Srečelov

Njokarna
Borštnikov trg 1, Ljubljana
Tel.: 030 353 635
Na Borštnikovem trgu soparijo njoke od ponedeljka do petka od 11.00 do 16.30.

Ambient:
prijeten, vabljiv enoprostorec z eno večjo mizo za štiri, še par pa jih je za po dva ali tri jedce; fina italijanska muzika na ozvočenju

Napitki:
odprta malvazija s Krasa in briški rdeči cuvée, pirovska kolekcija Loo-blah-nah, domači sirupi (sivka!) in nekaj staranih srbskih žganic

Vegetacija:
kakšna variacija njokov je tudi brezmesna

Dostopnost:
centraška lokacija preferira pešake in kolesarje; za gibalno ovirane ni velikih zaprek

Fino:
(jesenski) njoki
koncept in vzdušje

Ne tako fino:
količinski limiti – robe začne hitro zmanjkovati

Odmerek njokov stane 9,5 evra, dnevna juha 2,8, solata 2,2, sladica pa 3 evre.

»Imamo pa krompir, in to pretlačen!« je med hitro hojo, katere tempo je dodatno navijal prvi resni zimski mraz, o ponudbi tokratne destinacije razglabljal poveljnik konzumske enote za bliskovite intervencije. Njokarna na Borštnikovem trgu je že po imenu (ki mu v največjem mogočem obsegu sledi tudi ponudba) monokulturno determiniran pogon, v katerem se vse vrti okoli vsem ljubih povštrčkov. Ti so večinoma res narejeni iz krompirjevega testa (da bi bil končni rezultat čim bolj mehak in lahkoten, cele gomolje kartofla najprej spečejo, nato olupljene pretlačijo in zmešajo z ostalimi sestavinami, njoke pa kuhajo v sopari), a se pobje radi igrajo tudi z drugačnimi izvedenkami – pred kakšnim tednom so menda stregli ajdove njoke s kislim zeljem in ocvirki pa neko izvedenko s hrustljavo krvavico, tudi bučni in rikotni se kdaj najdejo na meniju; ali pa narolani iz rdeče pese, kot za časa našega obiska.

Vse to je seveda super in fajn in pohvale vredno, a kaj, ko je večinoma ostalo na ravni anekdotičnega – o oni ajdovo-krvavični robi iz preteklosti smo poslušali med opravičevanjem, da je poleg dnevne bučne juhe tudi najbolj zanimive od štirih na tablo napisanih dnevnih njokarskih opcij zmanjkalo že dobro uro po odprtju v vseh pogledih prijetnega placka. Ko je priljudni in okretni šef sale opazil naše povešene surle, je sicer urno organiziral približek – namesto pesinih smo dobili zelo dobre, živordeče, s pesinim sokom obarvane krompirjeve njoke, postrežene s kockami rdeče pese, nadrobljeno gorgonzolo in orehovimi jedrci – a kljub temu je vredno priobčiti opozorilo, da ponujena roba v Njokarni (tudi zaradi obleganja svakojakih dostavniških služb) dnevno hitro pohaja.

No, na tisto, kar je bilo na voljo, pa nimamo kakšnih resnih pripomb – za dvoje njoke so si omake izposodili iz klasičnega italijanskega testeninskega arzenala, pri čemer povzemamo, da bi resnejšim hudobijam naklonjeni okuševalni aparatusi morebiti dodali kakšen skovil v amatriciano, solni dušebrižniki pa bi iz puttanesce odstranili kakšnega inčuna, a obe omaki sta bili rustikalno krepki, količinsko radodarni in aromatsko uravnoteženi. Kreativni potencial je Njokarna demonstrirala na jesenskih njokih, ki jih je opremila s pestro mešanico pečenih kock muškatne buče, na hitro zmehčanega ohrovta, praženih bučnih semen, okisane redkvice ter dodatnega, pri mizi izvedenega zabeljanja z bučnim oljem, čisto simpatična je bila tudi sladica – nekakšna kakavasto-mascarponejevska (z) mešanica med tiramisujem in grmado.

Njokarna je simpatičen obrat, ki ve, kaj bi rad pripravljal (in to tudi dobro dela), ne more pa se točno odločiti, kje in na kakšen način bi to počel – za dostavo, za domov, v lokalu tu ali kje drugje. Ob odhodu smo bili namreč povabljeni, naj še kaj pridemo, a le do aprila, ker jih potem tu ne bo več. Hm. Zanimivo, a nezanesljivo.