Zgodovina v vrečki Bata

Odhajajoči predsednik države je osamosvojiteljem podelil zlate častne znake svobode, ki so jih leta 1993 vrnili. In ker ni bilo zraven Milana Kučana, so jih sprejeli z nasmeškom. In to je tudi edino sporočilo Pahorjevega dejanja.

Junija 1993 so bile v Sloveniji politične razmere napete. Predsednik republike je bil Milan Kučan, vlado je vodil Janez Drnovšek, minister za obrambo je bil Janez Janša, z zunanjimi zadevami se je ukvarjal Lojze Peterle. Parlament je bil tistega junija zaradi obstrukcij in interpelacije tedanjega ministra za pravosodje Mihe Kozinca praktično blokiran. Nekateri osamosvojitveni politiki so bili razočarani, jezni, zagrenjeni, razpadel je Demos, trdili so, da »osamosvojitveni kapital« po letu 1991 ni bil »pravično porazdeljen«. Stvari so se dogajale zelo hitro. Leta 1993 je policija že spremljala trgovino z orožjem, sredi julija pa je Janez Janša na mariborskem letališču »odkril« pošiljko z orožjem.

Dvaindvajsetega junija 1993 je bilo toplo. Bil je večer pred dnevom državnosti, popoldne je bilo v Ljubljani 28 stopinj Celzija. Ob 17.20 se je pri vratarju predsedniške palače oglasil neznan moški in dežurnemu izročil vrečko z napisom Bata. V njej ni bilo čevljev, pač pa pet državnih odlikovanj in pripadajočih listin. Leto poprej, leta 1992, je tedanji predsednik republike Milan Kučan zaradi »izjemnih zaslug pri obrambi svobode in uveljavljanju suverenosti« z zlatim častnim znakom svobode med drugimi odlikoval Igorja Bavčarja, dr. Franceta Bučarja, Janeza Janšo, Jelka Kacina, Lojzeta Peterleta in Dimitrija Rupla. Peterle sploh ni želel prevzeti odlikovanja, tudi brigadir Anton Krkovič ga je zavrnil (sicer le srebrni znak), še pet pomembnih ljudi pa se je torej odločilo za protestno akcijo s plastično vrečko. Zavračanje odlikovanja je bilo nekoč slovenska politična folklora, že vnaprej se mu je denimo odpovedal Jože Pučnik, ki je bil nagrajen šele posmrtno.

V priloženem pismu so užaljeni odlikovanci pisali o tem, da se dogaja »razvrednotenje slovenske osamosvojitve«, da obstaja možnost »oživitve« Jugoslavije in da se poskuša »kriminalizirati« boj za samostojnost. Kaplja čez rob naj bi bili odlikovanji, ki ju je Kučan podelil pravniku dr. Ljubu Bavconu in zgodovinarju dr. Janku Pleterskemu. Bavconu so podpisniki očitali, da je bil član »povojnega represivnega režima in sotvorec boljševistične jugoslovanske in slovenske kazenske zakonodaje«, Pleterski pa naj bi »dejavno sodeloval pri zaustavljanju in zaničevanju osamosvojitvenih procesov«. Omenjene obtožbe so bile poenostavljanje, so tudi neresnične, a v tistem času so imele politični vpliv.

Vrnitev zlatih častnih znakov je politična farsa, dobrikanje tistim, ki so nekoč želeli državna odlikovanja izkoristiti za politični obračun.

Kar se je dogajalo leta 1993, je že zgodovina. Enako je z vrnjenimi medaljami, ki jih je skupaj z vrečko Bata kabinet predsednika države decembra 2002, torej v obdobju, ko je Milana Kučana zamenjal Janez Drnovšek, predal v hrambo Muzeju novejše zgodovine. Tam naj bi odlikovanja dobila inventarno številko in tako so s svojo nenavadno zgodbo postala del kulturne dediščine.

A zgodovina v Sloveniji pozna prav bizarne preobrate. Odhajajoči predsednik republike Borut Pahor je vsem šestim »vidnim predstavnikom slovenske osamosvojitve« v torek, 13. decembra 2022, po skoraj 30 letih torej, vrnil zlati častni znak svobode. Prejemniki so bili v »v duhu spoštovanja države in njenega dostojanstva pripravljeni sprejeti odlikovanja«. France Bučar je v vmesnem času od Danila Türka že prejel red za izredne zasluge, zdaj pa je v njegovem imenu staro odlikovanje sprejel njegov sin.

»Zdajšnja vrnitev odlikovanj ne spremeni dejstva, da so bila ta nekoč vrnjena državi. Ta vrnitev je v takratnih razmerah pomenila poskus destabilizacije političnih razmer. Ne gre pozabiti, da je bilo odlikovanjem priloženo pismo s političnimi obtožbami, in zanima me, ali se zdaj zanikajo tudi takrat zapisane obtožbe. Sam sem sicer vesel, da so odlikovanci spremenili svoje mnenje, nikoli nisem dvomil, ne takrat ne sedaj, da gre za zaslužne posameznike, ki so v osamosvojitvenem času odigrali pomembne vloge. Sem pa začuden, da odhajajoči predsednik države teh posameznikov ni odlikoval za nekaj, kar so storili v zadnjih desetletjih, ne pa da vrača tisto, kar je bilo nekoč že vrnjeno. Kdo ve, morda pa bi jim lahko podelil zlato jabolko navdiha,« o vsem tem pravi Milan Kučan.

