Golobova vlada / Zavezujoča zmaga

V Sloveniji imamo v tem trenutku tri izrazito močne, zgodovinsko sicer mlade organizacije civilne družbe: Inštitut 8. marec, Pravno mrežo za varstvo demokracije in Glas ljudstva. Danes vsi Slovenci vedo, kako se imenuje nova vladajoča stranka pod vodstvom Roberta Goloba, vedo pa tudi za te tri organizacije. Tako močna je bila namreč njihova vloga pri ponovnem vzpostavljanju demokratičnih standardov v Sloveniji. A pred jesenskimi volitvami in referendumskim dnevom so se vse znašle v nehvaležni situaciji: zaradi višjih ciljev, torej normalizacije družbe po populistični oblasti skrajno desne SDS in njenega vodje Janeza Janše, so v vseh treh organizacijah morali odločiti, da bodo morda nekoliko nežneje obravnavali vlado Roberta Goloba. Ker so tako velevale razmere, zlasti reševanje RTV Slovenija iz rok SDS, so bili v kritiki, zlasti javni, previdni.

Čeprav z lekarniško tehtnico ni mogoče razdeliti zaslug za referendumsko zmago med omenjene tri organizacije, novinarje RTV Slovenija, ki so se javno angažirali in izpostavili, ter vladno koalicijo, ni nobenega dvoma, da bi vladajoča koalicija danes težko slavila zmago nad Janezom Janšo brez angažiranja preostalih dveh popolnoma avtonomnih skupin: organizacij civilne družbe na eni strani in sindikalno organiziranih novinarjev na drugi.

Kot pravi ena izmed voditeljic iz ene od omenjenih organizacij, so bili zdaj res malce zadržani s kritiko, saj so se preprosto morali ves čas zavedati, da bi morebitne razlike ali razpoke med civilno družbo in vladno koalicijo v razgretem političnem ozračju pred referendumi skrajna desnica nemudoma pograbila za rušenje enotnosti, ki jo je v zavračanju SDS izkazovalo volilno telo. To brez dvoma drži. In če se je vlada Roberta Goloba z opozicijo spopadla dobesedno tisto minuto, ko so bili v državnem zboru potrjeni mandati novih poslancev – SDS je namreč že v prvi minuti mandata novega sklica državnega zbora vložila 30 zakonskih predlogov, da bi s tem blokirala delovanje nove koalicije –, se njenih »100 dni« miru v javnem dialogu dejansko končuje šele z dnem referendumov. Zmago na referendumu o zakonu o RTV Slovenija je civilna družba uvrstila med svoje cilje še pred imenovanjem nove vlade – poznavajoč Janeza Janšo in SDS so se namreč že takrat zavedali, da je referendum neizogiben. Zakon o RTV Slovenija je ne nazadnje nastal prav v Pravni mreži za varstvo demokracije, nova koalicija pa ga je prevzela, ker je to obljubila še pred samimi volitvami in prav prek tega zagotovila sklenila tudi tihi pakt s civilno družbo. S skupno zmago politike in civilne družbe na referendumski dan se je zaključil tudi nikoli zapisani ali izrečeni pakt – pakt za normalizacijo družbe in izrinjenje skrajne desnice s položajev moči.

Se tega v vladi Roberta Goloba zavedajo? Se premier Robert Golob zaveda, da se neko obdobje končuje? Bo vlada Gibanja Svoboda, Socialdemokratov in Levice zdaj še tako dovzetna za predloge civilne družbe in širše javnosti? Je sploh res tako dovzetna in drugačna – ali je zgolj dolgotrajno volilno in referendumsko obdobje prikrilo, da med vlado in različnimi družbenimi skupinami že nastajajo antagonizmi, kot smo jih poznali v preteklih obdobjih? So Golob in ministri ter poslanci omenjenih treh strank sploh zmožni bolje prenašati kritike in jim prisluhniti?

Vladajoča koalicija bi danes težko slavila zmago brez angažiranja preostalih dveh popolnoma avtonomnih skupin: organizacij civilne družbe na eni strani ter sindikalno organiziranih novinarjev na drugi.

Tudi premier Golob, ministri in celotna vladajoča koalicija so se že od imenovanja zavedali, da jih jeseni čakajo lokalne in predsedniške volitve ter tudi referendumski dan. Temu primerno so tudi ravnali. Koliko smo torej sploh že spoznali dejansko naravo te vlade? Koliko je na primer podobna vladi Marjana Šarca? Ali pa vladi Mira Cerarja? In ne nazadnje vladi Boruta Pahorja? Vse naštete vlade so prav tako poudarjale sodelovanje s civilno družbo, vključenost državljanov, demokratičnost postopkov, ki bo vključevala vse deležnike. In dejansko so v veliki meri tako tudi delovale. To velja tudi za vse tri pretekle premiere. Spreminjati so se začele šele po prvih ostrih spopadih s kritikami, tudi medijskimi. Še bolj pa so se spremenile po prvih aferah, v katere se prej ali slej zapletejo posamezni člani vlade, funkcionarji strank, ministri, državni sekretarji.

