In memoriam / Joco Žnidaršič, fotograf

Na Delu sem pisaril pol življenja in kar od blizu gledal karizmo Mitje Gorjupa, mirno pronicljivost Andreja Novaka, disidentsko nepopustljivost Janeza Staniča, izumljanje novih časopisov Anteja Mahkote … V zlatem obdobju Dela – nekako med počasnim umiranjem Jugoslavije in osamosvojitvijo Slovenije ter nekaj čez – je delalo pri časopisu veliko odličnih novinarjev in izrazitih osebnosti.

Nihče ni bil tak kot Joco.

Prišel je v prostor in ga napolnil. S telesom – bil je močan človek, dedec, smo rekli včasih –, še bolj pa z mešanico vedrine, zajebancije, bonvivanstva, radoživosti. Bil je tak, da so ga imeli radi komunisti (na primer Tito), kapitalisti, levičarji, desničarji in celo ljudje, ki nimajo radi ljudi. Mešanica ne bi imela svojega čara, če ne bi bila neločljivo povezana z resnobo visoke profesionalnosti. Ko je nekoč v Sobotno (prilogo) prinesel nekaj fotk, skrbno izbranih kot po navadi, sem ga, bog ve, zakaj, vprašal: Imaš rad svoje delo? In zakaj? Zabuljil se je vame, molčal in na koncu rekel: Butec. Takrat v ustih ni več imel večnega zobotrebca, nekaj let obveznega, da se je laže odvadil kajenja. Nekoč smo kadili kot turki in pili kot žolne.

Butec je bil zaslužen, seveda je imel rad, kar je počel, še slepec je to videl. A rad je šibka beseda; fotografiranje je bilo zanj strast, ljubezen, garanje z zadovoljstvom.

Brez fotoaparata bi bil nag.

Ni bil človek velikih besed, a v bistvu je iskal lepoto. Ne eterično, samozadostno ali sladko lepoto. Vedno pa tako, da je bila atraktivna, nabita z dogajanjem, napetostjo, suspenzom. Njegova lepota je bila vedno tudi informacija. Vse je lahko taka lepota: mestna tržnica, artefakti vseh vrst, lipicanci, natura v svojih prozaičnih in magičnih oblikah, v sneženju zgneteni dežniki množice, ki miruje, a čutiš, da nekaj hoče. Kdaj je lepoti in moči fotke nekoliko pomagal sam, kot na tistem znamenitem posnetku trobojnice na Triglavu v zahajajočem soncu.

Naredil je vsaj troje, kar ostaja.

Vzgojil je vrsto odličnih fotografov, malih jocotov. Zanje je skrbel kot koklja za piščance in enega, na primer, potegnil iz pogrezanja v alkohol. Takega mentorstva v medijih ni več.

Delovo zlato obdobje je bilo zlato tudi zaradi njega. Dosegel je največ, kar lahko naredi časopisni človek, ki sam ne piše: veljavo fotografije je približal veljavi pisane, tiskane besede. Nasploh je zelo pomagal, da se je fotografija pri nas uveljavila kot obrt in umetnost.

In najpomembnejše: napravil je toliko fotografij, ki so ujele ključne, prelomne ali za svoj čas značilne dogodke, da v marsičem določajo naš kolektivni spomin na dogajanje v zadnjega pol stoletja. Na bližnjo preteklost gledamo tudi z Jocotovimi očmi.

Včasih je rekel, da se moraš za dobro fotografijo truditi, a imeti tudi nekaj sreče. Da si ob pravem času na pravem kraju kar naprej, pa moraš čutiti duha časa, vsaj slutiti, da se kuha nekaj velikega, prelomnega. Brez tega ne moreš napraviti take množice fotk, ki preživijo svoj čas. A tudi to ne razloži vsega. Da je lahko bil vedno zraven, je moral nekako poveljevati času in prostoru. Čeprav v dokumentarnem portretu, ki ga je posnela Maja Weiss o njem, pravi: Šele ob gledanju starih fotografij se zaveš, kako iz čisto navadne stotinke sekunde nastane zgodovina.

Ne bi mogel spreminjati stotink v zgodovino, če ne bi imel take življenjske sile, da je za en dober škljoc gazil do pasu po snegu, zmrzoval na vrtoglavih smučarskih strminah, vržen iz spanja sredi noči čez dve uri odletel na Korziko, kjer se je raztreščilo Adrijino letalo s 180 Slovenci … Brez take življenjske sile, brez takega veselja do življenja vseh teh fotografij in teh za zgodovino shranjenih trenutkov slave, lepote, drame … ne bi bilo.

Še strela ga ni mogla ubiti, dobesedno.

Že v penziji sva se včasih po naključju srečala in vedno je na koncu rekel: pridita z Mijo kaj naokoli. Sledila je slovesna obljuba, da prideva. In ostala neizpolnjena, ker nas življenje trapasto vodi mimo točk, kamor bi res morali iti. Zdaj bi prišel naokoli, a je prepozno. Žal mi je. A zlahka in morda bolj kot kogarkoli drugega si ga lahko prikličem pred oči živega. Ker je bil tako neznansko živ.