Intervju Klemen Boštjančič in kje bomo pa jutri spali

Dora Kavčič in Uroš Miklavčič s Platforme »Kje bomo pa jutri spali« se v prejšnji izdaji Mladine odzivata na ideje ministra Boštjančiča, ki zagovarja tezo, naj gradnjo stanovanj prepustimo kapitalu in se sklicuje na primere iz tujine. Podobno, kot meni minister na ravni države, so župani pogosto mnenja, da se s tem, ko se prepusti prostor za gradnjo stanovanj kapitalu, prihranijo deleži, ki jih morajo občine v proračunih nameniti za investicije v druge za mesto pomembne objekte.

Na drugi strani se stroka in vedno več zagovornikov skupnostnih modelov gradnje in bivanja, ki se prav tako sklicujemo na številne modele in vzore iz več ali manj bližnje tujine, trudimo, da bi se končno tudi pri nas nekaj bolj odločno premaknilo v tej smeri. V nacionalnih in občinskih načrtih beremo o tisočih načrtovanih stanovanj, po mestih pa tudi v resnici rastejo vedno novi stanovanjski kompleksi. V vsakem od njih je načrtovan tudi delež t.i. neprofitnih stanovanj. Vtis je torej, kot da vsi nekaj delamo, kot da se nekaj dogaja v smeri reševanja stanovanjske problematike za mlade in za nebogate.

Glede na to, da zdaj v Sloveniji nismo realizirali še niti enega modela skupnostne gradnje in skupnostnega bivanja, v resnici mlatimo prazno slamo. V smeri realizacije pametnih modelov gradnje se ne naredi nič. Razlog ni v tem, da ne bi vedeli in znali, kako se tega lotiti in kako graditi v resnici trajnostno. Znamo, tehnično. Poznamo primere izvedenih modelov v neposredni bližini, v Švici imajo dodelan zakon o skupnostni gradnji, obstajajo banke, poslovni modeli, modeli upravljanja. Na televiziji pravkar teče tedenska serija o modelih skupnostne gradnje in bivanja. Res, da na hrvaški. Če že ne gledamo v severni del Evrope in svet, menda je ne bomo na vzhod. Kljub temu tik zraven nas vse že obstaja. Arhitekt Uroš Razpet je na okrogli mizi o arhitekturi in urbanizmu v mestu, pozval stroko in politiko, naj kopira številne odlične primere skupnostne gradnje in bivanja iz vsega sveta. Če lahko kopirajo Kitajci in poglejte, kam so prišli, zakaj ne bi mi kopirali? V čem je problem? Problem je kulturni. Prvi problem je v nas samih. Ko namreč  ljudem omeniš katerega od teh primerov dobre prakse iz nam najbližje Avstrije, jih 99,99% reče: »Ja pri njih že. Pri nas to ni mogoče. Povej mi za nekoga, ki bi rad živel skupaj z drugimi. Pri nas to ne bi šlo.« In potem ti vsak naniza dobre razloge, zakaj ne gre: »Pri nas zadruge ne delujejo. Že desetletja modrujejo vsi mogoči o zadrugah, pa še vedno ne delujejo. Zakonodaja nam tega ne dovoljuje. Ljudje nimajo denarja, da bi sami vlagali. Kje naj mlada družina najde denar? Kako naj kupim stanovanje, če ga še nisem videl? Kupil bom samo stanovanje, ki že obstaja. Saj ne moreš živeti kar tako skupaj z nekom drugim. Kaj če je tak in tak in kaj, če se ne drži dogovorov? Pri nas se tako ali tako nihče z nikomer ne more nič zmenit. Banke tega pač ne bi financirale.« Klasika. Strah. Bojimo se sprememb.

V čem je kulturni problem, ki ga ima s skupnostno gradnjo in bivanjem državna in mestna politika oz. oblast? Predvsem je tako ali tako brez vizije, pa naj še tolikokrat reče, da jo ima. Saj se niti okrog ministrstva za trajni razvoj ne morejo dogovoriti. Na ravni države in občin se na oblast prebijejo praviloma pragmatiki, ki so na takšen ali drugačen način v življenju že uspeli marsikaj uresničiti. Znotraj politike ali liberalno kapitalistično. (Izpustimo take, ki so v življenju, za naš denar že veliko povedali, naredili pa predvsem veliko škode.) Njihov problem in problem strank ali list je, da nimajo širine in znanja, ker tudi v tej vlogi mislijo enako, kot so do zdaj. Tudi, če so že kdaj slišali za skupno dobro, iz svojega referenčnega okvirja ne morejo izstopiti. V predvolilnem času so osredotočeni na to, kako premagati protikandidate. Po volitvah pa na to, kako sestaviti koalicijo, ki bo sledila idejam župana, oz. županje.

