(Ne)stanovanjska politika

»Reševanje stanovanjske problematike presega kratkoročne načrte, letne proračune in en politični mandat, načrtovati se mora dolgoročno in strateško,« je v nedavni reviziji izvajanja stanovanjske politike od 1. 1. 2015 do 30. 6. 2021 zapisalo računsko sodišče in povzelo ključno težavo (ne le) neobstoječe stanovanjske politike pri nas.

Revizija šestinpolletnega neizvajanja stanovanjske politike se bere kot poročilo o izidih tekmovanja v brezbrižnosti. Če povzamemo le del: evidenca javnih najemnih stanovanj, ki bi bila podlaga za načrtovanje gradnje novih javnih najemnih stanovanj, ni bila vzpostavljena. Pristojno ministrstvo za okolje in prostor prav tako ni izpeljalo aktivnosti, ki bi omogočile vzpostavitev evidenc praznih stanovanj in nezakonitih gradenj. Šele s temi evidencami bi bila zagotavljena podlaga za finančne obremenitve lastnikov nenaseljenih stanovanj in sankcije za tiste, ki stanovanja oddajajo nezakonito.

Vlada ni ustanovila sveta za stanovanjsko politiko, glavnega telesa, ki naj bi odločalo o izvajanju ciljev, zastavljenih na stanovanjskem področju. Ministrstvo pa ni zagotovilo delovanja stanovanjskega sveta, ki bi spremljal izvajanje resolucije o nacionalnem stanovanjskem programu 2015–2025.

Vlada tudi ni sprejela novega akcijskega načrta za obdobje po letu 2020, pristojno ministrstvo ga niti ni pripravilo. Sredstva za izvedbo nacionalnega stanovanjskega programa je dolžna zagotoviti država, a v omenjeni resoluciji ni finančnega načrta, ki bi določil vire in višino sredstev, potrebnih za izvedbo programov. V njej je sicer načrtovano, da bo v Sloveniji do leta 2025 na razpolago 33 tisoč najemnih stanovanj v javni lasti, toda uresničevanje tega načrta po oceni računskega sodišča močno zaostaja in cilj bo težko doseči. To napoved revizorji utemeljujejo s podatkom, da je bilo junija 2021 na razpolago 24.263 najemnih stanovanj v javni lasti, število teh stanovanj pa se je v zadnjih desetih letih in pol, torej od leta 2011 do sredine leta 2021, povečalo zgolj za 2748.

Da je računsko sodišče v reviziji ugotovilo, da izvajanje stanovanjske politike v obdobju 2015–2021 ni bilo učinkovito, je precej mila sodba. Edina svetlejša izjema je republiški stanovanjski sklad, ki pa sam ne more nič velikega. Druga dva revidiranca, torej vlade in ministri za okolje v letih 2015–2021, kljub vsem kršitvam nosita le moralno odgovornost. Revidirani bivši okoljski ministri Irena Majcen, Jure Leben, Simon Zajc in Andrej Vizjak ter njihovi nadrejeni Miro Cerar, Marjan Šarec in Janez Janša lahko mirno spijo. Odzivno poročilo in izvedbo vsega doslej neuresničenega je računsko sodišče naložilo sedanji vladi in okoljskemu ministrstvu. To je edina »sankcija«.

Sedanja vlada stanovanjsko politiko šteje, za zdaj na papirju, za eno od prednostnih nalog, v koalicijski pogodbi kot cilj določa novih 20 tisoč javnih najemnih stanovanj do leta 2030. Novi zakon o vladi bo stanovanjsko politiko z zdajšnjega ministrstva za okolje in prostor prenesel na novo ministrstvo za solidarno prihodnost, od ministra Gibanja Svobode k ministru Levice.

Jasno pa je, da v vladi že zdaj obstajajo različni pogledi na način financiranja zagotovitve stanovanj. Pri tem ima pogosto v praksi zadnjo besedo minister za finance.