Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike?

Dramatične razmere v slovenskem zdravstvu so očitna posledica nepoznavanja sistema s strani ključnih akterjev oz. njihove različne interpretacije sprejete zakonodaje. Da bo do tega prišlo, sem napovedoval že ob svoji kandidaturi na kongresu DeSUS-a januarja 2020. Dejstvo je, da so »headhunterji« iz Nemčije in Avstrije že leta 2019 hodili po BiH in »lovili« potencialne kadre za zdravstvo in socialo v zadnjih letnikih osnovne šole. Pri nas pa smo se kregali okrog glavarin, standardov in normativov, plač, varčevalnih ukrepov … Ker sem se del svojega poklicnega življenja ukvarjal s primerjalnim pravom, sem se naučil, da so primerjave med različnimi sistemi vedno neustrezne. Lahko primerjam med seboj določene institute, vendar so le-ti uvrščeni v različne sisteme in imajo tudi različno vsebino.

Problem v Republiki Sloveniji je »pravna inovativnost«. Že ob osamosvajanju smo za temelje nove slovenske zakonodaje uporabljali povsem različne pravne sisteme in to za urejanje istega pravnega področja. Tako smo dejavnost uredili po enem pravnem sistemu, način zbiranja sredstev po drugem, plačevanje storitev po tretjem … Če vzamem sistem zdravstva – zavarovalniški sistem bomo kopirali po skandinavskem ali nemškem modelu, za način izvajanja dejavnosti bi pa izbrali nizozemski sistem. Ko pa izbruhnejo težave, pa nam naša javna ali »javna« RTV kot najboljši primer kaže Avstrijo. Če parafraziram – zaradi cene bomo kupili fička, ampak v njem bi meli varnostni sistem iz Volva, motor pa nemški. Mogoče sanjski avto, ki pa v realnosti ne obstaja. Javna RTV pa bo kot idealni avto prikazala Ferrarija. Sami pa nimamo ne vozniškega izpita – še več, celo kolesa ne znamo voziti.

Kdo je kriv za sedanje stanje? Vsi akterji na področju zdravstva – ministrstvo, ZZZS, poklicne zbornice, sindikati … Nihče od njih ne nosi neke izključne krivde. Tudi nobenemu dosedanjemu ministru ne moremo naprtiti izključne krivde za sedanje stanje. Lahko krivimo zgolj pretekle in sedanje parlamentarne stranke zaradi nabiranja izključno političnih točk in pomanjkanja resnega interesa, da bi na področju zdravstva imeli delujoči podsistem. Vsaka nova opozicija je imela svojo agendo in svojo vizijo, kaj naj bo v tem podsistemu poglavitno. Eni so se zavzemali za večji pomen javnega zdravstva (torej omejevanje zasebnega dela), drugi za večje podeljevanje koncesij, in s tem siromašenje javnih zavodov. Eni so se zavzemali za večjo vlogo centralne zdravstvene zavarovalnice, drugi za večjo vlogo tržnih zavarovalnic in načela naj denar sledi pacientu. Zdravstvo ni podsistem, kjer lahko vsaka 2 ali 4 leta spremeniš smer plovbe – glede na to, kdo je za krmilom. Je podsistem, ki zahteva neko jasno smer in stabilno politiko – ne glede na krmarja. V katero smer naj bi pluli, očitno ni jasno tudi sedanjemu krmarju.

V letu 2021 sem zaradi Covida imel možnost dalj časa, bolj ali manj prisebno, občutiti delovanje zdravstvenega sistema. Ne glede na vse pritožbe v javnosti – ko si v obravnavi v sistemu, si deležen eno boljših obravnav. Medicina ni vsemogočna – četudi jo mediji poizkušajo tako prikazati. Vsi poznamo rek – operacija uspela, pacient umrl. Osebje se trudi znotraj danih možnosti in osebnih okoliščin. Vsak ima kdaj svoj slab dan – mi pa pričakujemo, da naj bi bili vsi izvajalci v zdravstvenih ustanovah nasmejani in mi obravnavani ob napovedani uri. Kot da je to delo za tekočim trakom, kjer imaš normirano, v kolikšnem času npr. pritrdiš vrata. Vrata ne govorijo, nimajo svojih problemov in stisk. So le mrzla, nema kovina.