Politika seveda še vedno misli, da temelji razvoj in blagostanje družbe na gospodarski rasti. Čeprav imamo v slovenski poslovni sferi številna nadvse uspešna podjetja, ki znajo razmišljati in reševati globalne probleme, najdejo zase izzive in jih poslovno uspešno rešujejo, večina slovenskega gospodarstva še vedno deluje na principu rasti in maksimiranja dobička lastnikov kapitala. Zato niti ministrstva, niti stanovanjski skladi, niti gradbena podjetja, oz. t.i. developerji, ne naredijo na področju prostora in gradnje nič zares trajnostnega. Developerji so zadnje čase še posebej v modi. Veliko lepše je, če politik ljudem servira idejo, da bo developer v mestu nekaj razvil. To bo dobro za prostor in mesto. V resnici so developerji velika nevarnost. Razvijajo namreč izključno material, ki jim bo prinašal profit, zanje čim bolj poceni, za naročnika – oblast pa najbolj fensi trendovske objekte. S tu in tam malo energetske učinkovitosti. Ekološki materiali so tu že predragi. Je pa res, da se sliši beseda developer čisto drugače kot beseda investitor, za katerega se ve, da investira za profit. Prostor v mestih nikakor ni namenjen temu, da bi se kapital na njem mastil. Mesto je skupno dobro. Zato mora pripadati in upravljati ga mora skupnost. Ne oblast,v spregi s kapitalom. Naslednji kulturni problem imajo arhitekti. Problem je njihov ego, ki je za razliko od trgovcev z denarjem in oblastjo seveda povsem drugačen. Je vsesplošno kreativen in umetniški. Strokovno in izvedbeno se na svetovni ravni lahko kosajo z najboljšimi arhitekti in biroji, formo in gradnjo obvladajo v nulo. Modeli skupnostne gradnje in bivanja zahtevajo od arhitekta prilagajanje forme funkciji. Ne gre za to, da arhitekti tega ne bi znali realizirati. Problem je, da kreativni, umetniški ego pri tem trpi. Moral bi se odpovedati lastni individualni ideji. Naslednji problem arhitekta je v tem, da se tega ne da dovolj dobro zaračunati in da se je treba pri načrtovanju in v izvedbi spustiti na nivo »navadnih« ljudi. Mladih, družin, nebogatih. Poslovni model pri skupnostnih projektih je pač drugačen. Oboje močno deluje na ego. Vsaj za enkrat je pri nas še tako.

Obe navedene sferi, politika in arhitekturna stroka na državni in občinski ravni v sodelovanju med seboj problem kvadrirata. Dodatno povečuje zaenkrat nerešljiv problem načrtovanja skupnostnih stavb umestitev v prostor. Tudi tu ni nobene vizije. Kot je pred dnevi na srečanju društva arhitektov v Mariboru omenil prof. Uroš Lobnik, urbanizma, npr. v Mariboru, ni. Kar kvadraturo problema sodelovanja stroke in politike zelo konkretno potrjuje. Morda zaživi iniciativa arhitekta Cerjana, da se v mestu ustanovi tripartitna skupina predstavnikov univerze, društva arhitektov in mestne oblasti in se neugodna kvadratura spremeni v ugodno. Če se bomo znali o tem pogovarjati.

V kulturi razpravljanja imamo namreč največji problem. Vsi. Čeprav vemo tudi to, kako se da razpravljati učinkovito, konstruktivno, prijazno in uspešno. Z empatijo, poslušanjem, sodelovanjem, strukturiranim sestankovanjem. Ta problem je, na srečo, najlažje rešljiv in ne stane skoraj nič. V to naj država in občine investirajo. Investicija bo hitro in večkratno bogato poplačana. Konkretno se začne s tem, da naštete probleme vzamejo za priložnost, izziv za pametno razmišljanje in pogovarjanje. Naj stanovanje ne bo več ekonomska, finančna kategorija. Naj postane eksistencialna. Prostor – stanovanje nas formira. Naj nas ne formira zaradi tega, ker je bilo drago ali poceni. Naj nas formira s tem, ker je nastalo zato, da bi postali boljši in srečnejši ljudje. To znamo. In vemo, kako. Samo upamo si ne. Si bomo vejo, na kateri sedimo, žagali še naprej, ali smo končno že sposobni za dobro skupnosti vsak svojemu egu dati dovoljenje, da malo popusti in poskusi nekaj boljšega?