Čakajoč na Jacka Langa

Spoštovani.

Vlado Miheljak, veteran med kolumnisti, je nekaj dni pred volilnim molkom začutil potrebo, da v pozi intelektualno-moralne vzvišenosti nad kandidati, med katerimi po svojih besedah izbira s ščipalko na nosu, podpre aktualnega ljubljanskega župana, vsem njegovim aferam ter bratenju z Dodikom in podobnimi navkljub. V ta namen zaničljivo odpravi Jankovićeve konkurentke in konkurente, vmes pa kozersko pomete s pomisleki in kritikami na Jankovićeve dosežke in vizije. Ko tako zavzeto varuje hrbet dolgoletnemu ljubljanskemu potentatu, poskuša popraviti škodo, ki jo je njegovemu liku in delu naredilo naše javno pismo v eni od prejšnjih Mladin.

Podpisniki pisma smo članice in člani Liste neodvisnih, ki na volitvah ne more kandidirati, ker nam je zmanjkalo dobrih dvesto glasov podpore za vložitev kandidature. Nevajeni politične obrti smo za to sicer krivi sami, ker smo v tekmo stopili mnogo prepozno. Toda tudi sistem je naravnan tako, da sleherno pobudo od spodaj čimbolj ovira. Le kdo razen občanov, ki imajo tam zoprne upravne opravke, hodi okrog odročne upravne enote, da bi ga bilo – tako kot na primer pred Kresijo – mogoče pocukati za rokav in prepričati, da odda svoj podpis? In ali je vztrajanje pri arhaičnih formularjih podpore v digitalni dobi kaj drugega kot oviranje neposrednih oblik demokracije? Toliko Miheljaku in bralstvu v pojasnilo, zakaj Liste neodvisnih ne boste (niste) mogli voliti.

In zdaj o Miheljakovih neposrednih in posrednih replikah na naše argumente, zakaj ne bomo volili Zorana Jankovića. Naše očitke, da Ljubljana še vedno nima sodobne narodne knjižnice in narodnega gledališča, sicer osrednjih simbolov nacionalnih prestolnic tudi v sleherni svetovni periferiji, Miheljak odpravi s citiranjem Jankovićeve mantre, da je za ta poslopja (kakor tudi za železniško postajo) pristojna država. Toda naša ost je ravno v tem: medtem kot je Janković prisegal na formulo javno-zasebnega partnerstva (ki je sicer vodila do zablod na Stožicah, pri Plečnikovem stadionu in železniški postaji), očitno vsa desetletja svoje oblasti ni zmogel partnerstva z državo. Le tako bi Ljubljana dobila to, kar ji pritiče. Glavno mesto bi spodobno gledališče, nacionalno knjižnico in sodobno železniško vozlišče moralo imeti že zdavnaj, take projekte bi se moralo reševati skupaj z državo in pri tem vztrajati.

Drži kolumnistova ugotovitev, da se je Kolizej sesedal vase že pod prejšnjimi župani in županjami. Zgodovinsko redek tip stavbe bi se dalo s sodobnimi gradbeniškimi tehnikami vendarle zlahka rešiti. Toda Janković je bil tisti, ki se je po podobnih nagibih svojih županskih predhodnikov in kulturnega ministrstva dokončno odločil, da ga da porušiti investitorju, ki je na dragoceni parceli obljubljal gradnjo koncertne dvorane in stolpiča po načrtih zvezdniškega arhitekturnega biroja. A namesto arhitekturnega presežka, ki bi morda odtehtal izgubljeno priložnost, Kolizeju s prenovo vdihniti novo funkcijo (na primer za potrebe umetniških akademij), smo v spregi prevarantskih investitorskih izigravanj, državne in mestne oblasti zdaj dobili konfekcijska luksuzna stanovanja, namesto dvorane pa 1,5-milijonsko odškodnino – približno vrednost enega večjega stanovanja. Torej bonus za petičneže in nepremičninske špekulante, medtem ko stanovanja, dostopna mladim in manj premožnim, niso (bila) visoko na Jankovićevi prioritetni listi.

Plečnikov stadion že desetletja propada, to drži. A za propadanje in nedostopnost objekta ni krivo drobnoburžoazno »nagajanje« raznih civilnih iniciativ, kot pribija Miheljak. Kriva sta investitor in mestna oblast, ki sta Plečnikovo dediščino nezakonito namenila uničenju. Plečnikova premišljena, enkratna struktura celote naj bi se delno porušena, delno replicirana zadušila pod povprečnimi novogradnjami, namenjenimi županu ljubemu trgovanju in hotelirstvu. Nagajanje: zanimivo, da Miheljak, ki se ima za liberalca, tako konservativno gleda na poskuse, da bi občani in občanke vendarle participirali pri upravljanju mesta. Očitno mu je ljubši absolutizem neskončnih mandatov. Za zdaj le partikularno – v njegovi in Jankovićevi Ljubljani.

Še bolj konservativno držo kolumnist Mladine, tradicionalno levo-progresivnega časopisa, zavzame do avtonomnih prostorov, po domače skvotov. Aplavdira prenovi Kina Šiška, tej aplavdiramo tudi mi, ploska pa tudi prenovi Cukrarne in Roga. Tu pa mi nehamo ploskati: v prenovo Cukrarne, ki je sicer nedvomno arhitekturno-gradbeniški dosežek, je bilo zmetano ogromno denarja (namesto denimo v NUK prek »mestno-državnega partnerstva«), zdaj pa stavba pogosto sameva, nudi prostor raznim jet-set prireditvam in odpira vrata redkim obiskovalcem redkih razstav. Po drugi strani pa mnogi umetniki nimajo kje ustvarjati. Novi Rog bo, lepo gentrificiran, da ne kazi »najlepšega mesta na svetu«, mukoma moral oblikovati novo vsebino in pritegniti ljudi, medtem ko je avtonomna cona Rog že skrbela za umetniške, družbene in politične vsebine, ki si jih drugod niso mogli niti predstavljati. Ne vemo, ali je Miheljak užival v pogledu, kako so Hojsovi robokopi sredi zime metali iz Roga aktiviste in umetnike, toda očitno je, da mu je delovanje zunaj institucij buržoazne hegemonije in kapitalske logike postalo popolnoma tuje, odkar je v mladih letih spremljal berlinsko alternativo. Miheljak – varuh lastnine in vsemogočnežev? Kdo bi si mislil

Marko Juvan, Živa Deu, Nena Gabrovec, Milan Kovač, Kaja Lipnik Vehovar, Alen Ožbolt, Luka Počivalšek, Apolonija Simon, Tadej Troha, Arne Vehovar, Aleš Vodopivec, članice in člani Liste neodvisnih