Smisel ljubezni

Marko Ivan Rupnik je eden od najbolj znanih slovenskih duhovnikov. Gre za jezuita, rojenega leta 1954 v Zadlogu pri Idriji, ki je poleg teologije študiral tudi slikarstvo. Velik del življenja je preživel v Rimu, delal je na papeški univerzi Gregoriani, bil je svetovalec papeškega centra za kulturo, znan pa je predvsem po mozaikih s sakralno vsebino. Ti naj bi bili po poročanju slovenskih virov v Vatikanu tako priljubljeni, da Rupniku nekateri ljubkovalno pravijo kar »papežev umetnik«. V svetu je res kopica kapel in drugih stavb, opremljenih z njegovimi mozaiki, 500 kvadratnih metrov velik mozaik je denimo v romarski Fatimi, nekaj jih je tudi v Sloveniji, recimo kapela na Onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Njegova umetniška žilica ni ostala neopažena. Ko je leta 2000 za mozaično poslikavo kapele Odrešenikove Matere v Vatikanu dobil veliko Prešernovo nagrado, je komisija v obrazložitvi vzneseno zapisala, da njegova poslikava kapele, ki jo je naročil sam papež Janez Pavel II., ni le »historični posnetek, marveč starodavno dediščino suvereno prereja z ustvarjalnim pogumom in otroško vero ter vanjo vnaša avtorjevo osebno izkušnjo in milenijsko zazrtost v skrivno prihodnost«. Ker naj bi bil njegov mozaik v Vatikan prinesel tudi slovensko umetnost, naj bi bila »dragocena umetnina izjemnega nacionalnega pomena«.

Že mogoče – pa četudi je podelitev tistih Prešernovih nagrad pred dvema desetletjema pretresla slovensko javnost. Pesnica Svetlana Makarovič je na predvečer kulturnega dneva zaradi sonagrajenega Rupnika zavrnila svojo Prešernovo nagrado. Takrat je zgroženo, v resnici pa osebno prizadeto, dejala, da je izbira patra Rupnika sesula status in pomen Prešernove nagrade, saj ta zahteva »življenjsko delo, ne samo eno delo, ter delo, ki je bilo storjeno v državi Sloveniji, to pa je bilo delo v zasebni papeževi kapeli«.

Vendar spor zaradi Prešernove nagrade, spor zaradi »poetičnega krhkega reliefnega tkiva«, kot bi dejali nekateri, ali »navadnega kiča«, kot bi rekli drugi, ni edini temni madež na Rupnikovi duhovniški poti.

»Bil je nasilen do mene, udaril me je. V njegovih očeh, v njegovem glasu je bilo prepričanje, da je nedotakljiv. Zlorabil me je, zlorabil moje zaupanje.«

Italijanska tiskovna agencija Ansa je v ponedeljek poročala, da so bile proti Marku Rupniku lani vložene obtožbe zaradi domnevnih duševnih in spolnih zlorab redovnih sester. Ansa se je pri pisanju sklicevala na poročanje vatikanske organizacije Silere non possum, ki preiskuje zlodela v katoliški cerkvi. Rupnik naj bi bil torej pred tremi desetletji zlorabil tri ljubljanske redovnice Skupnosti Loyola – gre za majhno žensko redovno skupnost, ki je doma v Apneniku pri Šentjerneju. V tistem času je bil nekakšen duhovni sopotnik in spovednik redovnic, pomagal pa naj bi bil tudi pri ustanovitvi reda, ki je kasneje domnevno prav zaradi njegovega vpliva razpadel na dva dela – nekatere redovnice so ostale v Sloveniji, druge so odšle v Rim. Kot so poročali različni italijanski mediji, so domnevno zlorabljene desetletja molčale tudi zato, ker je »Rupnik prevelik, da bi padel,« saj si je v Vatikanu stkal veliko prijateljstev, ki segajo do sedanjega papeža.

Po prijavi sester je preiskavo zoper Rupnika prevzel pomožni rimski škof Daniele Libanori. Prišel je v Slovenijo, govoril z vpletenimi, preverjal verodostojnost izjav. Ena izmed žrtev naj bi bila dejala, tako je zapisano v posebnem poročilu, ki so ga objavili pri organizaciji Silere non possum, da jo je »Rupnik prisilil, da sem delala stvari, ki jih v življenju nisem želela početi. Bil je nasilen do mene, udaril me je. V njegovih očeh, v njegovem glasu je bilo prepričanje, da je nedotakljiv. Zlorabil me je, zlorabil moje zaupanje. Podrejena sem mu bila. Uživa v svoji moči, v spoštovanju. Prepričan je, da nihče ne bo dvomil v njegovo dobro vero.«

Po preverjanju in postopku so iz dikasterija za nauk vere v Vatikanu sporočili, da so primer zaključili in da je treba »zadevna dejstva šteti za zastarana«. Previdnostni ukrepi, ki so jih zoper Rupnika uvedli na začetku preiskave, pa veljajo še naprej. Tako naj bi imel prepoved opravljanja spovedi, duhovnega vodenja in spremljanja duhovnih vaj. Poleg tega mu je »prepovedano javno delovanje brez dovoljenja krajevnega predstojnika«. Ali z drugimi besedami: preiskava zoper Rupnika je pokazala, da so se obtožbe izkazale za verodostojne, vendar so v Vatikanu zaradi njegovega vpliva primer poskušali utišati. Podoben vzorec se pojavlja tudi pri nekaterih drugih vplivnih posameznikih v katoliški cerkvi, ki so bili osumljeni zlorab. Bolj kot žrtve kurija varuje domnevne storilce in veličino cerkve. Rupnik kljub omejitvam s svojo duhovno mislijo nastopa na omrežju YouTube.

