Referendum o RTV / Za normalnost

Po vsem svetu Božička opisujejo kot belobrado in rdečelično dobrodušno starino z mogočnim trebuhom, ki brezglavo frči po zraku v saneh na jelenji pogon in vdira skozi dimnike, da angelskim otročičem razdeli najnovejše nintende, tačke na patrulji in pujse pepe ali pa na računalnik čudežno naloži nov komplet skinov za Fortnite. Le v Sloveniji smo izjema – pri nas je Božiček naočaljeni in okravateni birokrat strogega pogleda in redkih las, za nameček pa še partijec. Gre seveda za že dolgo pokojnega nekdanjega predsednika Socialistične zveze delovnega ljudstva Jožeta Smoleta, ki je leta 1986 kot prvi med vodilnimi politiki v rajnki Jugi slovenskemu delovnemu ljudstvu javno voščil vesel božič. Nič takega, nič velikega, samo ti dve besedi – toda podalpski narod je bil po 41 letih čakanja tako vesel nepričakovanega darila, da si je Smoleta za vekomaj zapomnil kot Božička.

To seveda ni bila prva božična voščilnica v socializmu. Velika večina je raje, tudi najbolj škrlatni med nami, vsa leta na neki način obeleževala praznik in še bolj zakrneli partijci v skoraj tvidastih oblekah so svojim bližnjim kupovali darila (po možnosti z devizami) in krasili smrečice – samo nihče ni smel izvedeti. Ko pa je Jože Smole sedel pred kamero tedanje Televizije Ljubljana in prebral svojo poslanico, je bilo konec te farse; iz Slovencev in Slovenk se je izvil dolgo zatajevani vzklik o cesarjevi goloti oziroma impotenci režima, ki preprosto ni zmogel več zadrževati kolektivne želje po sproščenosti.

Božiček Smole sicer ni prinesel malikovanih milk in kinder jajc, je pa prinesel božič – oziroma Božič. In po njem je nastopila pomlad. Po tistih nekaj minutah resnici na ljubo skrajno suhoparnega in birokratskega nagovora ni bila Slovenija nikoli več ista.

V tistih letih, letih iskanja nove normalnosti, je bila nacionalna radiotelevizija kraljica ljudskih src. Njeno poslanstvo je preraslo okvir preprostega povzemanja družbene realnosti – RTV je ustvarjala novo realnost in ljudje so ji sledili. Drevo v gozdu ni padlo, če padca ni prenašala nacionalka, in Maradona ni dal gola, če ga ni bilo mogoče videti v programu TV Ljubljana. In – velike besede, programi in pogumno oporečništvo posameznikov gor ali dol – socializem bi se zelo zelo težko zrušil, če ne bi nacionalka z zahodnimi serijami, filmi in reklamami začela ustvarjati kapitalistične alternative. RTV je bila tista, ki je s svojimi kamerami in mikrofoni iz etra dokončno utelesila ali pa vsaj dodobra utrdila arhetipe slovenske demokratičnosti v narodni zavesti: Božička Smoleta, buditelja Pučnika, pa tudi Milana Kučana in Sonjo Lokar, ki sta na prelomnem zasedanju Zveze komunistov simbolično obrnila hrbet Jugoslaviji. In končno, RTV kot osrednji slovenski medij je pred 31 leti pomagala ustvariti očitno za vekomaj nedosežne like in delo osamosvojiteljev, od Jelka Kacina do Janeza Janše, za nameček pa še protopopulista Ivana Krambergerja.

