Realnost duševnega zdravja otrok

Sedanji in prihodnji čas bosta terjala od človeka vse več mentalnih sposobnosti in zmogljivosti – sposobnosti prilagajanja naglim spremembam, obvladovanja novih izzivov, iznajdljivosti in hitrosti. V času neoliberalnih vrednot socialne tekme tudi vse več zmogljivosti in sposobnosti za izpolnjevanje zahtev šole, delovnih mest, družbe.

Otrok in mladih oseb z duševnimi težavami je vse več ne le zaradi naraščajočih pritiskov in zahtev, ki jih morajo izpolniti, če želijo biti po meri vrednot in pričakovanj sistema. Tudi zaradi tega, ker je sistem našel rešitev za drugačne, za tiste, ki niso po meri – uvrsti jih v skupino oseb z duševnimi motnjami, z razvojnimi motnjami. S tem jim zagotavlja pomoč – brezplačno zdravljenje, učno pomoč, prilagoditve zahtev šole in delovnega mesta. Obenem se šole in druge institucije, podjetja, uradni družbeni tokovi znebijo tistih, ki niso po meri, ko jih potisnejo na področje motenosti, primanjkljajev, nezadostnih zmožnosti. Gotovo niso vsi, ki imajo diagnoze duševnih ali razvojnih motenj, produkt teh družbenih tokov. Veliko in vse več pa jih je.

Podatki Svetovne zdravstvene organizacije kažejo, da ima 10–13 odstotkov otrok (beseda otrok v dokumentih Združenih narodov zajame osebe do dopolnjenega 18. leta) duševne motnje, ki jih spremlja pomembna oškodovanost delovanja na učnem, socialnem in drugih področjih. Število po prevladujočem mnenju narašča, to razberemo iz tujih in slovenskih podatkov. Usmerjenih učencev je bilo v šolskem letu 2015/16 denimo 10.091, v letu 2021/22 pa 14.829.

V šoli, ki terja disciplino, zbranost, učinkovitost in hitrost, zmožnost osvojiti šolska znanja v skladu s šolskim programom, so otroci, ki tega ne zmorejo, usmerjeni v skupine s pravico do pomoči. To so otroci z nevrofiziološkimi različnostmi ali posebnostmi, ki pomenijo oviro za učenje, kot ga terja šolski sistem. So normalno inteligentni, med njimi tudi posebno nadarjeni otroci, katerih možgani ne delujejo skladno s standardi današnje šole in družbe. Mimogrede, mednje je sodil tudi Einstein. Status »usmerjenega« in spremljajoča diagnoza zagotavljata pravico do modifikacije zahtev šole in prilagajanje pedagoškega dela otrokovim posebnostim in pravico do strokovne pomoči, namenjene popravljanju otroka. Obenem razbremenjuje šolo, družbo in njene institucije odgovornosti, ker usmerjanje pripiše težave primanjkljajem in posebnostim možganskega ali mentalnega delovanja posameznega otroka ter ne terja refleksije sistemov glede lastnega delovanja. Stroka s sprejemanjem v svoje varstvo tistih, ki ne ustrezajo zahtevam ali obnemorejo pod pritiski, prispeva k ponotranjenju krivde za lastne težave in s tem k izvajanju načela popravljanja neprilagojenih in neprilagodljivih.

Za množico otrok, katerih težave izvirajo predvsem iz njihove neskladnosti z zahtevami sodobne družbe in iz prikrajšanosti v socialnih podpornih stikih, so potrebni drugi pristopi.

Danes je v ospredju ogromna razlika med tistimi, ki bi potrebovali pomoč duševnozdravstvenih strok, in tistimi, ki pomoč prejemajo. V bogatem svetu prejema strokovno pomoč 20–30 odstotkov otrok, ki jim po merilih mednarodnih klasifikacij bolezni pritiče diagnoza duševne ali razvojne motnje. Čakalna doba za strokovno pomoč je v Sloveniji v nekaterih vodilnih službah tudi eno leto. Osnovni refleks tistih, ki potrebujejo pomoč, njihovih staršev in duševnozdravstvene stroke je poziv k večanju števila strokovnjakov in strokovnih institucij.

