Milijon (evrov)

Konec novembra je policija z ministrstva za okolje in prostor odnesla zajeten sveženj pogodb, ki jih je sklenil bivši okoljski minister v Janševi vladi Andrej Vizjak s pravnikom, nekdanjim ministrom in profesorjem Pravne fakultete Senkom Pličaničem. Na okrožnem državnem tožilstvu so potrdili, da preiskujejo sum oškodovanja javnih sredstev. Po podatkih baze Erar je ministrstvo od decembra 2020 do konca Vizjakovega mandata Pličaničevemu podjetju Sol.Lex.Sus nakazalo skupaj slab milijon evrov (968.745 evrov), o čemer so v zadnjih tednih poročali številni mediji. Nepravilnosti pri teh poslih je že pred meseci odkrilo tudi računsko sodišče, čeprav Pličanič trdi drugače.

»Te iste posle so pregledovali tudi že drugi državni organi (Računsko sodišče) in nepravilnosti niso našli. Zakaj o tem niste poročali, veste sami,« nam je Pličanič zabrusil pred dnevi. Boštjan Novak iz službe za sodelovanje z javnostmi in mednarodne zadeve računskega sodišča te trditve zanika: »Navedba, da računsko sodišče nepravilnosti ni ugotovilo, ne drži.« Računsko sodišče je dve pogodbi med Vizjakovim ministrstvom in Pličaničevim podjetjem Sol.Lex.Sus vzelo pod drobnogled v okviru obsežne redne revizije pravilnosti izvrševanja državnega proračuna za leto 2021. Računsko sodišče je pri obeh ugotovilo več kršitev zakona o javnih financah, zlasti načela gospodarnosti. K eni od pogodb je bilo sklenjenih kar šest aneksov, s katerimi sta bili dogovorjeni povečanje pogodbene vrednosti in podaljšanje rokov, od tega pa so bili štirje aneksi sklenjeni že po izteku rokov za izvedbo del.

Nad ekskluzivnim pogodbenim sodelovanjem med ministrom Vizjakom in Pličaničem v zadnjih dveh letih sicer visi resnejši sum, ki ga zdaj preiskuje policija. Gre za kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev po členu 257.a kazenskega zakonika, ko uradna oseba pri razpolaganju z javnimi sredstvi »zavestno krši predpise, opušča dolžno nadzorstvo ali kako drugače povzroči ali omogoči nezakonito ali nenamensko uporabo javnih sredstev, čeprav predvideva ali bi morala in mogla predvidevati, da lahko za javna sredstva zaradi tega nastane večja premoženjska škoda«. Predvidena je zaporna kazen od treh mesecev do pet let oziroma osem v primeru večje škode.

In kaj kaže na oškodovanje? Vizjak že ob nastopu funkcije marca 2020 ni skrival, da bo kot okoljski minister poskušal zlasti pospešiti gospodarske projekte. Dosegel je, da je bil maja 2020 v interventnem zakonu določen za predlagatelja pomembnih investicij, ki naj bi jih država mimo ustaljenih pravil pospeševala s ciljem pokoronskega okrevanja gospodarstva, čeprav bi taka naloga bolj sodila k infrastrukturnemu ali gospodarskemu ministru. Kje je bilo na Vizjakovi lestvici prioritet varovanje okolja in narave, kaže njegova izjava iz aprila 2020: »Okolje, narava, vse te svari so vrednote, ki morajo biti spoštovane, vendar na postopkovno učinkovit način, da lahko investitor v doglednem času začne z delom.« Vizjak svojih ciljev torej ni skrival. Kmalu pa se je pokazalo, da jih ne namerava uresničiti z zaposlenimi na svojem ministrstvu. Že 16. junija 2020, torej tri mesece po prevzemu ministrstva, je razpustil osrednjo pravno službo ministrstva, Službo za sistem okolja in prostora. Na isti dan, 16. junija 2020, je Senko Pličanič ustanovil podjetje za »trajnostne pravne rešitve« Sol.Lex.Sus in začel sklepati pogodbe z Vizjakom. Gre za pomenljivo časovno sovpadanje, eno tistih »naključij«. Vizjak in Pličanič se sicer javno predstavljata kot prijatelja, skupaj sta ministrovala v drugi Janševi vladi 2012–2013.

