Vzgonski veter

Gostilna Termika
Ozeljan 6a
Tel.: 05 308 85 5
Termika obdeluje živila od četrtka do nedelje od 12. do 22. ure.

Ambient:
bolj restavracija kot gostilna – sodobno, svetlo, udobno, z resnimi prti in posodjem in ambientalnim klavirčkanjem na ozvočenju

Napitki:
zanimiv nabor vinarjev in dejstvo, da od njih ne jemljejo celotnih linij, ampak od vsakega le izbrane polnitve, sodeč po Sturmovem sauvignonu s 100-odstotnim pribitkom na trgovske cene

Vegetacija:
izbira vegetarijanskih in veganskih jedi je silno pičla

Dostopnost:
gostilna je del kampa Lijak, pred njo je parkirišče, vanjo pa vodi nekaj lesenih stopnic

Fino:
marinirana postrv
karbonara s kavo
račji file z marelico

Ne tako fino:
luske na brancinovem fileju

Jedi po naročilu stanejo od 16 do 27, degustacijski meniji pa od 40 za tri do 65 evrov za sedem hodov.

»Prav res ni veliko oštarij, kamor se da prileteti s padalom, « je prvo poseb -nost gostilne Termika, namreč to, da je postavljena čisto blizu doskočišča za jadralne padalce, ki lovijo ugodne zračne tokove, ko se v prazno poženejo z Lijaka, omenil vodja tokratne Konzumove odprave. Druga posebnost je velika diskrepanca med tem, kaj človek pričakuje od gostilne, ki je del počitniškega kampa, in tem, kako Termika izgleda, še bolj pa tem, kako ambiciozno hrano streže. Zdi se namreč, da se mladi zagnanci ozirajo po vrhovih vipavske gastronomske ponudbe, kar je – glede na Zemono, Majerijo, Saksido in še koga tam – kar smela, a nikakor ne neutemeljena vizija.

Stvar je namreč že zdaj precej resna, od pozdravnega požirka ovčjega jogurta z zelišči in postrvjimi ikrami do zaključnega šluka izjemnega, po citrusovih lupinicah in cimetu in karameli vonjajočega domačega teranovega likerja, s katerim smo sklenili sedemhodno degustiranje. Na vmesnih postajah se jim je pripetila le ena – a ta neodpustljivo resna – napaka: fileja brancina, ki so ga pekli v soli, niso oluskali (niti na to niso opozorili), tako da se je eden od konzumskih inšpektorjev pri prvem grižljaju skoraj zadavil z vso ono luskasto roževino, ki mu je napolnila golt. Reč ni le neprijetna, ampak že skoraj nevarna; naj torej citiram svarilo Mladena Delića jugoslovanskim reprezentantom pred ono tekmo z Bolgarijo: Oprez, oprez, oprez!

To je pa tudi vse, kar se da mladi ekipi pri kampu Lijak očitati, pohval je veliko, veliko več. Recimo ta, da so polovičke marelic, ko je bila sezona zanje, skupaj s pehtranom počasi kuhali v pomarančnem soku in jih zdaj, tako konzervirane, ob kompaktni kremi iz ožgane buče in finem mandljevem drobljencu strežejo z v nulo pečenim kosom račjega fileja; da goveji karpačo osočijo s krasno emulzijo iz limetinega soka in gorčice; da file jezerske postrvi marinirajo v soku rdeče pese, katerega sladkobo nato na krožniku krasno preseka limonin gel, in da se tvegano, a frajersko spravijo kombinirati ostrige (ocvrte v nekakšni dimljeni panadi), osvežilni kozji jogurt in hrustljave kokice iz svinjske kože.

V ekstra klaso nečesa najboljšega, kar smo v zadnjem času pokonzumirali, pa sodita dva Termikina krožnika: karbonara, pripravljena s širokimi, natančno na zob kuhanimi rezanci, v katero so neopazno (a gotovo z razlogom) integrirali vodko, zelo opazno (in domiselno) pa mleto kavo, je nepozabno hudobno kremasta in aromatična; krasna je bila tudi sladica – v spektakularno živo zeleno jabolko oblikovan glazirani mousse bele čokolade, ki je bil položen v zdrobljene karamelizirane arašide, v osrčju pa je skrival karakteren in lepo zgoščen jabolčni pire z ingverjem. Bravo za oboje. No, pravzaprav kar za vse (seveda razen lusk) – saj ni nobenega dvoma, da je s Termiko v Vipavski dolini zavel še en igriv, zanimiv, eleganten in osvežilen gastronomski vetrc.