Nedvomno potrebujemo več duševnozdravstvenih strokovnjakov. Vendar si v sedanjem položaju lahko postavimo nekaj vprašanj. Prvo je, ali ne bi kazalo preusmeriti prizadevanja za popravljanje, zdravljenje otrok, ki jih je sistem porinil med »bolnike« z diagnozami, v spreminjaje filozofije, vrednot, delovanja, zahtev sistema. Odgovor na to vprašanje je, da je to nemogoče, saj bi morali spremeniti neoliberalni družbeni red in njegove vrednote ter delovanje najmogočnejših in najbolj univerzalnih institucij, kot je šolstvo. Na to stvarno ugotovitev je nekaj dodatnih odgovorov. Institucija, ki je poleg družine najpomembnejša za duševno blaginjo in zdravje otrok – to je šola –, ima vendarle nekaj funkcionalne avtonomije za ustvarjanje do otrok prijaznejše socialne klime. To je očitno iz razlik v psihosocialni klimi med šolami. Ali: različna gibanja civilne družbe lahko prinašajo delne spremembe. Primer za to je izstop istospolnih nagnjenj s seznama medicinskih diagnoz, ki terjajo zdravljenje. In gotovo je še vrsta odgovorov in možnosti za omilitev sedanjega položaja. Žal se moramo pogosto sprijazniti z dolgotrajnim procesnim in postopnim delnim spreminjanjem.

Drugo vprašanje pa je, ali so duševnozdravstvene stroke res edine zdravilke duševnih težav. V bogatem svetu sta medicinska stroka in njej sorodna psihoterapevtska stroka akreditirani za varuha in vzdrževalca duševnega zdravja. Videni sta kot zadnja instanca, ki bo odpravila težave, če jih drugače ni bilo mogoče odpraviti. To delno velja za odpravljanje simptomov duševnih motenj. Danes se uveljavlja širši koncept okrevanja, ki znatno presega odpravljanje simptomov duševnih motenj. Večidel je usmerjen v socialno vključenost, socialne, delovne in interesne dejavnosti, obnovo socialnih stikov, aktivno participacijo v socialnem dogajanju, v spreminjanje pogleda na svet in svoje vloge v njem.

Razprave o zmanjšanju števila otrok z duševnimi motnjami gradijo predvsem na predpostavkah o možnostih preprečevanja in zdravljenja v okviru medicinskega modela. Prevencija, ki je uspešna pri preprečevanju številnih telesnih obolenj, je žal veliko manj uspešna pri duševnih motnjah. Povezave med vzroki in posledicami niso tako enostavne kot pri večini telesnih obolenj. Vemo na primer, da poliomielitis povzroča ugotovljena vrsta virusa, in s cepivom zoper ta virus preprečimo obolenje. Vzroki duševnih motenj so kompleksni in na mnoge ne moremo vplivati. Med njimi so tudi genetske predispozicije. Množičnih škodljivih vplivov, kot so vojne ali revščina, očitno ne moremo preprečiti. Večina škodljivih vplivov je zunaj dometa moči spreminjanja duševnozdravstvenih strok in bi bile potrebne spremembe na ravni politik in družbenih ureditev. Celo na družinske disfunkcije, ki prizadevajo otroke, ima stroka zelo omejen vpliv. Navsezadnje zgodbo o pomenu prvih let življenja, o kakovosti starševanja in odnosov med starši in otrokom ponavljamo že veliko desetletij, pa nam na epidemiološki ravni še vedno ni uspelo doseči večjih pozitivnih sprememb.

Druga predpostavka je, da so duševnozdravstvene službe tiste, ki pomagajo otrokom s težavami. Vendar je realnost pomoči in uporabe strokovnih služb dokaj drugačna od razširjenih predstav. V okviru tako imenovanega medicinskega modela specialno usposobljen in formalno kvalificiran terapevt vpliva na posamičnega klienta ali veliko redkeje na majhno skupino klientov v posebnem prostoru (kliniki, svetovalnici ...). Glede na majhen del populacij otrok z duševnimi motnjami, ki prejemajo pomoč teh služb, in glede na njihovo nezadostnost bi morali v bogatem svetu proizvesti in finančno vzdrževati tri- do štirikrat več duševnozdravstvenih strokovnjakov in strokovnih služb, če bi želeli zadovoljiti potrebe. Današnji načini zdravljenja – psihoterapevtskega in farmacevtskega – so učinkoviti le pri kakih 40 odstotkih otrok, ki so zdravljeni. Veliko staršev otrok s težavami ne išče pomoči strokovnih služb. Pomembna učinkovina strokovne pomoči so osebnostne lastnosti terapevta, odnos med terapevtom in klientom, torej ne strokovno specifične metode ali tehnike. Vprašanje je tudi, ali to, kar ponujajo dušeslovne stroke, zadošča za odpravljanje duševnih težav številnih otrok v sodobnem svetu.