Če kdaj, je bila nacionalka resnično neobjektivna, aktivistična, protiestablišmentska in že kar odkrito hujskaška tedaj, na prelomu v poslednje desetletje 20. stoletja, ko je pomagala graditi resničnost slovenske državnosti. Biti del kolektiva RTV tako tedaj ni bilo zgolj plačano in razburljivo delo, bilo je tudi splošno čislano in priznano kot državotvorno. V raziskavi Slovensko javno mnenje je leta 1992 usmeritev TV Slovenija kot skrajno levo prepoznalo vsega 2,2 odstotka vprašanih; daleč največ, 33,6 odstotka ljudi, je menilo, da je sredinska, še 21 odstotkov jih je ocenilo, da enakovredno vključuje vse usmeritve. In še za boljšo predstavo o dominantnosti nacionalne televizije v obdobju pr. d. c., torej pred družbenimi cepidlačnicami na čelu s Twitterjem in Facebookom: skoraj 70 odstotkov vprašanih je povedalo, da za najpomembnejše dogodke doma in po svetu izvedo z (nacionalne) televizije in radia.

RTV je ustvarjala novo realnost in ljudje so ji sledili. Drevo v gozdu ni padlo, če padca ni prenašala nacionalka, in Maradona ni dal gola, če ga ni bilo mogoče videti v programu TV Ljubljana.

Na TV Slovenija je tedaj z oddajo Križ Kraž kraljevala Miša Molk, mestnemu in kmečkemu življu enako privlačna kot poosebljenje kultivirane voluptivnosti, ki jo je v javnem mnenju ’92 za najbolj všečno na zaslonu ocenilo kar 23 odstotkov vprašanih, domnevno še dosti več, kot pa jih je v nočeh spremljalo mehke porniče na SAT1 in drugih satelitskih programih. Med najbolj cenjenimi televizijskimi osebnostmi so bili  Janez Čuček in nekateri drugi, danes pokojni voditelji Tomaž Terček, Matjaž Tanko in Mito Trefalt, že v tistem času pa je narod čislal tudi nekatere, ki so tako kot diva Molk v slovenskem javnem prostoru dejavni še danes: Saša Hribarja, Jonasa Žnidaršiča in Toneta Hočevarja, skoraj najmanj pa Vido Petrovčič, ki jo je kot všečno ocenilo vsega 0,9 odstotka anketiranega gledalstva. To so bili obrazi kredibilnosti, blagovne znamke, ki se jim je zaupalo skoraj brez pridržka.

Kakšna je bila torej realnost, ki so jo tista leta nekako od prvega božiča naprej s svojim dosegom in vplivom ustvarjale nacionalka in njene preverjene blagovne znamke? Bila je, če že ni boljšega izraza, normalna – normalna v tistem smislu, da se nisi počutil, kot da bi se ob stiku s predstavljenim svetom najraje v rumeni podmornici potopil na dno Marianskega jarka in tam skrit v večni temi cuzal svojo otroško ninico. Kajti v tistem svetu, na splošno še naivnem in v partikularnem že pokvarjenem, vendarle ni bilo sovražnega govora, lažnih novic, nasilnih in umetnih delitev in splošnega oblastniškega debilizma – vsaj ne v vsebinah RTV. Naj si o nacionalki mislimo karkoli, potem ko je pomagala podkuriti pod ritjo jugosocializmu, je s svojo kulturo izražanja, benignim humorjem in preprosto poročevalsko tendenco logičnega osmišljanja družbenega vrenja na splošno gledano pretežno delovala kot stabilizacijska sila. Čeprav je bilo za knjižnim govorom in urejenimi oblekami dosti blefa, novinarji, špikerji, voditelji in dopisniki vendarle niso prodajali teorij zarot, histerizirali gledalstva s potvarjanjem novejše zgodovine, zganjali odkrite strankarske propagande, v studiu pozivali h križarskim vojnam proti beguncem.

Poti do moči

Vendar zaradi tega še zdaleč ni treba idealizirati tedanje RTV. Že davno prej, preden je osamosvojitveni zanos dokončno splesnel, je nacionalka kot osrednji medij stopila v simbiozo s politiko. Številni novinarji in voditelji so v tem zavezništvu iskali predvsem lastno korist in že v 90. letih so se položaji vpliva na nacionalki delili tudi že po politični liniji, rdeči telefoni, povezani z vladno palačo, pa so sem in tja dobronamerno, vljudno in toplo priporočali, kaj bi bilo dobro objaviti in česa ne.