Temeljni zakon za varstvo okolja bi lahko in bi moral nastati na ministrstvu, Andrej Vizjak pa ga je naročil in z javnim denarjem plačal prijatelju Senku Pličaniču.

Januarja letos je imelo podjetje Sol.Lex.Sus z Vizjakom, takrat še ministrom, podpisanih pet pogodb z vrsto aneksov za pripravo pravnih aktov in analiz, od okoljske zakonodaje do aktov o odpadkih ter koncesij za sežiganje odpadkov. Skupna vrednost pogodb je presegala 650 tisoč evrov, baza javnofinančnih transakcij Erar pa trenutno razkriva že 968.745 evrov nakazil ministrstva podjetju Sol.Lex.Sus. Pregled kaže, da je bilo na podlagi omenjenih pogodb izvedenih 608.745 evrov izplačil, ostalih 360 tisočakov, nakazanih junija letos, pa je bilo očitno predplačilo prvega obroka sredstev EU. Sol.Lex.Susu je namreč, prav tako v času Vizjaka, kot del širšega konzorcija uspelo pridobiti 17-milijonski projekt, ki ga bo EU sofinancirala z desetimi milijoni evrov in v katerem bodo do leta 2030 iskali rešitve za reciklažo odpadkov v uporabne proizvode. Sol.Lex. Sus bo po navedbah Pličaniča od EU prejel štiri milijone evrov, prispeval pa 1,7 milijona evrov lastnih sredstev.

Vrnimo se k pogodbam Vizjak-Pličanič. Kaj naj bi bilo pomembno za dokazovanje oškodovanja javnih sredstev? Nekaj podrobnosti zgolj o pripravi zakona o varstvu okolja. Pomembno dejstvo je, da je Vizjak v primopredaji poslov od predhodnika, ministra Simona Zajca, prejel predlog sprememb zakona o varstvu okolja, ki so ga že pripravili na ministrstvu. Na obstoj in Vizjakovo ignoranco tega predloga je marca letos v javnem pismu v Mladini opozoril sopripravljavec predloga, dolgoletni vodilni uslužbenec ministrstva (1991–2019) Dušan Pichler. Za to, da se je Vizjak odločil za drag »outsourcing« pisanja celotnega novega zakona (ZVO-2), po trditvah virov iz ministrstva ni bilo objektivnega razloga. Kljub razpustitvi pravne službe, ki jo je, kot omenjeno, junija 2020 izpeljal Vizjak sam, je bilo takrat na ministrstvu zaposlenih okoli deset pravnikov za področje okolja, usposobljenih in plačanih za pisanje zakona. Do takrat se tudi še ni zgodilo, da bi neki temeljni nacionalni predpis s ključnega področja, kot je varstvo okolja, v celoti nastajal zunaj matičnega ministrstva. To pomeni tudi kršitev Resolucije o normativni dejavnosti, po kateri je priprava predpisov poglavitna naloga ministrstev.

Tak način namreč omogoča večji nadzor nad lobističnimi vplivi in korupcijskimi tveganji, hkrati imajo javni uslužbenci v nasprotju z zunanjimi kadri sistematičen in kontinuiran pregled nad področji, ažurno so vključeni v spremembe na ravni EU. Ministrstva pri pripravi zakonov seveda najemajo zunanje strokovnjake, a za pomoč pri specifičnih vprašanjih.

