Anže Logar / »Bi moral Janša po takšnem volilnem letu odstopiti? To je njegova odločitev.«

Anže Logar nam eno uro razlaga, kako se pripravlja na odpiranje novega poglavja v politiki in želi izkoristiti pridobljen obsežen politični kapital, ves čas pa nas miri, da se mu nikamor ne mudi, zato bo do nadaljnjega grel stolček ob Janši

Intervju N1 z novim upom slovenske desnice, ki je po dobrem izidu ob predsedniški tekmi ekspresno namignil na odpiranje novih »vrat« v svoji politični karieri in s tem odprl vroča ugibanja, ali je era Janeza Janše mogoče prišla do svojega konca, je dejansko bil ekskluziven, kot so sami oglaševali pri istem mediju. Končno bi si marsikdo želel vrtati v Anžeta Logarja in pognati spekulacije o njegovi novi stranki ali morda prevzemu stranke SDS kar pri politiku samem. Toda kaj, ko se je zadnje tedne bolj skrival pred novinarji.

Miha Orešnik je nalogo dobro opravil, na kar opozarja sociolog Roman Kuhar in omenja novinarjevo vztrajnost, da vrta z vprašanji v sogovorca, ne da bi se zadovoljil z njegovim izmikanjem in brez abruptnega prekinjanja ali dovolila, da mu ta vrine svojo agendo. Vendarle pa mislim, da je Logarjeva argumentacijska izmuzljivost neizmerna in takšne narave, da jo je v tem intervjuju in drugod težko ustavljati. Še več, morala bi nas skrbeti, sploh tiste, ki stavijo nanj in njene učinke.

Sam bi rekel, da postaja njegova privrženost tovrstni strategiji kritično obsežna že na začetku njegove poti in to na zelo podoben način, kot smo se notoričnega izmikanja navadili pri Borutu Pahorju. V resnici oboje niti ni naključje, kajti Logarjev retorični modus operandi je zgolj slaba kopija odhajajočega predsednika republike, kot sem že večkrat opozoril.

V nadaljevanju navajam nekaj kratkih vinjet v dokaz Logarjevi »privrženosti« retorični praznini, saj je večina njegove izmuzljivosti obarvana prav z njo. Navedel bom nekaj zgledov iz intervjuja in se ob tem posredno vprašal, kaj je narobe s političnim poljem, ki celo stavi na tolikšno izmikajočost in v njej vidi nekaj pozitivnega. Če povem drugače: kam smo prišli, da se nekateri navdušujejo nad novo politiko in gradnjo svetle prihodnosti, kot jo obljublja omenjeni, če njihov favorit gradi na neiskreni indirektnosti v pojasnilih in prazni retoriki?

Njegova odločitev

Začel bom z najlažjim. Izmikanje v odgovoru, ali bi po volilnih porazih bil že čas, da se prvak SDS poslovi, je Logar ubesedil takole: »Če ocenjujem, da bi moral Janša po takšnem volilnem letu odstopiti? To je njegova odločitev.«

Logarjeva replika, kakorkoli lahko razumemo njegovo zadrego, predstavlja zimzeleno klasiko; uporabljena je napačna sled (red herring), kajti ni bil povprašan po tem, čigava odločitev je, če bo odstopil, ampak če on misli, ali bi Janša moral odstopiti. Politiki sploh radi bežijo pred neposrednimi replikami na nevarna vprašanja, da ne bi povzročili zadrege sebi ali drugim, za katere so motivirani, da jih ščitijo.

Naporno za javnost postane izmikanje tedaj, ko se skrivajo za zlizane puhlice; pojasnilo, da je neko dejanje odločitev tistega, ki jo sprejme, torej Janše, je že te vrste. Skratka, prva očitna Logarjeva retorična praznina.

Je, kar je

Podobnemu neprijetnemu vprašanju, če je Janši še mesto na čelu stranke SDS, se je spretno izognil: »On vodi stranko. Vodi jo že dlje časa, in če bi se sam tako odločil, bi se tako odločil«.

Ja, seveda drži, da če bi se Janša tako odločil, bi se tako odločil. Slovenska politika je standardno polna tavtologij tipa »Sem povedal, kar sem povedal«, »Zdaj je, kar je«, »Kar je treba storiti, moramo storiti« in »Ne bom ponovila tistega, kar sem rekla, ker tisto, kar sem rekla, sem rekla.« Tavtologije in truizmi so po definiciji prazen in neinformativen govor, s katerim ne povemo nič novega. To je drugi Logarjev verbalni vakuum, zelo dobeseden, s katerim na svoj način brani strankarskega šefa.

Če to povemo v obliki truizma, od katerega bolijo ušesa: on se bo odločil, ko se bo odločil in kadar se bo odločil.

Večje zlo

Intervjuvanec je nato v pogovoru skušal še pojasniti, zakaj sebe vidi kot promotorja nove paradigme v politiki. Po njegovem potrebujemo volitve, kjer ne bomo vedno znova glasovali proti:

»Če glasuješ proti, glasuješ po logiki manjšega zla, a še vedno si glasoval za zlo in si na koncu razočaran. Potrebujemo ta miselni preskok. Da je treba glasovati za. Za program, za ljudi, za neko paradigmo razmišljanja v politiki. Glasovanje proti rezultira v nezadovoljstvu. Mar ni že čas, da na naslednjih volitvah razmišljamo o glasovanju za?«

Če trditev postavimo zunaj konteksta, deluje smiselno in ji ne moremo očitati nelogičnosti. Logar si ne želi tako imenovanega taktičnega glasovanja, ki je dejansko obarvalo številne domače volitve v zadnjih letih, ker so ljudje največkrat glasovali proti Janši. Toda v opisu manjšega in s tem tudi večjega zla je svojega šefa hote ali nehote označil za slednje.