Andrej Grah Whatmough nikoli ni bil nova metla, temveč tempirana bomba, navita nekje okoli leta 2005, ko je bil sprejet sedaj veljavni zakon o RTV Slovenija.

Kot sta se leta kasneje pisno tožarila cinika dragi Tone, dragi Borut, tj. poslednji premier koalicije na čelu z LDS Rop  in predsednik Združene liste Pahor, je bila menda edina dilema, ali bodo prevladale direktive liberalcev ali listavcev. Pahor je Ropu javno do nosnega pretina nabijal »vpliv, ki ga je imela tvoja stranka na medije ves čas tranzicije«, Rop mu je v zameno oponašal »predsednika Programskega sveta RTV, ki je bil predsednik ’nekdanje totalitaristične stranke’« – v mislih je imel pokojnega Janeza Kocijančiča, dolgoletnega funkcionarja Združene liste, ki je vodil programski svet vse od leta 1998 do 2006. Državotvornost se je umaknila koristoljubju, in to bržkone ni bilo prav in gotovo ni bilo idealno, bilo pa je še vedno normalno – tranzicija je v družbi končno sprostila tolikanj opevano povzpetniško miselnost, ki ni obnorela le večine naroda, ampak tudi čisto vse osrednje politične stranke. Vsakdo je demokratično uveljavljal svoj interes in iskal pot do moči, in če ni šlo po levi, je bila dobra tudi kozja steza na desni.

Ko je leta 2004 ljudstvo pokazalo vrata od leta vladanja razvajeni, iztrošeni, avtokanibalizirani in nemotivirani liberalni levici in je oblast prevzel vedno od vneme prekipevajoči Janez Janša, tako res ni bilo težko verjeti, da RTV potrebuje očiščenje – saj s tem namenom so volivci tudi glasovali za SDS, »očiščenje« je namreč že od nekdaj Janševo drugo ime. »V naši državi je prišlo do tolikšne koncentracije politične, finančne in medijske moči v rokah vlade in mreže njenih ljudi na vseh področjih, da je takšno stanje začelo resno ogrožati temelje demokratičnega ravnotežja,« se glasi prvi stavek »državljanske« pobude Nekaj je treba storiti, s katero je predsednik SDS leto pred volitvami začel histerizirati ljudstvo glede rdeče nesnage na Kolodvorski in obenem ponujati edino možno rešitev – v eni roki nosim varekino, v drugi roki zlati smeh. Nova koalicija je oblikovala nov zakon o RTV, ki bi omogočil oblikovanje nove realnosti, odtisnjene po kognitivni mreži Janeza Janše. Uradno se je z avtorstvom sicer hvalil njegov medijski inkvizitor, dolgoletni predsednik nadzornega sveta RTV Branko Grims, toda verjetneje je, da je bleščeče perje izpulil iz repov ideologa SDS Petra Jambreka in njegovega protežiranca, pravniškega wunderkinda Klemena Jakliča (leta kasneje po vrnitvi s študija in dela v ZDA nagrajenega s položajem ustavnega sodnika). Po rdečem božiču se je za nacionalno radiotelevizijo začela bela pomlad.

Grimsove pravljice

»Za ravnanje SDS je torej ključnega pomena, da imamo evropsko primerljiv zakon, zakon, ki bo omogočal več demokracije v tej državi, ki bo omogočal, da bo medij bolj odprt, ki bo omogočal, da ljudje prejmejo več informacij in osvetljenih z različnih stvari, in predvsem v SDS smo prepričani, da RTV Slovenija nikoli več ne sme biti organizirana tako, da bo še naprej predmet prepira med predsednikoma dveh političnih strank LDS in SD, katera od teh dveh jo bolj ostro politično obvladuje. Televizija mora biti res prava javna radiotelevizija, torej od vseh državljank in državljanov in z enakimi merili za vse.« Tako je Grims leporečil poleti 2005 ob pro forma razpravi v parlamentu in kosmatemu laičnemu ušesu se je slišalo na moč prikupno, celo smiselno in predvsem potrebno – kaj je sledilo v naslednjih letih in kako je bilo z »več demokracije v tej državi«, pa seveda veste. Tako kot veste, da je bil srž natega z »Grimsovim« zakonom v tem, da je pod krinko depolitizacije nacionalke vzpostavljal programski svet, v katerega 21 od 27 članov in članic imenuje glej, glej, politika. Sicer prek povezanih, ideološko sorodnih ali pa kar posebej za to postavljenih prozornih civilnodružbenih paravanov à la Zbor za republiko, a vendarle – politika.