Ministri vlade Boruta Pahorja, ki so prišli v vladne prostore po prvi vladi Janeza Janše, so veljali še posebej za odprte, dialog s civilno družbo je bil izjemno intenziven. Tudi Šarčeva ministrska ekipa je bila nekaj časa zelo odprta, ministri za javnost dosegljivi. A vsaka nova afera je vplivala tudi na način delovanja teh vlad, vsak nov konflikt pa je spremenil tudi premiere: sproščenost in nasmejanost sta vse bolj pogosto zamenjali togotnost in užaljenost, v kabinete pa so začeli prihajati različni svetovalci, zavladali sta konspirativnost in sumničavost. Po razkritju, da je generalni sekretar stranke LMŠ Brane Kralj poskušal vplivati na postopek imenovanja direktorja Uradnega lista, je postal Šarec manj dostopen, vse bolj se je zanašal zgolj na svojega svetovalca za nacionalno varnost Damirja Črnčeca.

Damirja Črnčeca je danes mogoče videti na sedežu Gibanja Svoboda – to na prvi pogled ni tako nenavadno, saj se je Svoboda združila z LMŠ in SAB. A koliko vzorcev delovanja, ki so dejansko v javni podobi razžirali vlade Mira Cerarja, Boruta Pahorja in Marjana Šarca, je mogoče prepoznati tudi v delovanju nove vlade? Kar nekaj jih je. Kot vse liberalne vlade doslej je tudi ta vlada sprostila dogovarjanje s civilno družbo, obnovila socialni dialog, a na področju kadrovanja v gospodarske družbe, na katere ima vpliv vlada, se vede zelo podobno – podobno celo kot Janševa vlada.

Nobenega dvoma seveda ni, da je javnost od nove vlade pričakovala, da bo v teh družbah izvedla menjave, predvsem zato, ker je ogromna večina vodilnih mož, ki jih je imenovala Janševa vlada, imela med kompetencami predvsem partijsko knjižico SDS ali prijateljevanje z Janšo. Robert Golob je na vrh uprave Slovenskega državnega holdinga dal imenovati Žigo Debeljaka, enega redkih menedžerjev z izkušnjami pri vodenju velikih sistemov, od junija Debeljak predseduje tudi upravnemu odboru slabe banke, avgusta pa je bil določen tudi za prvega nadzornika Gen energije. Hitenje pri menjavah nadzornikov in uprav, ki sta ga v naslednjih tednih in mesecih uprizorila Robert Golob in Žiga Debeljak, je bilo seveda logično. V prid jima gre tudi šteti, da sta se že zapletla v konflikt s Socialdemokrati, ki so kar javno očitali predsedniku vlade Robertu Golobu, da Debeljak pri svojem kadrovanju ne upošteva deleža, ki naj bi pripadal njihovi stranki glede na število poslancev, ki jih ima v koaliciji. To je seveda dobro. A zadeve niso tako preproste.

Če je vlada zagovarjala argument, da se mora politika umakniti iz upravljanja RTV Slovenija, zakaj bi to veljalo zgolj za RTV Slovenija, ne pa recimo tudi javne zavode, sklade, druge institucije?

Ali demokratičnost in vpliv civilne družbe veljata le za kulturno sfero, izobraževanje, socialno dogovarjanje, pogajanja s sindikati in družbenimi podskupinami? Od kod vsaki novi oblasti prepričanje, da je gospodarski del vlade iz tega izločen, da v tega pa družba ne sme vstopiti? So po novem v vse nadzorne svete in uprave imenovani tudi predstavniki zaposlenih? Ne. Glede na to, da gre v nemalo primerih zgolj za družbe, ki so bile izločene iz javnega sistema, dejansko pa so te družbe nemalokrat celo monopolisti, ki zgolj izvršujejo zakonska določila, ni nobenega razloga, da ne bi v njihovo upravljanje in nadzor vključili tudi širše civilne družbe, ne le ljudi, ki imajo izrecno politično zaupanje oblasti. Še več: zakaj bi v teh družbah še naprej prejemali plače, kot jih prejemajo menedžerji tržnih zasebnih družb? Zakaj je na primer mesečna plača Žige Debeljaka ostala 12.000 evrov, če gre pri Slovenskem državnem holdingu za dejansko sistemsko družbo države, po velikosti in odgovornosti primerljivo z ministrstvom za finance? To velja tudi za vse energetske družbe v državi – povsod so plačila, razmerja in načini imenovanja ostali enaki. Tudi v nadzorne svete teh družb se ne imenujejo ljudje zunaj vsakokratnega kroga politikov in z njimi povezanih oseb, v njih ni predstavnikov civilne družbe, lokalnega prebivalstva, ekoloških organizacij itd.

V Sloveniji kot da smo nekako sprejeli, da so kadrovske poteze na področju premoženja zgolj v domeni vlade in njej podrejenih družb in služb ter da imajo na tem področju vlade nekakšne bianco menice. Vsa ta imenovanja so zelo zaprta, v njih širša družba ne vstopa in nima vpogleda, vanje se imenujejo predvsem finančniki in tehnični strokovnjaki. A če vlada v nadzorne svete bolnišnic imenuje strokovnjake za energetiko, zakaj ne imenuje v nadzorni svet SDH na primer direktorja Kina Šiška Simona Karduma, dolgoletnega direktorja kulturne institucije? In zakaj v svete bolnišnic ta vlada ne imenuje kakšnega filozofa, na primer dr. Tadeja Trohe iz ZRC Slovenske akademije znanosti in umetnosti? (Kardum in Troha sta bila naključno navedena, op. p.)

