Kriterij prvega snega

Restavracija Pino alpino
Borovška cesta 83, Kranjska Gora
Tel.: 04 840 8400
Pino alpino v sezoni potresa pinjole vsak dan od 12. do 22. ure, vinski bar potegne še uro dlje; rezerviraj, da ne boš ostal na snegu.

Ambient:
z občutkom za podrobnosti obnovljena in posodobljena krasna alpska bajta v neposredni soseščini cerkve in ljudskega doma; lušten vajb in muzike

Napitki:
kar dobra selekcija (predvsem) vipavskih in briških zgornjekategornikov, veliko tudi na kozarec, in to po zmernih cenah; pri žganicah bodi pozoren na rume

Vegetacija:
v vsaki kategoriji se najde tudi brezmesna jed

Dostopnost:
parkirišče je na zadnji, spodnji strani hotela/restavracije; z zgornje strani pa gibalno ovirane čaka dobrih 10 cm visok prag

Fino:
soparjena štručka s priželjcem
jelenov hrbet 

Ne tako fino:
svinjska vratovina

Račji pršut in soparjena štručka sta stala 7, pečeni radič 8, rižota s krvavico 12, vratovina 22, jelenov hrbet 27, pehtranovka 6, čokoladno-pomarančna krema pa 7 evrov; degustacijski meniji so 38 za tri, 45 za štiri in 53 evrov za pet hodov.

»Kranjec je letos kar suveren, Kranjska Gora se menda tudi malo bolj resno premika,« je med vožnjo po zasneženi Zgornjesavski dolini o takšnih in drugačnih začetkih smučarske sezone meditiral Konzumov alpski specialec. Pri tem je imel v mislih gostinska obrata, ki sta se Skipassu in Lipi pridružila v zadnjem letu; poleg nenavadno hitro ozvezdičene Milke je tu še v osrčju vasi odprti hotelčič Pino alpino.

Snovanje gastronomske ponudbe na takem placu je prav gotovo precej resen izziv – za mizo lahko sede dokaj raznolika plejada lačnih, začenši z od lufta zmahano otročadjo in končavši z idiličnega romantičnega večera nadejajočimi se parčki; vmes pa uletavajo zlakotnjeni ski fotri, beogradsko-purgerske damice, fani(ce) hišnega masterchefa in še kdo. Pino alpino je reč zastavil precej po pameti: jedilni list je obvladljivo pregleden, postavke na njem pa razumljive in dovolj vabljive, da jasno odražajo tudi precejšnjo kulinarično ambicijo in razgledanost po trendih.

Sobotni obed smo – po hrustljavi sirovi griziki – odprli z dvema raznolikima krušnima prigrizkoma. Prvi je dišal po Franciji; bila je to rezina domačega, dobro zapečenega brioša, ovita v tanke, mehke in sočne rezine račjega pršuta in za nameček še potresena s pinjolami, drugi je razkazoval razgledanost na azijske konce – pacmanovsko zevajočo soparjeno štručko je kuhar zapolnil s hrustljavimi koščki priželjca v drobnjakovi majonezi, z razkoščičenimi olivami in čisto premalo fermentiranimi redkvicami. Tako smo pri obeh sicer zanimivih štarterjih pogrešali vabljivo kiselkasti, aperitivni frišni štih. Reč je takoj popravil krasen pjat hrustljavo zapečenega, s parmezanom gratiniranega in s citrusnim gelom ofrišanega treviškega radiča, tudi pollocovsko pošpricana milanska rižota je bila vzorna, bi pa one koščke krvavice na njej veljalo še za črtico ali dve bolj hrustljavo zapeči.

Glavna krožnika sta bila mesna, primerjalno zmago pa je malo premalo zmehčani, predvsem pa preveč enodimenzionalno (med pirejem kolerabe in čebulno kremo je bilo komajda kaj razlike v teksturi in barvi, zeljna solatka pa zavoljo ultra gorenjske merice na vse skupaj niti ni mogla kaj prida vplivati) opremljeni svinjski vratovini suvereno odnesel izjemno pripravljeni kos jelenovega hrbta s pesinim pirejem, hudo zaspiraljenim drobnjakovim štrukljem in pečenimi kockami zelene. Špička!

Cukrnije je za konzumsko moštvo izbral mladi chef in naš obisk na prvem letošnjem snegu najprej suvereno začel finalizirati s svojim videnjem pehtranovke (brioš & sladoled & krema) ter fletnim melanžem čokolade in pomaranče, reč pa zašpičil še s finim rumom. Pino alpino je resno zamišljen in profesionalno voden (častna omemba simpa natakaricam!) ski resort pogon, kjer bo ne glede na izhodiščni namen obiska redko kdo razočaran. Jože, požen!