Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike?

V Mladini so bili po novembrskem pozivu Zavezništva za demokratično in pravično Slovenijo z naslovom »Izbrisani pacienti: javni poziv vladi in družinskim zdravnikom«, v katerem so ugledne podpisnice in podpisniki vlado in skupnost družinskih zdravnikov pozvali, naj »s skupnim prizadevanjem odpravijo ustavnopravno, mednarodnopravno in človeško nevzdržno stanje, v katerem se znatnemu deležu prebivalstva odreka elementarna pravica na področju zdravstvenega varstva, to je pravica do izbire osebnega zdravnika«, objavljeni v nizu trije odzivi, komentarji, razmišljanja z enakim naslovom Kako in kdaj so pacienti izgubili zdravnike? (v 46. številki odziv prof. dr. Antonije Poplas Susič, direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana in družinska zdravnica, v 47. številki dr. Dušana Kebra, strokovnjaka za javno zdravstvo, nekdanjega ministra za zdravje, zdravnika, in v 48. številki že v naslovu izpostavljen komentar prof. dr. Zalike Klemenc Ketiš, zdravnice družinske medicine, članice izvršnega odbora Evropskega združenja zdravnikov družinske medicine, nekdanje predsednice Evropskega združenja za kakovost v družinski medicini).

Kot eden od prebivalcev-zavarovancev-uporabnikov-državljanov-pacientov-…, ki je bil avgusta obveščen o »prekinitvi izbire osebnega zdravnika«, kot to, da so ti odtegnili osebnega zdravnika, evfemistično poimenuje naš zdravstveni sistem in vse v njem delujoče posameznice in posamezniki, želim opozoriti, da tudi pri najbolj dobronamernih in ljudem naklonjenih razpravljalcih nemalokrat umanjka osredinjenost na človeka v zdravstvu, človeški pogled, pogled na razmere in stanje zdravstva od spodaj, iz t. i. žabje perspektive ljudi – prebivalcev-zavarovancev-uporabnikov-državljanov-pacientov-…, ki so kot-da smoter, namen in razlog ( javnega) zdravstva in ( javnega) zdravstvenega sistema. Ta deficit je opazen v pisanju direktorice Zdravstvenega doma Ljubljana (ZDLJ), ki se je s pisanjem pri vas prva odzvala na poziv zaveznikov demokratične in pravične Slovenije, naj se »izbris pacientov« sanira; ta še bolj poudarjeno človeška perspektiva žal manjka tudi razmišljanju prvega ministra za zdravje; in to je še najbolj očiten primanjkljaj v pisanju zdravnice družinske medicine in mednarodne skrbnice te medicinske specializacije in njene kakovosti, zadnje v vrsti vaših pisk in piscev o tem, kako in kdaj smo »pacienti izgubili zdravnike«. Nekaj o takšni drži se da sklepati že iz naslovov teh sicer dokaj kakovostnih pisanj, mar ne?

Ko se skuša nekdo, ki mu je bila »izbira osebnega zdravnika« prekinjena, odzvati in ugotoviti, kako se iz te zagate izviti – pa na srečo ne potrebuje medicinske pomoči (!!!), lahko dokaj hitro spozna stanje našega zdravstvenega sistema in zdravstvenih organizacij v njem, pa tudi oz. brezskrbnost in odtujenost skrbniških ustanov zdravstva pri nas. Zelo verjetno celo tisti, ki pridigajo, da mora tudi v zdravstvu denar slediti človeku, s tem izrekom menijo ravno nasprotno, oz. tisto, kar zdravstveni sistem z nami že pogosto počne: običajna zbirokratizirana, odtujena in hladna neupoštevajoča obravnava bolj ali manj bolnih oz. zdravih ljudi kot ’komadov’ (čeprav se ljudje v našem civilizacijskem okolju do golega običajno slečemo le pred redkimi ljudmi, pa pred zdravstvenimi delavci to počnemo redno – je to vir njihove brezprizivnosti, njihove avtoritete, njihove veljave, in nasprotno, vir našega podrejanja, naše potrpežljivosti, neproblematiziranja, skratka našega pacientskega obnašanja?). A hkrati: mar nismo zavarovanci, mar v kapitalisitčnem sistemu ni zavarovanec takorekoč »kralj« – ne glede na to, da gre zelo verjetno za še eno ideološko (samo)zaslepitev, bi morali resno revidirati našo ureditev in izboljšati mesto človeka (v smislu prebivalca-zavarovanca-uporabnika-državljana-bolnika-…) v našem zdravstvenem sistemu.

Ker smo zanemarjali simptome popredmetenja, privatizacije, komercializacije in propadanja našega zdravstvenega sistema; ker smo gledali stran od očitnih znakov poblagovljenja zdravstvenih uslug in nesprejemljive odvisnosti dostopnosti zdravstva in celo zdravljenja od plačilne zmožnosti; ker smo na socialnem zavarovanju delavcev sloneče financiranje zdravstva upravljali kot svinja z mehom; ker nismo sprejemali opozoril in pritoževanj številnih dobronamernih insajderjev iz našega zdravstva; ker smo dopuščali mešetarjenje in okoriščanje z zdravstvom, z zdravjem in z našo socialno skrbnostjo; ker smo spregledali pogubo številnih kanarčkov, ki bi nam morali s svojimi prisilnimi žrtvami razodeti vse bolj razčlovečeno klimo v našem zdravstvu; ker … ; ker smo kot državljanke in državljani, prebivalke in prebivalci, (tudi) nad zdravstvom tolikokrat zamahnili z roko, je verjetnost, da bo družbena razprava o zdravstvu jeseni 2022 bistveneje spremenila stvari na bolje, dokaj majhna.

V Sloveniji že dosti let več kot stotisoč ljudi nima osebnega/družinskega zdravnika (pri zobozdravnikih in ginekologih je stanje podobno katastrofalno), ta pa v našem zdravstvenem sistemu figurira kot glavni vratar celovitejše in bolj resne zdravstvene oskrbe. Že davno se je iztekel čas, ko se je dalo probleme skriti pod preprogo, luknje poflikati in se delati, da je zdravstvena barkača nad vodo. Če bi odločevalci, skrbniki in izvajalci ta pomembni družbeni podsistem res radi sanirali, bodo morali v svoje načrte in procese izdatneje in bolj polnokrvno vključiti tudi uporabnike – prebivalce-zavarovance- državljane-paciente, le tako bomo (p)ostali počelo in cilj zdravstva pri nas. Predlagam še enkrat tu, tako kot sem to jesen že nekajkrat predlagal Zavodu za zdravstveno zavarovanje (ZZZS), ZDLJ, zagovornikom pacientovih pravic, Mestni občini Ljubljana (MOL), zdravstvenemu inšpektoratu in ministrstvu za zdravje, naj s pr e me n ij o svoj odnos in svojo držo do ljudi, v nasprotnem se bo negativna podoba, ki jo imamo o njih, le dograjevala, stopnjevala in širila. Verjetno je skorajšnji kolaps t. i. primarnega zdravstva v samem središču naše države nujen pogoj, da se na te metastaze sploh začnemo dejavneje odzivati. Pa vendar je treba ostati optimističen in veder, že zato, da ne postaneš pretirano odvisen od tega in takega zdravstva. Globinskemu in celostnemu urejanju našega zdravstva se moramo posvetiti že zato, ker se nam kopičijo številne težave, od uničevanja okolja, vse večje prekarnosti dela, vse hujše neenakosti, vse bolj okleščene socialne varnosti in tudi vse bolj očitnega razpadanja drugih zgodovinsko uveljavljenih družbenih institucij.