Tudi vrednosti poslov s Pličaničem naj bi se bistveno razlikovale od siceršnjih plačil zunanjih strokovnjakov. Ministrstvo naj bi pogosto uporabljalo cenik Inženirske zbornice, v katerem so se v večini leta 2021 in do oktobra letos priporočene cene (pooblaščenih inženirjev) gibale od 45 do 115 evrov na uro (brez DDV). Upoštevajoč omenjeno zgornjo tarifo za najzahtevnejša dela bi plačilo 608.745 evrov, ki ga je od ministrstva prejel Pličanič, v grobem pomenilo delo 24 ur na dan nepretrgoma 180 dni.

Minister Vizjak zdaj sicer poskuša prikazati, da je šlo pri pogodbah s Pličaničem zgolj za pravno svetovanje in podporo ekipi ministrstva, a to seveda ni res. Pogodba iz marca 2021 denimo podjetju Sol.Lex.Sus jasno nalaga pripravo »osnutka« novega zakona o varstvu okolja, kot prvi časovni mejnik pa postavlja pripravo predloga osnutka »za sprejem na vladi«. Pličanič torej osnutka ni pripravljal za nadaljnje usklajevanje znotraj ministrstva, ampak neposredno za vlado.

Utemeljitve Andreja Vizjaka in Senka Pličaniča se berejo kot dialogi v stripu Alan Ford. Če povzamemo: Vizjak in Pličanič sta se žrtvovala za Slovenijo, rešila okolje in podalpsko državo.

Pličanič je bil recimo znan po pravnih mnenjih v korist industrije, na primer družbe Termit. »V Moravčah ga poznamo kot dobro plačanega zagovornika podjetja Termit. Med drugim je poskrbel za to, da je Agencija Republike Slovenije odločila, da v Moravčah nimamo tal, Termit pa lahko še naprej nekaznovano zakopava nevarne in strupene odpadke,« je februarja letos, ko je v državnem zboru potekala obravnava Pličaničevega predloga, na spletni strani moravške občine zapisal župan Milan Balažic. O vsebini Vizjak-Pličaničevega predloga zakona o varstvu okolja sicer veliko pove podatek, da je k njemu zakonodajno-pravna služba državnega zbora februarja letos vložila kar petdeset strani pripomb, neustrezna je bila že uvodna (antropocentrična) definicija okolja. Prvi, kasneje spremenjen osnutek naj bi poleg sporne definicije odpadka, ki naj bi omogočala primere Termit, vseboval poskus privatizacije upravnih postopkov, ki potekajo na okoljskem ministrstvu, prek izdaje javnih pooblastil zunanjim izvajalcem.

Pličanič in Vizjak zdaj v obtožbah o oškodovanju javnih sredstev vidita nekakšno zaroto zoper njiju, ki da se ves čas zgolj borita za varstvo okolja in zdravje ljudi. »Podjetja, ki ne želijo visokih okoljskih standardov, izrabljajo vse korektne in nekorektne mehanizme, da bi preprečila delo vsem nam, ki se borimo za varstvo okolja in zdravje ljudi. Pritožba na ustavno sodišče. Prijave policiji. Sodelovanje z mediji,« komentira Pličanič. Skupaj z Vizjakom sta izjemno kritična tudi do uslužbencev ministrstva za okolje. Očitata jim strokovno neusposobljenost, celo blokiranje sprejema »sodobne stroge zakonodaje o varstvu okolja«. »Upam, da mi v pravni državi ni potrebno utemeljevati nedolžnosti,« je še komentiral postopke zoper sebe bivši minister Vizjak.

Medtem ko je Pličaničevo podjetje v zadnjih dveh letih s posli s prijateljskim ministrom zaslužilo skoraj milijon evrov, so se na ljubljanski Pravni fakulteti, kjer Pličanič predava, pojavile anonimke študentov, ki so vodstvo fakultete opozarjali na Pličaničevo pomanjkljivo izvajanje pedagoških obveznosti. A zgodilo se ni nič. Oziroma se je: Pličanič je letos napredoval v naziv rednega profesorja Univerze v Ljubljani. Njegovo inavguracijsko predavanje je imelo naslov: »Novejši trendi pravnega urejanja posegov v okolje in nova zakonska ureditev varstva okolja«.