je bil njen predhodnik.

Drugo vprašanje je povezano z Anžetom Logarjem. Ta naj bi na volitvah dosegel velik uspeh. V resnici ga je, nagovoril je malo več kot 411 tisoč volivcev, kar je (pri višji volilni udeležbi) skoraj toliko, kot jih je aprila skupaj uspelo nagovoriti strankam SDS, NSi in koaliciji Povežimo Slovenijo. A dlje ni šel, ni prepričal mest, ni bil uspešen v okoljih, kjer volivci tradicionalno ne podpirajo desnih strank. Njegov nastop ni odbijal, vendar hkrati ni bil prepričljiv. Različni komentatorji so neposredno po volitvah njegove besede, da prihajajo novi časi, povzdigovali v nebo, navdušeni so bili nad prijazno čestitko zmagovalki. Anže Logar naj bi v desno sredino skratka prinesel drugačno politiko.

Morda jo bo res, a razen sprenevedavega odmikanja od stranke SDS v predvolilnem času ni prinesel veliko novega, nekaj so prijazne besede, nekaj drugega pa dejanja. Dan po volitvah je parlament glasoval o interpelaciji zoper ministrico za notranje zadeve Tatjano Bobnar. Poslanci SDS na čelu z Brankom Grimsom so v parlamentarni dvorani širili običajne laži in nedostojne manipulacije. Nič se ni spremenilo, SDS je še vedno SDS. Če bi Anže Logar resno razmišljal o »novi poti«, »odprtih vratih«, »žlahtni desnici«, bi dan po volitvah odstopil s položaja predsednika sveta SDS. Tisto, kar je zagovarjal v predvolilnem času, ni enako temu, kar zagovarja njegova stranka. Ker je Logar odgovoren samo za svoja dejanja, kot je rad govoril med volilno bitko, bi bilo politično pošteno, če bi bil zanje odgovoren vsaj kot samostojni poslanec. In pošteno bi bilo tudi, da bi zdaj vendarle predstavil svoj pogled na RTV Slovenija.

Vrnimo se k predsednici. Modri rek pravi, da so tisti, ki so očarani, hitro razočarani. Pri Nataši Pirc Musar te očaranosti ni bilo, na Erjavčevo ni prišla kot kakšen čudežni rešitelj, mesija, pač pa je zmagala v politični tekmi. Gotovo ima napake, je neizkušena, ni del politične elite, ki po načelu cehovske zvestobe rada izvrže novince. A hkrati pomeni prelom, tako kot predsednik vlade Robert Golob je tudi ona del nove politične generacije, podobno je denimo s predsednico državnega zbora Urško Klakočar. V Sloveniji se dogaja sprememba, zaslužni ljudje odhajajo, prihajajo novi. Ti lahko v nedostojen in dolgočasen politični prostor vnesejo vsaj malo bolj vsebinsko in zanimivo dinamiko.