Čakajoč na Jacka Langa

V zadnji Mladinini kolumni Čakajoč na Jacka Langa vašega sodelavca Vlada Miheljaka (Mladina št. 46, 18. 11. 2022, str.6), ki ga sicer zelo cenim in ga redno preberem, se mu je zapisalo, navajam: »Kolizej se je še v Ruplovem času sesedel sam vase, na Plečnikovem stadionu, ki je v slabšem stanju kot Pompeji, rastejo sredi nekdanje zelenice visoka samozasejana drevesa in grmovje, ker različne civilne in vrtičkarske iniciative onemogočajo vsakršno obnovo.« Vlado Miheljak se tu zelo moti in najbrž ne dovolj informiran širi očitke, ki jih že dobro desetletje slišimo z vrha ljubljanske mestne hiše in od še vedno lastnika stadiona in investitorja Joca Pečečnika.

Glede fondovskih vrtičkarjev je treba povedati, da so se povsem legitimno zavzeli za svoje vrtove, ki si jih lasti mestna občina in jim je po dolgotrajnih sodnih bitkah pristojno sodišče dalo prav. Oboji, prebivalci fondovih blokov kakor civilna iniciativa za prenovo Plečnikovega stadiona v prvotni podobi smo združeni nastopili proti »edino mogoči prenovi«, ki jo je načrtoval investitor, do nedavnega podprt s soglasji Zavoda za varstvo kulturne dediščine – Enota Ljubljana, saj bi ta z orjaškimi novogradnjami in prezidavami stadion spremenila do nespoznavnosti. To smo v številnih polemikah trdili tako strokovnjaki kot mnogi drugi, ki so prepoznali, kako uničujoča bi za stadion utegnila biti realizacija investitorjevega projekta, kot številni tuji strokovnjaki, ne nazadnje tudi evropska zveza za kulturno dediščino Europa nostra. Naposled je tudi spomeniška služba spremenila svoje mnenje in s tem preprečila izdajo gradbenega dovoljenja investitorju. Torej ni res, da smo nasprotniki proti vsakršni obnovi, prav nasprotno, smo zagovorniki korektne in dosledne prenove po načelih spomeniškovarstvene stroke in ne nazadnje zakonodaje, v konkretnem primeru vladnega odloka o razglasitvi del arhitekta Jožeta Plečnika v Ljubljani za kulturne spomenike državnega pomena (Ur. l. RS, št. 51, 3. 7. 2009).