Drobno, kot najneznatnejši tisk pod deklaracijo na škatlici s pomirjevali neopazno dejstvo, da so po nacionalki že tedaj gazili in urednikovali tudi desni, ni zmotilo od Janševe retorike uspavane javnosti, še manj je predsednika SDS odvrnilo od njegovih namer. Zaman je poslanec Združene liste Aurelio Juri v parlamentu izjavljal, da »res da tudi LDS in mi se trudimo vplivati na programsko politiko javne radiotelevizije, kdaj pa kdaj, če to znamo, se prikupiti kakemu uredniku in novinarju, nam tudi uspe, žal vse manj, a enako ravnate vi in enako ali čedalje bolje uspeva vam. Kar nekaj pomembnih imen na RTV-ju je danes na vaši strani in vam pomagajo ’sto na uro’.« Urednik informativnega programa na Televiziji Slovenija Uroš Lipušček, ki ga je Grims javno izpostavljal kot primer komunajzarskega cenzorja, je šele v penziji izpovedal, da »okoli RTV je bil po razglasitvi neodvisnosti vedno boj za oblast med levimi in desnimi. Oboji so poskušali ukazovati, kaj naj delamo.« Še enkrat – tedaj je nadzorni svet nacionalke vodil Branko Grims.

Lipušček je odletel s položaja, ker si je kot urednik drznil povprašati novinarja Rajka Geriča pred objavo prispevka o zlorabi vladnega letala falcon v zasebne namene, od kod neki mu predstavljeni izračuni – Gerič, eno od tistih pomembnih imen na RTV, ki so pomagala desnici »sto na uro«, je to doživel kot cenzuro in prišel vpit na ves glas, dokler ga niso uslišali v SDS. In prav Rajko Gerič je po uveljavitvi Grimsovega zakona postal novi šef informativnega programa RTV – mimo z bučami posejane grede pa še omenimo, da se je kasneje razkrilo, da mu je sporne izračune o falconu pripravil magister Ivan Simič, kot umen strokovnjak in načelen možak v posebnih čislih pri Janezu Janši.

Janša ni imel namena, da bi se komurkoli na nacionalki prikupil ali se s kom pogajal o čemerkoli; sedaj je prišel, da uniči, česar ne potrebuje in kar sovraži.

Kakor hitro je bil sprejet novi zakon, je kakopak padel tudi predsednik programskega sveta Janez Kocijančič, ki mu sodelovanje pri Lipuščkovi razrešitvi ni moglo rešiti stolčka. Zamenjal ga je pričevalec Stane Granda, eden od Janševih dvornih zgodovinarjev, generalni direktor RTV pa je postal prodajalec avtomobilov iz Celja Anton Guzej. Pod novo oblastjo se je na TV Slovenija začela oblikovati svojevrstna pravoverna medijska celica SDS, ki je z najodločnejšo uredniško podporo uveljavljala Vodjeva načela o uravnoteženju; vodil jo je Vladimir Vodušek, v novinarje pa so se po hitrem postopku prelevili Matej Hlebš, Boštjan Veselič, Gregor Jagodic, izvorno sicer dosti bolj izvedeni v vprašanjih božje troedinosti in brezmadežnega spočetja. Danes zanje in za njihove novinarske presežke ne ve praktično nihče več.