Razlaga, okoli katere se mora pretvarjati, je dejstvo, da je že 23 let sopotnik in podpornik istega predsednika. Še vedno je aktualni poslanec SDS, bil je zunanji minister in še kaj, je predsednik Sveta SDS, ki je najvišji organ stranke med kongresoma. Večjemu zlu si je dovolil svetovati pred predsedniškimi volitvami, češ da kandidira s podporo volivcev. Kar v intervjuju Logar tudi potrdi.

Če je nedavno odstopil kot šef ljubljanskega odbora SDS, tega ni storil zaradi večjega zla, ampak ker se njegov odbor ni odrezal dobro, kot je povedal sam. Kar pomeni, da krogotoka večjega zla doslej Logar ni blokiral, zato z napovedjo, da potrebujemo miselni preskok in novo paradigmo, pač težko misli resno, saj kar sam poganja napačno izbiro med večjim in manjšim zlom. Od tod tretja praznina, ki je v tem primeru bolj njegovo sprenevedanje.

Tudi oni so videli strokovnost

Orešnik ga je povprašal še, kako razume nedoslednost, ko SDS, seveda iz popolne oportunosti, podpira ministrico Tatjano Bobnar, ki jo je Golob odrezal od sebe. Pri tem je intervjuvanca izzval, če to ni perverzno: »Se vam ne zdi? Da je zdaj SDS tista, ki brani strokovnost Tatjane Bobnar?« Na ta izziv je bivši zunanji minister in Janšev poslanec povedal: »Ampak saj imamo na drugi strani tudi to, da so še pred enim mescem poslanci koalicije hvalili strokovnost gospe Bobnar in je celo vodja poslanske skupine Gibanja Svoboda gospod Borut Sajovic rekel, da je gospa Bobnar eden od temeljev te vlade.«

Če jo torej podpiramo v SDS, je želel povedati, počnemo samo to, kar so še nedavno nazaj počeli v Golobovi stranki. Pri čemer je zamolčal, da je v tem stranka premierja celo popolnoma nekonsistentna in neverodostojna. Je torej tudi nam dovoljeno, da smo takšni, ker drugi počnejo taisto?

Takšna argumentacijska prevara je prepoznavno »tudi ti« (tu quoque): če drugi kradejo, smemo krasti tudi mi? Če drugi lažejo, smemo lagati tudi mi? Če so v Golobi stranki ravnali perverzno, ako uporabim novinarjev izraz, smejo biti perverzni tudi pri Janševih?

Maskirni dialogizem

Naj navedem še en primer retorične praznine, tokrat bolj vsebinske in skrite za »prazninsko« formalno razumevanje dialoga: »Stojim za tem, kar sem poudarjal v predsedniški kampanji. Vedno se bom zavzemal za kampanjo za. Dialog, odprtost in usmerjenost v prihodnost. To je tisto, kar Slovenija potrebuje. Mislim, da je bilo sporočilo volilk in volilcev jasno, da potrebujejo politiko za, ki jo zagovarjam, in v prihodnosti se nameravam odzvati temu klicu, ki je prišel s terena, od volilk in volilcev. Odprte so vse opcije. Odločitev, za katero pot se bom odločil, pa bo odvisna tudi od politične dinamike.«

Kot opozarjam že leta, je tudi v točki »maskirnega dialogizma«, kot temu pravim, Logar popoln imitator Boruta Pahorja, ki je sklicevanje na spoštovanje in predvsem dialog povsod tam, ko bi moral zavzeti eno stališče proti drugemu, povzdignil v žargon izmikanja. Politična pojavnost in modus operandi odhajajočega predsednika sta skozi duha Logarja postala novo ideološko izhodišče upa slovenske desnice. Kar bi lahko dalo misliti vsem, sploh pa Socialnim demokratom, ki so do Pahorja vsakič sentimentalni.

Roka, ki ga hrani

V intervjuju je Logar še nekajkrat manipuliral. Večkrat od naštetega se je bolj ali manj vešče izogibal vprašanjem. Predvsem ne velja, da je njegov volilni rezultat po predsedniških volitvah bilo »sporočilo volilk in volilcev, da potrebujejo politiko za, ki jo zagovarjam«, zaradi česar se namerava odzvati temu klicu, ki je prišel s terena. No, morda so ga ljudje množično podprli le zato, ker so ga videli kot predsednika države in to res ni bil kak poseben klic, da se mora aktivirati v smeri, v katero nas zdaj prepričuje na podlagi pripisane intence drugim.

Nasploh pa je bilo šokantno opazovati nekoga, ki nam eno uro razlaga, kako se pripravlja na odpiranje novega poglavja v politiki in želi izkoristiti pridobljen obsežen politični kapital, ves čas pa nas miri, da se mu nikamor ne mudi, zato bo do nadaljnjega grel stolček ob Janši. Neroden vtis, da je hkrati zvest svojemu šefu in karseda oddaljen od njega, res ni enostavno zakvačkati na način, da ti bo verjelo in zaupalo veliko ljudi. Razumemo lahko, da je v nezavidljivem položaju, zato mu s predrznim slalomiranjem uspeva blefirati ravno okoli videza, da spoštuje roko, ki ga hrani in ji dolguje vse, a bi se od nje rad obenem radikalno osamosvojil.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**