Janez Cerar je slovenski duhovnik, soustanovitelj laične pobude Dovolj.je, ki bi rada pretrgala zaroto molka in katoliško cerkev v Sloveniji prepričala, da bi odločneje obsodila in preiskala obtožbe o spolnih zlorabah. Te se dogajajo tudi pri nas. Ni jih malo. Ravno novembra je višje sodišče v Mariboru pritrdilo sodbi murskosoboškega sodišča, ki je nekdanjega ljutomerskega župnika Andreja Zrima spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja.

Tudi Janeza Cerarja je v mladosti zlorabil duhovnik. O tem je večkrat javno spregovoril. »S preiskavo glede Marka Rupnika nimam nič, ne name osebno ne na naš zavod Dovolj.je se ni nihče obrnil, sem pa po naključju pred časom res izvedel, da je preiskava potekala. Rupnika poznam dolgo, spomnim se, da mi je bila v času, ko sem se kot mlad duhovnik vrnil iz Argentine, blizu njegova teologija, opazoval sem, kako je nastajal njegov mozaik na ljubljanskih Žalah. Dobro ga torej poznam, včasih sva se srečala tudi v Rimu. Vendar sem leta 2019 dobil sila nenavaden občutek. Ko smo začeli z Dovolj.je, so mi sodelavci prenesli misel Marka Rupnika, da stojim pred skušnjavo, da sam ne postanem odrešenik slovenske cerkve. To mi je dalo misliti. Zakaj mi ni tega rekel neposredno? Česa se je bal?«

Cerar ni pravnik, a trdi, da zloraba nikoli ne zastara. »Govorimo o nekom, ki služi Bogu, govorimo o kontekstu Cerkve, ki naj bi varovala človekovo dostojanstvo. Govorimo o človeku velikega kalibra, ki ima v rimski kuriji zaščito in zaslombo. S sklicevanjem na zastaranje se Cerkev ne more očistiti.« Janez Cerar pozna tudi papeža Frančiška, ki javno odločno obsoja zlorabe v katoliški cerkvi. Z njim se je srečal junija letos. »Veliko sva se pogovarjala, prisluhnil mi je, a bodiva poštena ... Kaj lahko naredi človek pri 86 letih? Kdo papežu posreduje verodostojne informacije, če pa sam pravi, da težko najde zaupljivega človeka? Pogovarjava se, razlagam mu, ne morem pa prisiliti drugih, da so pristni, če si to ne želijo biti.«

Konec novembra je Slovenska škofovska konferenca pripravila posebno zasedanje o varstvu mladoletnih, na njem so govorili tudi o spolnem nasilju, o pomenu ustanovitve neodvisne komisije za varstvo otrok. O tej komisiji se v cerkvi govori že več let, a kot pravijo poznavalci, se predvsem veliko govori, manj pa je dejanj, kakor da bi se stvari namenoma dogajale le na papirju. Ena od težav je tudi, nanjo je opozoril predsednik Slovenske škofovske konference, novomeški škof Andrej Saje, da so škofi pri preiskavi primerov pogosto deležni upora v župnijah, saj verniki ne verjamejo žrtvam.

Dejanja, ki naj bi jih bil storil Rupnik, so se zgodila pred 30 leti. Najverjetneje so zastarala tudi po slovenskem kazenskem zakoniku. A to ne pomeni, da policiji ni treba zbirati informacij. Med preiskavo lahko ugotovi, ali so bile omenjene zlorabe iz devetdesetih let prejšnjega stoletja edine ali pa je domnevni storilec dejanja ponavljal še kasneje. Prav tako bi se lahko oglasila Slovenska škofovska konferenca in z javno izjavo obsodila vsakršno spolno nasilje in zlorabe. Oglasili so se zgolj slovenski jezuiti, ki so zanikali, da bi bile proti Rupniku sprejete sankcije, sprejeti naj bi bili le previdnostni ukrepi. Dodali so, da v preiskavo niso vključeni, da pa hkrati »verjamejo, da bodo osebe, ki jim je zaupano reševanje tega primera, prišle do resnice«. Slovenska policija sicer resno obravnava vsak sum spolnega nasilja in pred leti je komisijo, ki je obravnavala spolne zlorabe otrok v cerkvi, vodila odhajajoča ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar.

In Rupnik? Javnih izjav o obtožbah o domnevnih zlorabah ni dajal. V njegovi knjižici Ljubezen pa ostane pa je zapisanih nekaj lepih misli o ljubezni. Med drugim tudi ta, da je »ljubezen edino, kar daje smisel čutenju in delovanju človeka«. Pater Rupnik ima prav, toda psihične in spolne zlorabe niso ljubezen, temveč nasilje.