Častni znaki in priložene listine, ki so se po 30 letih s pomočjo Boruta Pahorja vrnili lastnikom, so prav tisti iz preteklosti. Prišli so iz depojev Muzeja novejše zgodovine.

»Sam sem bil v stiku le s predstavniki kabineta predsednika države,« pojasnjuje direktor muzeja Jože Dežman. »Ves postopek smo izvedli po pravilih, obvestili smo strokovni svet, speljali deakcesijo, torej izločanje predmetov iz zbirk, ustanovili strokovno skupino kustosov. Odlikovanja smo zdaj vrnili izvornim lastnikom, vrečka ostaja v muzeju. V zameno smo dobili druga odlikovanja, nekakšne nadomestke, da bomo lahko vse to prikazali v muzeju. Gre za komplet znakov svobode – zlati, srebrni in častni znak.« Očitke o samovoljnem dejanju sicer Dežman zavrača.

Izločanje predmetov iz muzejskih zbirk je redko, a se dogaja. V tujini so denimo znani primeri, ko predstavniki staroselske skupnosti zahtevajo, da se vrnejo posmrtni ostanki njihovih prednikov ali osebna lastnina. Tudi v Sloveniji je bilo nekaj primerov, ali običajnih, ko so predmeti odtujeni ali pa uničeni, ali pa se je izločanje gradiva izvedlo zaradi sodnega spora, ker si je muzej na napačen način prisvojil kakšen predmet, denimo fotografije. Stvari, ki so v muzejskih depojih, so v lasti države. Za izločanje iz muzejskih zbirk obstajajo posebni, natančno določeni postopki. Razlogi za izločitev morajo biti pisno utemeljeni, kar je del muzejske zbirke, je last ustanoviteljev, v tem primeru države. Lastniki vrnjenih odlikovanj torej niso dekoriranci, ki so po 30 letih spremenili svoje mnenje, lastnika tudi nista Jože Dežman ali Borut Pahor, pač pa je bila od trenutka, ko so odlikovanja prišla v muzej, lastnica vsebine vrečke Bata država.

Začuden sem, da odhajajoči predsednik teh posameznikov ni odlikoval za nekaj, kar so storili v zadnjih desetletjih, ne pa da vrača tisto, kar je bilo že vrnjeno. Kdo ve, morda pa bi jim lahko podelil zlato jabolko navdiha, pravi Milan Kučan.

Po nekaterih informacijah Dežmanov postopek deakcesije ni bil izpeljan pravno korektno. Na ministrstvu za kulturo tako pojasnjujejo, da pri njih »ne teče formalni postopek v zvezi z odlikovanji, s katerimi so bili pred 30 leti odlikovani vidni predstavniki slovenske osamosvojitve«. Muzej novejše zgodovine »prav tako ni podal vloge za morebitno prenehanje statusa spomenika, ki velja za muzejske zbirke«, kot določata zakon o varstvu kulturne dediščine in pravilnik o vodenju inventarne knjige premične kulturne dediščine. Zapišimo natančneje: zakon izločitev predmeta iz muzejske zbirke predvideva le v izjemnih primerih, med njimi je tudi deakcesija. Vse to se mora zgoditi ob »soglasju ministrstva za kulturo«. V tem primeru ga ni bilo, in očitno bo moral Dežmanovo rokohitrsko izmenjavo odlikovanj preveriti inšpektorat za področje kulturne dediščine.

Vrnimo se na začetek, k vprašanju, kaj je Pahorja gnalo, da osamosvojiteljem vrne tisto, kar so sami nekoč protestno in nedostojno pustili pred predsedniško palačo. Morda gre za ponujeno roko sprave, morda za počastitev 30. obletnice ustanovitve Slovenije, morda za željo, kot trdi Borut Pahor, »da je prav, kadar je vse na svojem mestu«. A takšno razmišljanje je naivno. Pahor se poslavlja od funkcije predsednika države, politiko razume kot povezovanje, iskanje skupnih točk, želel je biti predsednik vseh državljanov in državljank. Vse to zveni zelo demokratično, a veljalo bi le v primeru, da bi imel Pahor do različnih političnih akterjev enaka merila. Ni jih imel, v času epidemije, v času razpadanja demokracije in države, je bil tiho, zdaj, ko je na oblasti druga vlada, jo javno kritizira in se hkrati, natančno za to gre, spogleduje z Janezom Janšo.

Vrnitev zlatih častnih znakov je politična farsa, dobrikanje tistim, ki so nekoč želeli državna odlikovanja izkoristiti za politični obračun. Janša tako še danes trdi, da so po treh desetletjih »razlogi, navedeni v pismu, še bolj utemeljeni«. Spremenilo naj bi se zgolj nekaj: namesto Milana Kučana je predsednik Borut Pahor in ta je, tako Janša, »državniško simboliko nasploh večinoma vrnil na svoje mesto«.

Bodimo optimistični. Odlikovanja niso edina stvar, ki jih je Jože Dežman po lastni presoji prestavljal sem in tja. Enako je z realsocialističnimi kipi, ki so se z Brda preselili v Pivko. Ti umaknjeni kipi se bodo nekoč vrnili, odlikovanja pa se v muzej ne bodo vrnila nikoli več. Še sreča, da je v muzeju ostala vsaj vrečka Bata. Gre za odličen muzejski eksponat, ki sedaj, ko naj bi bila napolnjena z nadomestki, dobro povzema vso bizarnost političnega prisvajanja osamosvojitve, zgodovine in države.