Občutek imam, da se krize v zdravstvu lotevamo tako, kot da bi želeli izvršiti vlom s ključem, narejenim iz plastelina. Sedanji pristop bo povzročil še več težav ne pa rešitev. V čem je problem? Zdravstveno osebje že vrsto let govori o kadrovski podhranjenosti. Ne glede kaj bo minister naredil – čez noč nastalih kadrovskih težav ne bomo rešili. Z ustvarjanjem ambulant za neopredeljene paciente za kronične in akutno bolne dejansko še bolj obremenjujemo zdravnike, ki delujejo v javnih zavodih. Koncesionarji imajo pogodbe, kjer imajo spodnjo in zgornjo omejitev opredeljenih pacientov. S tem ni nič narobe – prav je tako. Gre za varstvo koncesionarja in pacientov v normalnih okoliščinah. Logično je, da bodo ob sedanjem ukrepu zdravniki še bolj bežali iz javnih zdravstvenih zavodov v zasebni sektor koncesionarjev. Tam se jim ne bo potrebno ukvarjati z neopredeljenimi pacienti – imeli bodo pogoje za normalno delo in za normalno obravnavo pacientov. In stanje bo šlo iz slabega na slabše.

Iz javnih medijev zasledimo zgroženost ob razmerah v Ljubljani. Nič nenavadnega – normalna posledica ukrepov ministrstva za zdravstvo, neaktivnosti zdravniške zbornice in »nojevstva« poklicnih sindikatov. Povišanje plač je upravičeno – saj morajo tudi zdravniki preživeti svoje družine. Gre tudi za delo z veliko stopnjo odgovornosti – napačna odločitev lahko koga spravi predčasno s sveta, družini pokojnika poslabša življenje. Do poslabšanja življenja pride tudi pri zdravniku, ki se mu to zgodi in tudi njegovi družini. Ampak višje plače same po sebi ne bodo rešile pomanjkanja zdravnikov. Zdravnik bo lahko, ne glede na plačo, še vedno na uro obravnaval enako število pacientov. Déjà vu – zdravstvo v Veliki Britaniji v času izvajanja politike Margaret Thatcher. Sistem, v katerem so vsi akterji dobro živeli, veliko pacientov pa je bilo brez zdravstvene oskrbe.

Poglejmo naprej – vlada sprejme odločitev plačali bomo vse, kar bo narejeno. Izvedli bomo test, koliko lahko slovensko zdravstvo naredi. Zdravniki bežijo iz javnih zavodov zaradi preobremenitev. ZZZS s koncesionarji sklepa dodatne pogodbe za novo prešle zdravnike. Je kriv koncesionar, ki želi povečati svoje prihodke? Ne. Je kriv zdravnik, ki odide iz javnega zavoda k zasebniku, da bo lahko še naprej normalno delal? Ne. Kriva sta politika in ZZZS, ki nimata jasne vizije, kako zastaviti sistem, da bo zagotavljal zdravstveno pokritost ob kadrovski podhranjenosti. Krive so poklicne zbornice, ki izjavljajo, da so braniki pacientov ob tem, da pri izrekanju o koncesijah upoštevajo zgolj strokovni in članski interes ne pa tudi širšega javnega interesa. Sistem, ki ima logiko v normalnih razmerah, se v izrednih razmerah spremeni v svoje nasprotje.

Ob obstoječi zakonodaji in ob pomanjkanju jasne politike, komu naprtiti glavno breme reševanja nastalih razmer, bodo vsi sprejeti ukrepi še bolj poslabšali stanje in še več ljudi bo ostalo brez svojega izbranega zdravnika. Ves sistem bo še bolj šel v smeri zdravstva v Veliki Britaniji v času izvajanja politike Margaret Thatcher. Kakšni bi morali biti ukrepi?

Prvi ukrep bi morala biti sprememba zakonodaje na področju zdravstva po nujnem postopku, ki bi morala urediti tudi področje izrednih razmer na področju zdravstva ter obveznosti akterjev v takšnih razmerah. Ob obstoječi zakonodajni ureditvi brez resnih orodij v rokah pristojnega ministra rešitev nastalih razmer ni možna.

Drugi ukrep bi morala biti jasna, trajna politična odločitev, kdo je ključni nosilec dejavnosti v izrednih razmerah – javni ali zasebni sektor. Izbranemu sektorju je potrebno nato v roke dati orodja, s katerimi si lahko omogoči kadrovsko popolnitev oz. onemogoči kadrovsko siromašenje.

Tretji ukrep bi moral biti izdelan načrt ukrepanja v izrednih razmerah. Očitno slovenska politika kadrovske podhranjenosti ne jemlje kot primera izrednih razmer. Pa bomo imeli ta problem na vrsti področij – domski oskrbi, šolstvu, vrtcih … Ob obstoječem kadrovskem stanju si lahko zamislimo posledice izbruha pandemije, podobne Covidu-19.

Četrti ukrep bi morala biti takojšnja široka akcija »headhunterjev« po državah bivše Jugoslavije.

Zadnji ukrep – široka odločitev javnosti, ali želimo imeti večinsko javni ali večinsko zasebni sistem in nato priprava nove, konsistentne zakonodaje v skladu z izraženo ljudsko voljo. — Dr. Borut Stražišar, Ljubljana