Rojstvo uničevalca svetov

Vse to se je dogajalo še v času, ko je Janeza Janšo gnala po vsem sodeč pristna obsedenost, da bi obvladoval RTV Slovenija – toda časi se spreminjajo, tudi za po lastni sodbi nedotakljivo in temu primerno vzvišeno in rigidno nacionalko. Eksplozija novih tehnologij je dodobra načela tradicionalne medije, prav RTV pa je imela in še ima največ težav s sprejemanjem dejstva, da ni več sposobna ustvarjati družbene stvarnosti, temveč se ji mora po novem prilagajati. Na drugi strani je Janša to spoznanje moral sprejeti z nekakšnim olajšanjem; v obdobju, ki ga je preždel v opoziciji, nekaj malega pa tudi v kehi, je z naslado spremljal širjenje zloslutnih razpok v bloku uveljavljenih slovenskih medijev, v katerih je prepoznaval enega od rdečih monopolov, ki naj bi ugrabili državo, njega samega pa pribili na križ.

In ko je leta 2016 na predsedniških volitvah v ZDA zmagal od predsednika SDS tako občudovani velikoustnež Donald Trump, se je Janši na zatemnjenem, prašnem podstrešju, kjer so po kotih praskale požrtne podgane z velikimi rdečimi očmi, dokončno prižgala rešilna žarnica. »Kot se je pokazalo tudi v ZDA – socialna omrežja oziroma internet in vse tisto, kar je mogoče ljudem sporočati preko tega omrežja, v veliki meri nevtralizira to manipulativno učinkovitost klasičnih medijev. In ta trend je praktično prisoten povsod. Ne samo pri nas, ampak tudi v državah tretjega sveta oziroma v državah, kjer niti ne poznajo fiksne telefonije, uporabljajo pa s preskokom časa mobilno telefonijo. Tako da ta trend prihaja v Slovenijo. V kolikor ne bi bilo te niše, pravzaprav recimo Slovenske demokratske stranke, ki je osrednja tarča teh režimskih medijev in režimskega establišmenta, praktično sploh ne bi bilo, ker ne bi mogli do ljudi – niti do omejenega števila ljudi – spraviti naših sporočil. Zdaj je to s pomočjo te internetne niše nekaterih medijev, kot je Nova24TV, vendarle mogoče v večji meri in ta kepa se bo valila, se bo povečevala.« To je predsednik SDS napovedal v intervjuju za svojo televizijo – in potem storil vse, da se je napoved uresničila.

To je bil veliki obrat v odnosu Janeza Janše do RTV Slovenija. Dobil je svojo televizijo, svoje časopise, svoje portale, svoj profil na Facebooku in na omiljenem Twitterju – torej svoj mehanizem za ustvarjanje realnosti. Od tedaj ne potrebuje več RTV, tako kot ne potrebuje več STA, Dela ali Večera. Kepa, začeta z razvpitimi in predvsem nezakonitimi brezplačniki daljnega leta 2008, je vmes skoraj že skopnela, nato pa je bila z novo odločnostjo zavaljena z odprtjem profila na Twitterju februarja 2011 in končno pognana v neustavljivi plaz leta 2016 z ustanovitvijo Nova24 ter pridobitvijo madžarskega financiranja za pravega pravcatega medijskega levitana, ki obsega vse obstoječe tehnologije komuniciranja vključno s strankarsko trologojnico za spletne diskreditacije – ta kepa se je z vso spektakularno uničevalnostjo zgrnila nad Radiotelevizijo Slovenija, ko je pomladi 2020 nastopila še tretja vlada Janeza Janše. Tokrat Janša ni imel namena, da bi se komurkoli na nacionalki prikupil ali se s kom pogajal o čemerkoli; prav tako ni več imel namena, da bi vplival, spreminjal, uravnoteževal, kot je to želel početi petnajst let prej – sedaj je prišel, da uniči, česar ne potrebuje in kar sovraži. V eni roki nosim bombo, v drugi roki nori smeh.