Zakaj je pri vsaki vladi ekonomski del, torej tisti, ki upravlja denar, popolnoma v njeni domeni in nedovzeten za kakršnokoli reformiranje in drugačnost, zakaj je to vedno izključna pravica kabinetov predsednika vlade in ministra za finance - kot da civilna družba in širša javnost na tem področju ne obstajata? In zakaj je prav področje upravljanja državnega premoženja in javnega denarja vedno tako konspirativno in zavito v tančico skrivnostnosti? Ta vzorec se je pri Golobovi vladi glede na predhodne vlade v veliki meri zgolj ponovil. A dejansko je prav pri upravljanju javnega premoženja najmanj transparentnosti in do njega je javnost tudi najbolj kritična.

Ministri vlade Boruta Pahorja, ki so prišli v vladne prostore po prvi vladi Janeza Janše, so veljali še posebej za odprte, dialog s civilno družbo je bil izjemno intenziven. Vendar pa je to veljalo predvsem za začetek mandata.

Koliko bo ta vlada res drugačna, koliko bo dejansko vključevala lokalno skupnost, zaposlene in različne profile družbe v upravljanje javnega premoženja, je – tako kot doslej – točka, kjer se bo dejansko pokazalo, kako drugačna je ta vlada. Seveda je vlada nekatere menjave morala izpeljati, če je želela prevzeti v upravljanje državo. Vendar pa je tega obdobja že konec. Zdaj bi morala že predstaviti nov in bolj transparenten način upravljanja državnega premoženja, tudi v to sfero vpeljati javnost, zaposlene in predstavnike sindikatov (kjer jih ni), civilno družbo, narediti javne družbe in družbe, v katerih ima upravljalske deleže, bistveno bolj transparentne. Enako velja za javne zavode, od bolnišnic do izobraževalnih zavodov. In pri tem bi moral biti vladajoči koaliciji izhodišče prav zakon o RTV Slovenija, kjer so po dolgih letih – naj ponovimo, da so njegovo izvirno besedilo pripravili v Pravni mreži za varstvo demokracije  – zaposleni dobili tretjino članov v programskem svetu, ostale pa imenujejo predstavniki različnih javnih in civilnih organizacij. Zakaj na primer ne bi na podoben način različne institucije in zaposleni imenovali tudi drugih organov nadzora in upravljanja? Če je vlada zagovarjala argument, da se mora politika umakniti iz upravljanja RTV Slovenija, zakaj bi to veljalo zgolj za RTV Slovenija, ne pa recimo tudi javne zavode, sklade, druge institucije? Mar so zaposleni tam manj kompetentni? Mar tam ni mogoče najti institucij, ki bi delegirale svoje predstavnike? Zakaj ne bi na primer javne univerze imenovale svojega člana v Slovenski državni holding?

Če je Golobova vlada z zavezništvom s civilno družbo in odprtostjo družbi mislila resno, če je s svojimi stališči ob razpravi o RTV Slovenija mislila resno, bo podobne sestave nadzornih svetov in uprav morala organizirati tudi po javnih družbah in družbah, v katere zaradi večinskega deleža imenuje svoje predstavnike. In prav zakon o RTV Slovenija bi moral biti podlaga tudi za novo organizacijo upravljanja javnega premoženja. Seveda morajo nadzorniki vsake družbe najprej slediti interesom družbe, k temu jih zavezuje tudi gospodarska zakonodaja, a vendar je pomembno, da so v njih zastopani različni interesi, pri nekaterih interesi upokojencev, pri drugih interesi mladih, nekje je pomembno, da se sliši interes alternativcev, pri drugih pa glas zaposlenih. Četudi namreč Golobova vlada v te družbe imenuje ljudi z več izkušnjami kot Janševa, še vedno ne upošteva, da javno premoženje nima le finančnega vidika, ampak tudi družbeno vlogo. In da te družbene vloge prav finančniki in gospodarstveniki ter inženirji, med katerimi danes prednostno izbira vlada, nemalokrat ne razumejo, če je že ne zavračajo.

Predstavniki civilne družbe doslej niso imeli ne časa ne priložnosti, da bi temo upravljanja javnega premoženja odprli in se glede nje soočili z vlado – a zdaj prihaja ta čas. In prav na tem področju bo lahko nova vladna koalicija pokazala, kako resno je mislila s spremembo v načinu vladanja. Upravljanje javnega premoženja in denarja so si vse dosedanje vlade pridržale za svojo nedotakljivo in neodtujljivo pravico. Pri čemer so neprimerna ravnanja prav na tem področju naredila največjo škodo tem vladam v očeh državljank in državljanov.

POVEZANI ČLANKI:

• Čas je, da veteran odide