Zakaj že?

Mladinin analitični novinar je opazil reakcijo na obrazu Roberta Goloba, ko mu je Žan Mahnič zastavil poslansko vprašanje o vlogi gospoda Miloviča pri preoblikovanju varovanja predsednika vlade. Čutil se je izdanega. Od kod neki poslanec SDS ve za zaupni sestanek (in o varovanju se najprej pogovarja na zaupnih sestankih, v skope sklepe se vsebina prelije drugje)? Med udeleženci zaupnega sestanka je bila tudi notranja ministrica. A nenadoma javnost ni več pozorna na odtekanje zaupnih informacij k vojščakom SDS, vsa debata se usmerja na lik gospoda Milovića.

Zaustavimo se torej najprej na odtekanju informacij. Ko je ambasador v ZDA poslal del svoje diplomatske (in že s tem zaupne) pošte v vednost Janši, je bil odpoklican. Janševi voluharji v policiji ali na notranjem ministrstvu pa so očitno neprepoznani. Prvo voluharsko dejanje je bilo kršenje zaupnosti z nastankom in objavo nelegalno posnete fotografije iz Bruslja. Druga voluharska storitev pa je obveščanje o zaupnem sestanku, kako zagotoviti varnost predsedniku vlade in ministrom.

To obvestilo vsebuje tudi informacijo, da je bil na sestanku kot svetovalec navzoč tudi gospod Milović, nekdanji varnostnik premiera Janeza Drnovška, in pa, da sta ministrica in v.d. direktorja policije povedala premieru Golobu nekaj pomislekov.

Pri odtekanju takih zaupnih informacij k voditeljem SDS se ni mogoče izgovarjati na dolžnost opozicije, da opozarja na napake, ker je SDS pa svojem karakterju (desna) revolucionarna stranka, torej taka, ki trpi le institucije po svoji avtoritarni podobi.

Je torej čudno, če je premier izgubil trdno zaupanje v ministrico in v.d. direktorja policije? Sta pač premalo storila za onemogočanje voluharjenja. Je čudno, da ju premier pozove, naj si povrneta zaupanje? A v odgovor se gospa Tatjana Bobnar preobleče v devico Orleansko in zavpije: Jaz sama sem pravična med njimi! „Zastor pade, publika ploska, nekateri tudi žvižgajo.“ Cilj prejemnika informacije pa je dosežen: osebnost gospoda Milovića je postala osrednja tema.

S tem pa se dogaja nekaj, o čemer je veliki filozof Hegel govoril v spisu „Kdo misli abstraktno“. Nekonkretno, torej abstraktno, misli tisti, ki eni plati zadeve posveti vso pozornost in zanemari vse druge plati. Abstraktno, pravi Hegel, misli branjevka: za stranko, ki ji (morda po krivici) reče, da jajca, ki jih prodaja, niso sveža, vpije, da je lajdra nacifrana in kdo da ji kupuje drage cunje, medtem ko bi kako drugo oko na zmerjanki opazilo vse kaj drugega. Abstraktno misli množica, ki se zgraža nad mladenko, kateri se morilec zdi lep. Konkretno mišljenje, pravi Hegel, ne bi videlo samo grdobije zločina in pravičnosti obsodbe, ampak bi se poglobilo tudi v okoliščine in dogajanja, ki so pripeljale do tega, da je mladi mož postal zločinec, in še v marsikaj drugega.

Ko je gospod Milović postal osrednja tema razprave, je bilo v ospredju vprašanje njegovega odprtega kazenskega postopka. Kot pišejo, sta bila dva soobtoženca v isti kazenski zadevi po priznanju obsojena, gospod Milović pa obtožbi ugovarja in je zato postopek zoper njega še odprt. Toda predmet te kazenske zadeve niso metode varovanja. Zato je premier v podobni vlogi kot pri Heglu ona mladenka, ki jo množica obsoja, ker na zločinčevem obrazu opaža lepoto potez. Predsedniku vlade se posmehujejo, ker pri morebitnem storilcu določenih kaznivih dejanj vidi to, da ta oseba razpolaga s ključnimi vednostmi o načinu, kako so varovali Janeza Drnovška.

Denimo, da bi bil gospod Milović obsojen; bi ga bilo narobe pripeljati iz zapora, da bi dal to informacijo? Naj spomnim, da je že večkrat nastala potreba po zaporniku Bavčarju, med drugim celo za ponovno podelitev odlikovanja iz Batove vrečke. In kolikokrat so že zaporniki pred sodišči pričali o zadevah, ki niso imele nobene zveze z dejanji, za katera so bili obsojeni? Tako je ravnal celo nemški okupator, kar vem iz osebne izkušnje: V avgustu 1944 me je podrl nemški vojaški avto; kar s tramvajem so me odpeljali na staro kirurgijo. Tramvajskega sprevodnika so kasneje zaprli kot sodelavca OF, a so ga iz zapora pripeljali pričat zoper šoferja.

In zdaj bo kazenska neoporečnost na enem področju tista, ki bo odločala o strokovnosti na drugem področju? Tudi pri oceni slikarstva Marka Rupnika veljajo estetski kriteriji, ne pa nesporna obsodba tega patra in njegovih zlih dejanj seksualnega maniaka.

Pričakujem, da bo varovanje zakonitega premiera in ministrov njegove vlade dobro urejeno. Kako bo o krivdi ali nedolžnosti gospoda Milovića v neki od tega vprašanja hudo oddaljeni zadevi odločilo sodišče, pa bodo mediji takrat gotovo poročali.