Demontaža eksplozivnega telesa

To uničenje je že skoraj nepovratno in dokončno. V prvih devetih mesecih je gledanost Televizije Slovenija v primerjavi z istim obdobjem lani upadla za desetino, prihodki od oglaševanja so se skrčili za pet odstotkov. In kar je najhuje – v letu 2021 je raziskava Ogledalo Slovenije, s katero marketinška agencija Valicon meri zaupanje državljanov in državljank v najpomembnejše družbene akterje, pri RTV Slovenija zabeležila daleč največji, 24-odsototni upad zaupanja. Drugače povedano, Slovenija je v 90. letih skoraj plebiscitarno verjela v nacionalko, danes pa ji množično obrača hrbet, in to je lahko le posledica sistematične razgradnje javnega medija. Kajti RTV, zlasti njen televizijski del, kot kredibilna, spoštovana, ažurna, poglobljena, kulturna, strpna, omikana ustanova ne obstaja več; Tomaža Terčka, Matjaža Tanka, Janeza Čučka in večine drugih, ki jim je Slovenija praktično brez zadržka zaupala v svojih najbolj ranih dneh, seveda ni več, namesto njih so prišli drugi. A tudi Saša Hribarja, Erike Žnidaršič, Marcela Štefančiča, Saša Krajnca, Gregorja Drnovška, Sekumadyja Condéja in drugih skorajda ni več, vsaj ne v smislu načel, zmožnosti in profesionalnosti.

Danes tiste tri črke R, T in V označujejo predvsem nameščence in nameščenke skrajne desnice, ki počnejo vse tisto, pred čimer bi morala nacionalna radiotelevizija družbo v resnici braniti: propagirajo, cenzurirajo, hujskajo, uravnotežujejo, kar nikoli ne bi smelo biti v ravnotežju – in s tem uničujejo. Uroš Urbanija ni novi Rajko Gerič, je le Uroš Urbanija, gneva poln nekdanji dopisnik Družine. Luka Svetina, Martin Nahtigal in Gašper Petovar pa niso novi Hlebš, Jagodic in Veselič, ki so še verjeli v prihod božjega kraljestva – so zgolj oportunisti, ki v demontaži novinarskih in etičnih standardov na nacionalki iščejo svojo priložnost za nekaj pozornosti in cvenka, amaterski trobentarji na klavrni sedmini, ki ji manjka le še truplo. In Andrej Grah Whatmough nikoli ni bil nova metla, temveč tempirana bomba, navita nekje okoli leta 2005, ko je bil sprejet sedaj veljavni zakon o RTV Slovenija.

Ta zakon so z enako brezobzirnostjo izkoriščale še vse vlade odtlej. Tudi pod dragim Borutom, pa nato pod Alenko Bratušek, Mirom Cerarjem in Marjanom Šarcem se je govorilo o neodvisnosti in avtonomiji RTV Slovenija, organizirali so se posveti in okrogle mize, šlo se je tudi v dialog z Društvom novinarjev Slovenije in nemara se je celo spisal kakšen osnutek novega zakona – ki pa nikoli ni zaživel. Tako ni doslej nobena koalicija zbrala zadosti moči, da bi omejila lastni gon po moči, in da ne bo pomote, nihče ne trdi, da je Golobova koalicija z novim zakonom, ki razveljavlja Grimsove pravljice, sama po sebi vzvišena nad temi težnjami. Treba je namreč vedeti, da predpisa, ki pa sedaj zares briše politiko z RTV, in to z radirko, edigsom in še togotnim udrihanjem po tipki »delete« – od 17 članov programskega sveta jih bodo 11 oblikovale dokazano apolitične organizacije, kot so SAZU, šest predstavnikov pa bodo dobili zaposleni – ni oblikovala politika, torej Golobova vlada. Temveč ji je osnutek zakona skorajda vsilila civilna družba (dobršen del je oblikovala Pravna mreža za varstvo demokracije), ki je izkoristila čas pred volitvami in s tem nekako pogojevala svojo podporo.