V bogatem svetu prejema strokovno pomoč 20–30 odstotkov otrok, ki jim po merilih mednarodnih klasifikacij bolezni pritiče diagnoza duševne ali razvojne motnje.

Duševne stiske in motnje lahko preprečujemo, odpravljamo, zdravimo z odstranjevanjem negativnih vplivov ali z aktiviranjem varovalnih dejavnikov. Ti krepijo psihično odpornost in omogočajo obvladovanje ogrožajočih vplivov, so protiutež negativnim izkušnjam, skratka pomagajo ohranjati duševno zdravje kljub sedanjim ali preteklim škodljivim vplivom. Oboji, ogrožajoči in zaščitni dejavniki, so lahko prisotni v vseh podsistemih, ki sestavljajo otrokovo življenje – v družini, šoli, vrstniški skupini in sistemih, ki imajo vpliv na otrokovo življenje. Ko ne moremo preprečiti ali odpraviti dejavnikov tveganja za duševne motnje, si prizadevamo za krepitev varovalnih dejavnikov. S tem krepimo otrokovo psihično odpornost. Seveda je tudi ta strategija usmerjena v spreminjanje posameznika. Usmerjenost v jačanje odpornosti posameznika ne pomeni omalovaževanja prizadevanj in socialnega aktivizma za spreminjanje sveta – družbene ureditve in delovanja njenih sistemov. Krepitev psihične odpornosti je pač danes vodilna strategija za pomoč otrokom, ki jih prizadevajo škodljivi dejavniki, na katere ne moremo vplivati.

Novi pogledi se usmerjajo v odpiranje medicinskega modela in vključevanje v pomoč virov iz naravnih okolij, kot so družina, vrtec, šola, vrstniška skupina, skupnost, socialne in interesne dejavnosti. Izvajalci pomoči naj bi bili tudi osebe, ki niso duševnozdravstveni strokovnjaki. To so predvsem strokovnjaki za vzgojo in izobraževanje, otroško, šolsko in družinsko zdravstvo, voditelji različnih socialnih, športnih in interesnih dejavnosti za otroke, delavci v nevladnih organizacijah. Vključevale naj bi se tudi druge osebe kot prostovoljci, ki delujejo pod mentorstvom strokovnjakov. Gre za preseganje medicinskega modela in uvajanja njegove kombinacije s socialnim modelom ali nadomeščanja medicinskega modela s socialnim. Osnovne opravilne značilnosti so prenos nalog in dejavnosti pomoči na naravna okolja, motiviranje in usposabljanje naravnih okolij za to vlogo. To pomeni tudi vgrajevanje zaščite duševnega zdravja v institucije, ki vključujejo vse otroke ali velik del otrok, vlaganje v psihosocialno dobrobit otrok v skupnosti. Pri tem so prizadevanja zlasti usmerjena v šolski sistem, ki vključuje vse otroke, in je v njem mogoče zagotoviti podporo, pomagati tudi tistim otrokom, ki jih starši ne morejo ali ne želijo peljati v strokovne institucije.

S takšnim modelom bi lahko dosegli veliko več otrok, ki potrebujejo pomoč, kot jih dosegamo danes. Delovanje duševnozdravstvenih strokovnjakov bi bilo namenjeno otrokom z najhujšimi motnjami. Vse bolj prisoten je poziv, da se morajo duševnozdravstveni strokovnjaki veliko bolj angažirati pri pomoči vsem otrokom s težavami in motnjami, tudi večini, ki ne pride v strokovne službe. Ta strategija temelji na ugotovitvi, da je duševno zdravje zadeva vseh in vsakodnevnega življenja. Izhaja pa prav tako iz spoznanj o tem, da so številni otroci tudi brez pomoči strokovnjakov okrevali in v revnih delih sveta okrevajo po najhujših vojnih travmah in drugih hudo neugodnih okoliščinah, ki so prizadele njihovo čustveno blaginjo.

Duševno zdravje otrok smo izločili iz celote, ki jo sestavljata človek in njegovo socialno okolje, skupnost in naravno ter materialno okolje. Porezali smo njegove korenine in vezi z naravnimi okolji in ga položili v naročje duševnozdravstvenih strok. Te so gotovo zdravilci otrok s hudimi, pretežno biološko pogojenimi duševnimi motnjami. Za množico otrok, katerih težave izvirajo predvsem iz njihove neskladnosti z zahtevami sodobne družbe in iz prikrajšanosti v socialnih podpornih stikih, pa so potrebni drugi pristopi.