Normalnost danes in nikoli več

Kakšna je torej realnost, ki se odpira pred nami v primeru, da skrajni desnici in njenim podpornikom na prihajajočem referendumu uspe sesuti novi zakon o RTV? To je realnost po meri Janeza Janše; kajti četudi je Janša odstopil od težnje po preoblikovanju nacionalke, nikoli ne bo odstopil od svojega duhovnega in duševnega postulata, to je težnje po preoblikovanju celotnega naroda, ki je bistvo celotnega programa SDS. Demokratični voditelji razumejo, da so na položaju zato, da odsevajo narod, avtokrat pa zatrdno verjame, da mora narod odražati njega – kar pomeni deliti njegove frustracije in predsodke, sovražiti njegove sovražnike, slepo podpirati njegove cilje. To pa lahko doseže le, če spremeni način razmišljanja ljudi in njihov pogled na svet, zato mora v družbi uveljaviti svojo resnico, ki se ji nobel reče alternativno dejstvo, in širiti svoje informacije, pod čimer so največkrat mišljene lažne novice.

Ali kot je pred 17 leti v parlamentu govoril Grims: »Vsekakor je iz tega jasno, da je ne samo naša pravica, ampak da je celo ustavna dolžnost vlade in parlamenta, da storita vse, da se zagotovi državljankam in državljanom objektivnejši pogled. To se pravi, da se v celoti uresniči tista ustavna pravica do celovite informacije, do informacije, ki bo torej osvetljena z različnih strani.« To je zavajajoča in skrajno nevarna logika uravnoteževanja, po kateri je družbena stvarnost razdeljena na dve nasprotni polovici, ki ju je treba enakovredno upoštevati in to imenovati objektivnost. Kar seveda ni res – svetova nista dva, svet je samo eden in v njem dobrega ni mogoče uravnotežiti z zlom, »različnih strani« pa ni mogoče osvetliti s temo. Kdor pristane na takšen način razmišljanja in ga celo ponotranji, bo neizogibno doživel živčni zlom – in če to stori celotna družba, bo pač znorela celotna družba. Zgodovina je polna tovrstnih svaril, ne nazadnje je najbolj boleč spomin na polpreteklo histerijo, v kateri sta se domnevni polovici enega naroda gledali prek puškinih cevi – v imenu uravnoteženja oziroma, prosto po Grimsu, zagotovitve »objektivnejšega pogleda« na svet.

Čeprav je bilo tudi prej za knjižnim govorom in urejenimi oblekami dosti blefa, novinarji, špikerji, voditelji in dopisniki vendarle niso prodajali teorij zarot in histerizirali gledalstva s potvarjanjem novejše zgodovine.

Novi zakon o RTV je sedaj ključ do ustavitve teh teženj. Čeprav je daleč od nekdanje slave, ima nacionalka neprecenljivo vrednost kot eden od simbolov normalnosti države. Zato so Janša in njegovi podizvajalci tako fanatično odločeni, da jo branijo do zadnjega in njeno kadeče se pogorišče spremenijo v spomenik kolektivni norosti. Če jim uspe, bo janšizem po z veliko večino izgubljenih volitvah obdržal mostišče za nov naskok na oblast; če jim uspe, bodo nasilneži, ki so zadnji dve leti travmatizirali ves narod, prej ali slej spet zmagali, o tem naj ne bo dvoma.

Kajti verjeli bodo, da si po podreditvi dvatisočglavega kolektiva na Kolodvorski lahko podredijo tudi dvomilijonski narod, in verjeli bodo, da lahko po zmagi na še tako nepotrebnem in zlonamernem referendumu zmagajo tudi na volitvah v državni zbor – in imeli bodo prav.

POVEZANI ČLANKI:

• Solastniki podjetja, ki ga je ustanovil urednik Odmevov, Logarju pomagali pri volilni kampanji
• Dobro jutro, Slovenija!
• Zakon o RTV ni protiustaven …
• Vladni zakoni imajo podporo